Wikipedija

Nurhaci

Nurhaci (kitajsko: 努爾哈赤 ali 努爾哈齊; pinjin: Nǔ'ěrhāchì, Nǔ'ěrhāqí, znan tudi po svojem tempeljskem imenu Tajdzu (kitajsko 清太祖), je bil ustanovitelj kitajske džurčenske dinastije Kasnejši Džin. Vladal je od leta 1616 do 1626, * 14. maj 1559, † 30. september 1626.

Nurhaci
努爾哈赤
Kan Velikega Džina
Kan Kasnejšega Džina
Vladanje17. februar 1616 – 30. september 1626
NaslednikHong Tajdži
Rojstvo(1559-05-14)14. maj 1559
(嘉靖三十八年 四月 初八日)
Hetu Ala, Mandžurija pod oblastjo dinastije Ming
Smrt30. september 1626 (1626-09-30) (67 let)
(天命十一年 八月 十一日)
Ajdžipu, Kasnejši Džin
Pokop
Mavzolej Fuling
Soproge
  • Tunggija Hahana Džacing
  • Fuca Gundei
  • cesarica Šjaocigao
  • gospa Abahaj
Potomci
  • Cujen
  • Dajšad, princ Li prvega razreda
  • Abaj
  • Tanggudaj
  • Manggultaj
  • Tabaj
  • Abataj, princ Raojumin prvega razreda
  • Hong Tajdži
  • Babutaj
  • Degelej
  • Babuhaj
  • Adžige, princ Jing prvega razreda
  • Laimbu
  • Dorgon, princ Rui prvega razreda
  • Dodo, princ Ju prvega razreda
  • Fijanggu
  • princesa Duandžuang prvega razreda
  • Jandže
  • Manggudži
  • Mukušen
  • gospa tretjega razreda
  • Songgutu
Imena
Aisin Gioro Nurhaci (愛新覺羅·努爾哈齊)
Mandžursko: Nurgaci (ᠨᡠᡵᡤᠠᠴᡳ)
Mongolsko: Нурхач (ᠨᠤᠷᠠᠭᠴᠢ)
Era dates
Tjanming (天命): 14. maj 1616 – 15. februar 1627
Mandžursko: Abkai fulingga (ᠠᠪᡴᠠᡳ ᡶᡠᠯᡳᠩᡤᠠ)
Mongolsko: Тэнгэрийн сүлдэт (ᠲᠩᠷᠢ ᠶᠢᠨ ᠰᠦᠯᠳᠡᠲᠦ)
Vladarsko ime
Cesar Fuju Lieguo Jingming (覆育列國英明皇帝)
Posmrtno ime
Cesar Čengtjan Guangjun Šengde Šengong Džaodži Renšjao Ruivu Duanji Činan Hongven Dingje
Gao (承天廣運聖德神功肇紀立極仁孝睿武端毅欽安弘文定業高皇帝)
mandžursko: Dergi huvangdi (ᡩᡝᡵᡤᡳ
ᡥᡡᠸᠠᠩᡩᡳ)
Tempeljsko ime
Tajdzu (太祖)
Mandžursko: Taidzu (ᡨᠠᡳᡯᡠ)
RodbinaAisin-Gioro
Vladarska rodbinaKasnejši Džin
OčeTaksi
Maticesarica Šuan

Kot vodja hiše Aisin Gioro je Nurhaci reorganiziral in združil različna džurčenska plemena, utrdil vojaški sistem Osmih praporov in sčasoma začel napadati dinastiji Ming in Joseon. Njegovo osvajanje severovzhodne regije Liaodong v posesti dinastije Ming je postavilo temelje za osvojitev dinastije Ming in ustanovitev dinastije Čing s strani njegovih potomcev leta 1636. Na splošno se mu pripisuje tudi ukaz za ustvarjanje nove pisave za mandžurski jezik, ki je temeljila na mongolski navpični pisavi.

Zgodnje življenje

uredi

Nurhaci je bil rojen leta 1559 v klanu Gioro in trdil, da je potomec džurčenskega poglavarja Mentemuja, ki je živel dve stoletji prej. Odraščal je v Fušunu kot vojak generala dinastije Ming Li Čengljanga, kjer se je naučil mandarinščine, uradnega dvornega jezika dinastije Ming. Prebral je kitajska romana Romanca treh kraljestev in Razbojniki iz močvirja Ljanšan in iz njiju izvedel vse, kar je vedel o kitajski vojaški in politični strategiji.[1][2][3] Ko se je uradno kot kan kasnejše dinastije Džin povzpel na prestol, je svoj klan okoli leta 1612 preimenoval v Aisin Gioro.

