Notre-Dame-en-Saint-Melaine, Rennes

Notre-Dame-en-Saint-Melaine

Notre-Dame-en-Saint-Melaine
Pro-katedrala Notre-Dame-en-Saint-Melaine v Rennesu
Pro-katedrala Notre-Dame-en-Saint-Melaine v Rennesu
Notre-Dame-en-Saint-Melaine se nahaja v Francija
Notre-Dame-en-Saint-Melaine
Notre-Dame-en-Saint-Melaine
48°6′53″N 1°40′23″W / 48.11472°N 1.67306°W / 48.11472; -1.67306Koordinati: 48°6′53″N 1°40′23″W / 48.11472°N 1.67306°W / 48.11472; -1.67306
KrajRennes
DržavaFrancija
Verska skupnostRimokatoliška
Zgodovina
Zgrajena6. stoletje
  • 7. st. : reconstrukcija
  • 9. st. : reconstrukcija
  • 13. st. : obok nad transeptom
  • 14. st. : popravilo odprtin
  • 1432 : rekonstrucija zvonika
  • 1676 : obnova fasade stolpa
  • 1855 : dodano nadstropje stolpa
Posvečena19. stoletje
Arhitektura
Funkcionalno stanjecerkev
ArhitektJacques Mellet, Corbineau
SlogRomanska arhitektura, Francoska gotika, Klasična arhitektura
Uprava
ŠkofijaArchidiocèse de Rennes, Dol et Saint-Malo
Uradno ime Église Notre-Dame-en-Saint-Melaine
Razglasitev1992
ID #PA00090679
DenominationÉglise

Notre-Dame-en-Saint-Melaine je francoska samostanska cerkev v Rennesu, v depatmaju [Ille-et-Vilaine]], ki je služila kot stolnica v prvi polovici devetnajstega stoletja. Nahaja se v podaljšku ulice Saint-Melaine v severovzhodnem delu mestnega središča in meji na južno fasado zahodnega dela parka Thabor.

Med letoma 1803 in 1844 so stolnico svetega Petra v Rennesu porušili, zato ni bila več uporabna kot stolnica niti kot cerkev. Stephen Enoch Celestine, škof Rennesa se je odločil, da začasno namestiti sedež škofije v opatijsko cerkev Notre-Dame-en-Saint-Melaine, ki je tako postala pro-katedrala, to je začasna stolnica.

Svetišče je posvečeno sv. Melaine, ki velja za prvega škofa v Rennesu in je tukaj umrl v šestem stoletju.

Notre-Dame-en-Saint-Melaine danes stoji kot mešanica romanskega in gotskega sloga, s klasičnim in neoklasicističnim zvonikom. Ima tloris latinskega križa.

Zgodovina stavbe uredi

Zgodnja cerkev je bila zgrajena v poznem petem stoletju in v začetku šestega stoletja nad grobom sv. Melaine, škofa v Rennesu. V sedmem in desetem stoletju je bila poškodovana v požaru in tudi obnovljena.

Menihi so bili v desetem stoletju, zaradi napadov Vikingov, ki so samostan uničili, prisiljen pobegniti, s seboj pa so vzeli tudi telo svojega zavetnika in se zatekli v opatijo Reuilly v Touraine. [1] Geoffroy le Bâtard, grof Rennesa je želel obnoviti opatijo Saint-Melaine. V letu 1054 je poslal odposlanca Sigo, opata Saint-Florenta v Saumur, s prošnjo, da bi vzpostavil samostan v nekdanjem sijaju. Ob istem času je opat Saint-Florenta poslal enega svojih menihov k Belleme Gervaisu, škofu v Reimsu, da bi dobili nazaj relikvije. Pa daljšem času jim je končno uspelo, da so se relikvije vrnile.

Gervais, opat Saint-Melaine je vodil gradnjo romanske cerkve (1081-1109), deli, ki so danes ohranjeni so transept in temelji na zvonika.

V prvi polovici trinajstega stoletja je bil transept pokrit z obokom, kakršen je še danes. V štirinajstem stoletju so bili narejeni loki ladje in predelana visoka okna ter kor. Leta 1432 je bil na romanskih temeljih obnovljen zvonik.

