Neopsihedelija
Néopsihedélija (imenovana tudi "acid punk"[2]) je pestra zvrst glasbe, ki se je razvila v 1970-ih letih iz britanske post-punk scene. Izvajalci so imeli za vzor nenavadne zvoke psihedelične glasbe iz 60-ih in posnemali ali pa posodobili pristope k ustvarjanju glasbe iz tistega časa.[1] Po post-punku je neopsihedelija zacvetela v obliki širšega mednarodnega gibanja glasbenih izvajalcev, ki so duh psihedeličnega rocka aplicirali na nov zvok in tehnike snemanja.[3] Neopsihedelija lahko vključuje tudi elemente psihedeličnega popa, jangle popa, proste kitarske improvizacije z močno distorzijo ali eksperimentiranje pri snemanju.[1] Nov val britanskega alternativnega rocka v zgodnjih 1990-ih je imel za posledico nastanek podzvrsti dream pop in shoegazing.[6]
| Neopsihedelija | |
|---|---|
| Glasbene korenine | |
| Kulturne korenine | pozna 1970. leta, ZDA in Združeno kraljestvo |
| Izpeljane zvrsti | |
| Podzvrsti | |
| Lokalna scena | |
| Sorodne teme | |
Značilnosti uredi
Izvajalci neopsihedelije so si sposodili več prvin psihedelične glasbe iz 1960-ih. Nekateri so posnemali psihedelični pop zvok skupin, kot so The Beatles in zgodnji Pink Floyd, ostali so prevzeli kitarski rock na osnovi The Byrds ali pa proste improvizacije z distorzijo in zvočni eksperimentalizem 60-ih.[1] Del neopsihedelije je bil vedno eksplicitno osredotočen na uporabo drog in izkušenj z njimi[1] in (tako kot acid house iz istega obdobja) je opisoval prehodne, kratkoživeče in transu podobne izkušnje.[7] Spet druge skupine so uporabile neopsihedelično glasbeno podlago kot spremljavo surrealističnim ali političnim besedilom.[1]
Glasbeni poznavalec Erik Morse je rekel: "Razlike med britansko in ameriško neopsihedelijo se je dalo najbolje opisati kot razlike med primitivizmom in primalizmom. Zvoki ameriške neopsihedelije so poudarjali kriptični vidik avant-rocka, vključevali so preslišne teksture na vrhu nespremenljive linije na bas kitari, kar je ustvarilo "težek" kovinski ambient, v popolnem nasprotju s popevkarsko dobrovoljnostjo britanske neopsihedelije."[8]
Zgodovina uredi
Sedemdeseta leta: post-punk uredi
Neopsihedelija, ali, kot ji rečejo v Angliji, acid punk ... je eden od dveh najmočnejših trendov v glasbi novega vala ... Čeprav se to zdi paradoksalno, saj je bil punk večinoma napad na kulturo drog 60-ih, je acid rock v 60-ih prvotno nastal iz "punk rock" scene tistega desetletja.
—Greg Shaw za revijo Billboard, januar 1978[2]
Psihedelični rock je ob koncu 60-ih upadel, saj so se skupine razšle ali pa so začele ustvarjali nove oblike glasbe, vključno z heavy metal glasbo in progresivnim rockom.[9] Tako kot že razvoj psihedelične glasbe v poznih 60-ih sta tudi punk rock in novi val v 70-ih rušila določene norme rock glasbe.[10] Takrat je bil pojem "novi val" uporabljen kot sopomenka za nastajajočo punk rock eksplozijo.[11] Leta 1978 je novinar Greg Shaw novo gibanje novovalovske glasbe kategoriziral kot "neopsihedelijo" in navedel skupino Devo, ki naj bi bila "do neke mere ... prva večja indikacija [zvrsti] ... [bili so] najnovejši priljubljenci novovalovskih novinarjev in ustvarjalcev mnenj, a kljub temu nič na njih ni niti približno "punk"".[2] Shaw je napisal, da je bila v Angliji neopsihedelija znana kot "acid punk" in poudaril obstoj "samooklicane "psihedelične punk" skupine Soft Boys, za katero se zanima več velikih založb."[2][nb 1]
Do 1978–79 je že veljalo, da je bil novi val ločen od punka in post-punka (slednji je bil sprva znan kot "new musick").[14][nb 2] Avtor Clinton Heylin je označil drugo polovico leta 1977 in prvo polovico leta 1978 za "pravo začetno točko angleškega post-punka".[16][nb 3] Nekatere skupine te scene, vključno z The Soft Boys, The Teardrop Explodes in Echo & the Bunnymen, so postale vodilne figure v neopsihedeliji.[1][nb 4] V zgodnjih 80-ih so Siouxsie and the Banshees skovali "eksotičen neopsihedeličen pop" s prihodom kitarista Johna McGeocha.[19]