Nurhacijev stari oče Gjocangga je bil poglavar Džurčenov v Hetu Ali.[4] Leta 1582 je rivalski poglavar Džurčenov Nikan Vajlan z vojsko Minga napadel utrdbo Gure v sedanjem okrožju Šinbin. Giocangga se je zbal za svojo vnukinjo, poročeno s poglavarjem mesta Ataijem, in skupaj z Nurhacijevim očetom Taksijem napadel Gure. V bitki, ki je sledila, sta bila oba ubita.[5]

Nurhaci se je maščeval Nikanu Vajlanu za smrt očeta in starega očeta. Dosegel je, da mu je Ming izročil očetove posmrtne ostanke, mu podelil trgovske patente in ga priznal za Gjocanggovega naslednika. Nurhacijeva zahteva, da mu izročijo Vajlana, je bila zavrnjena. Nurhaci je nato začel širiti svojo moč, začenši "s samo trinajstimi kompleti oklepov, ki jih je podedoval od svojega očeta".[6] Leta 1584 je napadel Nikana Vajlana pri Turunu in ga prisilil na beg v Erhun, kjer ga je Nurhaci leta 1587 znova napadel. Vajlan je tokrat pobegnil na ozemlje cesarja Lija. Li je tokrat izpolnil Nurgacijevo zahtevo in mu izročil Nikana Vajlana, ki je bil zatem obglavljen.

Nurhaci je v naslednjih letih postopoma krepil svojo moč in od leta 1583 do 1588 podredil osrednja džurčenska plemena in mesta, a se je še vedno štel za branitelja meje dinastije Ming in lokalnega predstavnika njihove oblasti. Leta 1589 je postal pomočnik glavnega komisarja in leta 1595 general zmajevega tigra. Svoj odnos z Mingom je utrdil tako, da je po letu 1590 osebno vodil več džurčenskih delegacij v Peking.[7] Bil je viden zvest podanik dinastije Ming. Proti nepokorjenim džurčenskim plemenom je v imenu dinastije Ming vodil agresivno politiko.

Združitev džurčenskih plemen

uredi

Leta 1593 je klan Nara pozval koalicijo devetih plemen (Hada, Ula, Hoifa, Korčin, Mongol, Sibe, Guvalca, Džušeri in Nejen), naj skupaj napadeje Džjandžovske Džurčene. Koalicija je bila v bitki z Nurhacijem pri Gureju poražena.[8]

Od leta 1599 do 1618 se je Nurhaci odpravil na pohode proti štirim plemenom Hulunske plemenske zveze. Leta 1599 je napadel Hade in jih leta 1603 podjarmil. Leta 1607 je podjarmil tudi Hoife in usmrtil njihovega poglavarja Baindarija. Sledil je pohod proti Ulijem in njihovemu poglavarju Bujantaju leta 1613 in nazadnje proti Jehejem in njihovemu poglavarju Gintaisiju v bitki pri Sarhuju leta 1619. Z naraščanjem Nurhacijeve moči so postajali odnosi z Mingom vse bolj napeti. Nurhaci je leta 1608 podložnikom dinastije Ming na svojem ozemlju prepovedal obdelovati zemljo in nabirati ginseng, enega njihovih glavnih izvoznih pridelkov.[9]

Leta 1599 je Nurhaci svoja prevajalca Erdenija Baksija in Dahaja Jargucija[10] zadolžil, da mongolsko pisavo prilagodita mandžurskemu jeziku. Dahaj je v korejski knjigi Nandžung čamnok avtorja Čo Kjong Nama opisan kot Han s poreklom iz doline Ljao. Njegov opis se ne sklada s podatkom iz dinastija Čing, da je bil iz klana Giolca. Dahajeva družina naj bi živela blizu Fušhuna v regiji Giolca.[11]

Leta 1606 so Mongoli Nurhaciju podelili naziv Kundulun Kan.

Leta 1616 se je Nurhaci razglasil za kana in ustanovil dinastijo Džin (Aaisin Gurun), ki se zaradi starejše džurčenske dinastije Džin iz 12. stoletja običajno imenuje Kasnejši Džin. Naziv Kasnejši Džin je Nurhacijev sin Hong Tajdži leta 1626 preimenoval v Čing. Za ustanovitelja dinastije Čing se kljub temu običajno šteje Nurhaci.