21. avgust 1627 so mauristi naselili Saint-Melaine in izvedli velike spremembe. Leta 1676, v času opata Jeana d'Estrades, je bila fasada stolpa povsem predelana, izklesana iz apneneca v delavnici Corbineau, znanem kiparju retablov, ki je delal leta 1683 tudi nov samostan. Glavna mesta in stebri starega samostana iz enajstega stoletja se hranijo v bretanskem muzeju.

Samostanska cerkev Saint-Melaine je postala župnija leta 1791, ko je bil samostan ukinjen. Med letoma 1803-1844 je bila v funkciji nadomestne stolnice. Leta 1844 postane župnija pod imenom Notre-Dame (Notre-Dame-en-Saint-Melaine).

Župnik, imenovan Meslé je odločil, da polepša svojo cerkev in jo naredi najvišjo v Rennesu. Leta 1855 je bilo na zvonik postavljeno dodatno nadstropje arhitekta Jacques Marie Melleta, očeta slavne dinastije in okronan s kipom Marije iz pozlačenega svinca. Meslé je opremil tudi cerkev z orglami iz delavnice Jean-Baptiste Claussa, nekdanjega mojstra pri Cavaillé-Coll, z izvirnim križem, pobarvanim, kot je bilo takrat v veljavi, štirinajst slikami narejenimi v klasičnem slogu, ki temeljijo na francoski ali italijanski umetnosti sedemnajstega stoletja.

Cerkev je bila registrirana kot zgodovinski spomenik 14. oktobra 1926, ter preoblikovana v rangu s sklepom z dne 2. julija 2013. Med drugo svetovno vojno je bila poškodovana in nato do leta 1960 obnovljena . [2] L'église fait l'objet d'une inscription au titre des monuments historiques depuis le 14 octobre 19266, transformée en classement par arrêté du 2 juillet 2013. Elle a été endommagée durant la deuxième guerre mondiale puis restaurée dans les années 1960.

Arhitektura uredi

Zunanjost uredi

Fasada stolpa izdelana popolnoma simetrično, je v zelo dobrem stanju. Njegovi začetki segajo v sedanji obliki v leto 1676 in je sestavljen iz klesanega apnenca, delo delavnice Corbineau šole lavalloise in okrašen z množico kipov. Kasneje je bila dodana okrogla kupolasta streha.

Notranjost uredi

Freska iz petnajstega stoletja prikazuje Kristusov krst in se nahaja v južni prečni ladji. Druga iz dvajsetega stoletja, André Meriel-Bussyja (1902-1985) je vidna v severni prečni ladji. Je predmet razvrstitve med zgodovinske spomenike od 1. julija 1960.

Orgle uredi

 
Velike orgle Claus.

Glavne orgle imenovane Claus 1879. Leta 1937 jih je Gonzales preoblikoval, leta 1984 je Yves Severus dodal dvigalo in jih obnovil. Imajo 3 manuale, pedal in 40 registrov.

Orgle v transeptu so iz leta 1874. Staro glasbilo je prišlo iz karmeličanskega samostana. Leta 1950 so jih nadgradili, v letu 2011 pa restavrirali. Imajo dva manuala, pedal in 12 registrov.

Sklici uredi

  1. Vers cette même époque, une portion du corps des saints Mevennius et Judicacl était apportée du château de Thouars à Saumur.
  2. http://www.culture.gouv.fr/public/mistral/merimee_fr?ACTION=CHERCHER&FIELD_1=REF&VALUE_1=PA00090679

Literatura uredi

  • Joseph Mastrolorenzo, Notre Dame en Saint-Melaine, Rapport de fouilles archéologiques, Bas-côté nord, SRA et CRMH de Bretagne, 2008-2009.
  • Véronique Orain, service régional de l'inventaire de Bretagne, « abbaye de bénédictins Saint-Melaine, Saint-Pierre, Notre-Dame, Notre-Dame-en-Saint-Melaine, de mauristes », base Mérimée, ministère français de la Culture, inventaire général du patrimoine culturel, 1994
  • Étienne-Louis Couanier de Launay, Histoire de Laval 818-1855, Godbert, 1856, [détail de l’édition]
  • Études sur les communautés et chapitres de Laval. D'après le manuscrit de Louis-Julien Morin de la Beauluère. Publiées et annotées par Louis de La Beauluère. Avec des additions de J.-M. Richard. Laval, Imprimerie L. Moreau, Libr. A. Goupil, 1891.

Zunanje povezave uredi