V zgodnjih 80-ih je neopsihedeliji sledilo gibanje Paisley Underground.[1] Izviralo je v Los Angelesu in zaobjemalo je številne mlade skupine, na katere je vplivala psihedelija poznih 60-ih in ki so iz te glasbe prevzeli vsak različne elemente. Pojem "Paisley Underground" se je kasneje razširil in vključeval tudi skupine izven tega mesta.[20]
Od osemdesetih do danes uredi
V 1980-ih in 90-ih so se občasno pojavili popularni glasbeni izvajalci, ki so se krajši čas ukvarjali z neopsihedelijo, vključno s Princeom sredi 80-ih in Lennyjem Kravitzom v 90-ih, a je bila neopsihedelija poglavitno predmet alternativnih in indie rock skupin.[1] V poznih 80-ih se je zgodilo rojstvo shoegazing glasbe, ki je imela za vzor med drugimi tudi psidehelično glasbo 60-ih.[21] Reynolds je temu gibanju rekel "kup meglenih, neopsihedeličnih skupin" v članku v časopisu The Observer leta 1992.[21] Uporabljali so glasne zidove zvoka, v katerih so bili posamezni inštrumenti in vokali med seboj nerazločljivi, in sledili so neopsihedeličnemu zgledu skupin, kot je bila skupina My Bloody Valentine (pogosto znana kot prva shoegazing skupina).[22] Glavni izvajalci shoegazinga so bili tudi Ride, Lush, Chapterhouse in The Boo Radleys, ki so bili deležni pozornosti v Združenem kraljestvu, ni pa jim uspel preboj v ZDA.[23]
AllMusic navaja: "Poleg gibanja Paisley Underground v zgodnjih 80-ih in kolektiva Elephant 6 v 90-ih je večina kasnejših izvajalcev neopsihedelije sledilo zgledu izoliranih ekscentrikov in oživljalcev [glasbenih gibanj], ne pa delovanju kakšnih kohezivnih scen." Nato navajajo izvajalce, za katere se jim zdi, da so bili pomembnejši: The Church, Bevis Frond, Spacemen 3, Robyn Hitchcock, Mercury Rev, The Flaming Lips in Super Furry Animals.[1] Za revijo Treblezine pa je Jeff Telrich dodal še: "Primal Scream so [neopsihedelijo] spremenili v nekaj, kar je pripravljeno za plesišče. The Flaming Lips in Spiritualized so jo odpeljali v orkestralne dežele. In Animal Collective – no, oni so pa nekako naredili čisto svojo stvar."[3]
Opombe uredi
- ↑ Ena ameršika skupina, ki je svojo glasbo oklicala za "acid punk", je bila Chrome.[12] Frontman skupine Helios Creed se je spominjal, da so glasbeni novinarji v tistem času šteli približno deset skupin – vključno s Chrome, Devo in Pere Ubu – med "najboljših deset" acid punka: "[Zvrsti] niso hoteli reči psihedelija, to je bila "novovalovska psihedelija".[13]
- ↑ Sodobni pisatelji, kot je bil Jon Savage, so v eksperimentalni in radikalni dekonstrukciji glasbe skupin, kot so bile Devo, Throbbing Gristle, Siouxsie and the Banshees, The Slits in Wire, videli "post-punk" manevre.[15]
- ↑ Pravi, da so bili prihod kitarista Johna McKaya v Siouxsie and the Banshees leta 1977, album Real Life skupine Magazine (1978) in nova glasbena smer skupine Wire pomembni dejavniki v tej začetni točki.[16] Novinar David Stubbs je napisal, da je glasba Siouxsie and the Banshees leta 1982 dobila "neopsihedelične priokuse" s "pihali, podobnimi trstenkam" in "skrbno uporabljenimi loopi".[17]
- ↑ Reynolds je sklepal, da sta bili za "spevno" glasbo Echo & the Bunnymen odgovorni "dve drugi vodilni post-punk skupini iz Liverpoola v tistem času: Wah! Heat s svojimi zvenečimi akorni in neskončnimi crescendi, ter neopsihedelična oprava skupine The Teardrop Explodes, katere pevec Julian Cope je opisal njihove pesmi kot "vzklike sreče"."[18] Pripomnil je tudi, da so novinarji za skupino Echo & the Bunnymen napovedovali, da bodo nosilci "nove psihedelije", kljub temu da "v tistih dneh niso zaužili ničesar, kar bi bilo bolj živahno od piva".[18] Skupinin manager Bill Drummond je rekel: "Vse tiste post-punk avantgardne stvari, zanje smo vedno mislili, da so čisto neumne."[18]
Sklici uredi
- ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 »Neo-Psychedelia«. AllMusic.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Shaw, Greg (14. januar 1978). »New Trends of the New Wave«. Billboard. Pridobljeno 23. novembra 2015.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Terich, Jeff. »10 Essential Neo-Psychedelia Albums«. Treblezine.