Nurhaci je za svoje glavne svetnike v državni upravi imenoval pet svojih najbolj zaupanje vrednih spremljevalcev: Anfijangguja, Ejduja, Hurhana, Fjongdona in Hohorija. Ko je postal kan, je k svoji domeni dokončno pridružil tudi klana Ula, iz katerega je bila njegova soproga Abahaj, in Jehe, iz katerega je bila njegova soproga Monggo Džerdžer.

Nurhaci je zaradi političnih razlogov začel poudarjati razlike med Džurčeni in drugimi ljudstvi, vključno z Mongoli.[12] Za Mongole je rekel, da se oblačijo enako kot Džurčeni, vendar govorijo drug jezik. Kasneje je začel trditi, da nimajo Džurčeni z njimi nič skupnega: "Vi, Mongoli, redite živino, jeste meso in nosite kože. Moj ljudje obdelujejo polja in živijo od žita. Mi nismo ena država in govorimo različna jezika."[13]

Nurhaci je Džurčene reorganiziral v Osem praporov, ki so bili precej umetno ustvarjena tvorba,[14] ker so bili v posameznih praporih združeni različni klani.

Invazija na dinastijo Ming

uredi
 
V bitki pri Sarhuju je Nurhaci porazil kitajsko vojsko, ki je v štirih kolonah poskušala osvojiti džurčensko prestolnico Hetu Ala

Leta 1618 je Nurhaci izročil dinastiji Ming dokument z naslovom Sedem velikih zamer, v katerem je naštel sedem pritožb. Večina pritožb se je nanašala na favoriziranje klana Jehe in spore z njim. Dokument je bil nekakšna neuradna vojna napoved dinastiji Ming. V naslednjih letih se je uspešno spopadal z dinastijami Ming, Severni Juan in Joseon in drugimi džurčenskimi klani in zelo povečal svoje ozemlje. Ustanovil je Fe Alo in Hetu Alo, ki sta kasneje postali prvi prestolnici Kasnejšega Džina.[15][16][17][18][19] Pri gradnji Hetu Ale je sodelovalo veliko etničnih Hanov.[20]

Pomembno vlogo v zmagi dinastije Čing nad dinastijo Ming so imeli prebežniki iz dinastije Ming. Generali Minga, ki so prebegnili k Mandžurom, so se pogosto poročili z nevestami iz klana Aisin Gioro, prebežniki nižjega ranga pa s sebi primernimi Manžurkami. Nurhaci je eno od svojih vnukinj poročil z generalom Minga Li Jongfangom, ki je leta 1618 Mandžurom predal Fušun na polotoku Liaoning.[21][22][23][24][25] Njuni potomci so prejel naziv vikont tretjega razreda (sān děng zǐjué)[26]

 
Nurhaci je leta 1621 zavzel Liaojang in ga do leta 1625 imel za glavno mesto svojega cesarstva

Vojnega ujetnika Gong Džengluja je njegova družina poskušala odkupiti, a ga Nurhaci ni osvobodil. Imenoval ga je za učitelja svojih sinov in ga obdaril s sužnji, ženskami in stalnim prebivališčem.[27]

Nurhaci je Hane v Liaodongu obravnaval različno, odvisno od tega, koliko žita so pridelali. Z malimi kmeti je ravnal slabo, velike pa je nagradil. Po uporu Hanov v Liaodongu leta 1623 se je obrnil proti njim ter uvedel diskriminatorno politiko, hkrati pa ukazal, da se asimilirani Hani obravnavati enako kot Džurčeni.

Do maja 1621 je osvojil mesti Liaojang in Šenjang. Aprila 1625 je Šenjang izbral za novo glavno mesto, ki je takšno ostalo do osvojitve Minga leta 1644.[19]

Smrt in zapuščina

uredi
 
Leta 1621 je začel Nurhaci graditi novo palačo Mukden

Leta 1626 je Nurhacija porazil minški general Juan Čonghuan v bitki pri Ningjuanu, kar je bil prvi resen vojaški poraz v njegovem življenju. Juan je bi v bitki oborožen s topovi, izdelanimi na Portugalskem. Nurhaci je bil med bitko ranjen in dva dni kasneje umrl, star 67 let. Pokopan je bil v mavzoleju Fuling vzhodno od Šenjanga.

Med najbolj trajnimi prispevki, ki jih je zapustil svojim potomcem, je bila ustanovitev Osmih praporov, ki so sčasoma postali hrbtenica vojske dinastije Čing. Dva elitna Rumena prapora sta bila dosledno pod Nurhacijevim poveljstvom. Dvema Modrima praporoma je do svoje smrti poveljeval Nurhacijev brat Šurhaci, potem pa njegova sinova Čjurhala in Amin. Belemu praporu je večino očetove vladavine poveljevan Nurhacijev najstarejši sin Cujen, dokler se ni uprl. Poveljstvo obeh Belih praporov je zatem prevzel Nurhacijev vnuk Hong Tajdži. Oba Rdeča prapora sta do konca Hong Tajdžijeve vladavine vodila Nurhacijev drugi sin Dajšan in zatem njegov sin.

 
Bitka pri Ningjuanu, v kateri je bil Nurhaci ranjen in zatem umrl

Prehod oblasti na Hong Tajdžija kot kana dinastije Džin je nejasen.[28] Nurhaci pred smrtjo ni določil dediča in je namesto tega svoje sinove spodbujal h kolektivnemu vladanju.[29] Kandidati za Nurhacijevega naslednika so bili sin Dajšan (star 43 let), nečak Amin (40 ali 41 let), sin Manggultaj (38 ali 39 let) in vnuk sam Hong Tajdži (33 let).[30] Dan po Nurhacijevi smrti so njegovo glavno soprogo, gospo Abahaj, ki mu je rodila tri sinove, prisilili k samomoru, da bi ga spremljala po smrti.[31] Njena smrt še bolj zapleta stanje po Nurhacijevi smrti.

Po kasnejših Hong Tajdžijevih zapisih so bili Amin in oba druga kandidata pripravljeni sprejeti Hong Tajdžija za kana, vendar je Amin nato želel oditi s svojim Obrobljenim Modrim praporom in grozil, da bo razpustil Nurhacijevo zvezo Džurčenov.[32] Dajšan je nato predlagal kompromis, ki je Hong Tajdžiju dovolil prevzeti položaj kana, vendar s skoraj enakimi pooblastili kot so jih imeli ostali trije kandidati.[33] Hong Tajdži je sčasoma našel načine, da je postal nesporen vodja Džurčenov.

Hong Tajdži je ime Džurčenov spremenil v Mandžuri, da bi prikril dejstvo, da so Džurčenom vladali Kitajci.[34][35][36] Dinastija Čing je skrbno skrila in prepovedala javnosti dve izvirni knjigi Čing tajdzu vu huangdi šilu in Mandžov šilu tu (Tajdzu šilu tu), ker sta dokazovali, da je mandžurski družini Aisin Gioro vladala dinastija Ming.[34][37]