{{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine=(pomoč) - ↑ Morse 2009, str. 144.
- ↑ Trainer 2016, str. 409–410.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 Reynolds, Simon (1. december 1991), »Pop View; 'Dream-Pop' Bands Define the Times in Britain«, The New York Times, The New York Times Company, pridobljeno 7. marca 2010
- ↑ Smith 1997, str. 138.
- ↑ Morse 2009, str. 144–145.
- ↑ "Psychedelic rock", Allmusic, pridobljeno 27. januarja 2011.
- ↑ Grushkin, Paul (1987). The Art of Rock: Posters from Presley to Punk. Abbeville Press. str. 426. ISBN 978-0-89659-584-2.
- ↑ Cateforis 2011, str. 9.
- ↑ Reynolds 2005, str. 283.
- ↑ Barr, Stuart (1993). »Helios Creed«. Convulsion.
- ↑ Cateforis 2011, str. 10, 27.
- ↑ Cateforis 2011, str. 26.
- ↑ 16,0 16,1 Heylin, Clinton (2006). Babylon's Burning: From Punk to Grunge. Penguin Books. str. 460. ISBN 0-14-102431-3..
- ↑ Stubbs, David (Junij 2004), »Siouxsie and the Banshees - A Kiss in the Dreamhouse reissue«, Uncut. David Stubbs je napisal, da se opis zadeva albuma A Kiss in the Dreamhouse od Siouxsie and the Banshees.
- ↑ 18,0 18,1 18,2 Reynolds 2005.
- ↑ Sawyer, Miranda; Paytress, Mark; Petridis, Alexis (16. oktober 2012). »Spellbound: Siouxsie and the Banshees (audio documentary)«. BBC Radio 4. Pridobljeno 2. maja 2017.
(from 15mins03secs) exotic neo-psychedelic pop.
Paytress, Mark (november 2014), »Her Dark Materials«, Mojo (252): 82,1982's A Kiss in the Dreamhouse, a textured venture into orchestrated neo-psychedelia.
{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Hann, Michael (16. maj 2013). »The Paisley Underground: Los Angeles's 1980s psychedelic explosion«. The Guardian.
- ↑ 21,0 21,1 Patrick Sisson, "Vapour Trails: Revisiting Shoegaze Arhivirano 2014-10-22 na Wayback Machine.", XLR8R no. 123, December 2008
- ↑ S. Reynolds, "It's the Opposite of Rock 'n' Roll", SPIN, avgust 2008, str. 78–84.
- ↑ "Shoegaze" Arhivirano 2014-08-17 na Wayback Machine., Allmusic, pridobljeno 26. januarja 2011.
Bibliografija uredi
- Cateforis, Theo (2011). Are We Not New Wave?: Modern Pop at the Turn of the 1980s. University of Michigan Press. ISBN 0-472-03470-7.
- Morse, Erik (2009). Spacemen 3 And The Birth Of Spiritualized. Omnibus Press. ISBN 978-0-85712-104-2.
- Reynolds, Simon (2005). Rip It Up and Start Again: Postpunk 1978–1984. London: Faber and Faber. ISBN 978-0-571-21570-6.
- Smith, Paul (1997). Millennial Dreams: Contemporary Culture and Capital in the North. Verso. ISBN 978-1-85984-918-7.
- Trainer, Adam (2016). »From Hypnagogia to Distroid: Postironic Musical Renderings of Personal Memory«. The Oxford Handbook of Music and Virtuality. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-932128-5.