Sklici

uredi
  1. ↑ Parker, Geoffrey (2013). Global Crisis: War, Climate and Catastrophe in the Seventeenth Century (illustrated izd.). Yale University Press. ISBN 978-0300189193.
  2. ↑ Swope, Kenneth M. (2014). The Military Collapse of China's Ming Dynasty, 1618-44 (illustrated izd.). Routledge. str. 16. ISBN 978-1134462094.
  3. ↑ Mair, Victor H.; Chen, Sanping; Wood, Frances (2013). Chinese Lives: The People Who Made a Civilization (illustrated izd.). Thames & Hudson. ISBN 978-0500771471.
  4. ↑ Crossley 1997, str. 51.
  5. ↑ Li 2002, str. 25.
  6. ↑ Li 2002, str. ;27–29.
  7. ↑ Li 2002, str. ;29–30.
  8. ↑ Narangoa 2014, str. 24.
  9. ↑ Li 2002, str. 31.
  10. ↑ Matsumura Jun, p.131 A Re-examinations of the Story of the Founding of the Ch'ing Dynasty 『清朝開国説話再考』(in Japanese)
  11. ↑ Huang, Pei (1990). »New Light on The Origins of The Manchus«. Harvard Journal of Asiatic Studies. 50 (1): 269. doi:10.2307/2719229. JSTOR 2719229. Arhivirano iz prvotnega dne 7. avgusta 2020. Pridobljeno 5. novembra 2020.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  12. ↑ Perdue, Peter C (2009). China Marches West: The Qing Conquest of Central Eurasia. Harvard University Press. str. 127. ISBN 978-0-674-04202-5.
  13. ↑ The Cambridge History of China: Pt. 1; The Ch'ing Empire to 1800. Cambridge University Press. 2002. str. 31. ISBN 978-0-521-24334-6.
  14. ↑ Sneath, David (2007). The Headless State: Aristocratic Orders, Kinship Society, and Misrepresentations of Nomadic Inner Asia (illustrated izd.). Columbia University Press. str. 99–100. ISBN 978-0231511674.
  15. ↑ Frederic E. Wakeman (1985). The Great Enterprise: The Manchu Reconstruction of Imperial Order in Seventeenth-century China. University of California Press. str. 45–. ISBN 978-0-520-04804-1.
  16. ↑ Gertraude Roth Li (2010). Manchu: A Textbook for Reading Documents. Natl Foreign Lg Resource Ctr. str. 285–. ISBN 978-0-9800459-5-6.
  17. ↑ Jonathan D. Spence; John E. Wills, Jr. (1979). From Ming to Ch'ing: Conquest, Region, and Continuity in Seventeenth-century China. Yale University Press. str. 35–. ISBN 978-0-300-02672-6.
  18. ↑ Mark C. Elliott (2001). The Manchu Way: The Eight Banners and Ethnic Identity in Late Imperial China. Stanford University Press. str. 54–. ISBN 978-0-8047-4684-7.
  19. ↑ 19,0 19,1 Hummel, Arthur W. Sr., ur. (1943). "Nurhaci" . Eminent Chinese of the Ch'ing Period. United States Government Printing Office.
  20. ↑ Frederic E. Wakeman (1985). The Great Enterprise: The Manchu Reconstruction of Imperial Order in Seventeenth-century China. University of California Press. str. 47–. ISBN 978-0-520-04804-1.
  21. ↑ Anne Walthall (2008). Servants of the Dynasty: Palace Women in World History. University of California Press. str. 148–. ISBN 978-0-520-25444-2.
  22. ↑ Wakeman, Frederic (1977). Fall of Imperial China. Simon and Schuster. str. 79–. ISBN 978-0-02-933680-9.
  23. ↑ Kenneth M. Swope (2014). The Military Collapse of China's Ming Dynasty, 1618-44. Routledge. str. 13–. ISBN 978-1-134-46209-4.
  24. ↑ Frederic E. Wakeman (1985). The Great Enterprise: The Manchu Reconstruction of Imperial Order in Seventeenth-century China. University of California Press. str. 61–. ISBN 978-0-520-04804-1.
  25. ↑ Mark C. Elliott (2001). The Manchu Way: The Eight Banners and Ethnic Identity in Late Imperial China. Stanford University Press. str. 76–. ISBN 978-0-8047-4684-7.
  26. ↑ Evelyn S. Rawski (1998). The Last Emperors: A Social History of Qing Imperial Institutions. University of California Press. str. 72–. ISBN 978-0-520-92679-0.
  27. ↑ Pamela Kyle Crossley (2000). A Translucent Mirror: History and Identity in Qing Imperial Ideology. University of California Press. str. 101–. ISBN 978-0-520-92884-8.
  28. ↑ Li 2002, str. 52.
  29. ↑ Wakeman 1985, str. 157.
  30. ↑ Wakeman 1985, str. 158.
  31. ↑ Li 2002, str. 51
  32. ↑ Wakeman 1985, str. ;158–160.
  33. ↑ Wakeman 1985, str. 160.
  34. ↑ 34,0 34,1 Hummel, Arthur W. Sr., ur. (1943). »Abahai« . Eminent Chinese of the Ch'ing Period. United States Government Printing Office.
  35. ↑ Grossnick, Roy A. (1972). Early Manchu Recruitment of Chinese Scholar-officials. University of Wisconsin--Madison. str. 10.
  36. ↑ Till, Barry (2004). The Manchu era (1644-1912): arts of China's last imperial dynasty. Art Gallery of Greater Victoria. str. 5. ISBN 9780888852168.
  37. ↑ The Augustan, Volumes 17-20. Augustan Society. 1975. str. 34.

Viri

uredi
Nurhaci
Rodbina Aisin-Gioro
Rojen: 14. maj 1559 Umrl: 30. september 1626
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Taksi 		Poglavar Džjandžovskih Džurčenov
1583–1616 		Položaj ukinjen
Nov naziv
Kan Kasnejšega Džina
 Kan Kasnejšega Džina
1616–1626 		Naslednik: 
Hong Tajdži
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nurhaci&oldid=6321200«