Nekropola (Pahor)

avtobiografski roman Borisa Pahorja

Nekropola je avtobiografski roman slovensko-tržaškega avtorja Borisa Pahorja, kjer govori o svoji preteklosti v koncentracijskih taboriščih. Evropsko priznanje je roman dosegel leta 1990 s francoskim prevodom, ki so mu sledili prevodi v druge jezike. Nekropola je bila leta 2008 razglašena za italijansko knjigo leta, dobila je nagrado Premio Napoli za najboljšo tujejezično knjigo.

Nekropola
Naslovnica izdaje iz leta 2008
AvtorBoris Pahor
DržavaSlovenija
Jezikslovenščina
Subjektslovenska književnost
Žanravtobiografski roman, vojni roman
ZaložnikZaložba Obzorja, Založništvo tržaškega tiska
Datum izida
1967(COBISS)
Vrsta medijatisk (trda vezava)
Št. strani197
ISBN978-961-01-0612-8
OCLC7339526
COBISS30961665
UDK821.163.6(450.36)-312.6
Predmetne oznakeKoncentracijska taborišča, Nacizem, Natzwelier- Struthof, Trpljenje, Potopis, Svetovna vojna 1939-1945,

Vsebina uredi

Roman se začne s pisateljevim obiskom spominskega parka ob koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof, potem pa popiše, kar je doživel v drugih taboriščih (Dachau, Dora, Harzungen, Bergen-Belsen). Zgodba je avtobiografska, prvoosebna, premišljujoča, sprašuje se, kaj je greh v nečloveških razmerah, govori o fizičnem propadanju teles, odnosu do sojetnikov, ki nastane v takem okolju, in o različnih načinih, s katerimi so se jetniki soočali z življenjem v objemu smrti ter skušali preživeti. Kljub nečloveškim razmeram je namreč v taboriščnikih neprestano prisoten nagon po preživetju. Njegovi opisi segajo deloma tudi zunaj lastnega doživljanja, saj nekatere stvari spozna šele ob ponovnem obisku taborišč.

V romanu kritično pogleda na odnos, ki ga ima današnja Slovenija do taboriščnikov. Zdi se mu, da se poveličujejo zgolj aktivne borce proti okupatorju, ignorirajo pa taboriščnike. Opozarja na odnos Francije in Nizozemske, ki sta svojim, v taboriščih umrlim junakom, zgradili spominsko pokopališče, ali pa njihove zgodbe izdali v knjigah, npr. Dnevnik Ane Frank, Slovenci pa podobnih pisem Zore Perello nismo sposobni zbrati in objaviti.

Ker je osredinjenje na lastnih dojemanjih in občutenjih, so ostale osebe bolj skopo opisane. Kot bolničar se druži predvsem z ostalimi bolničarji, zdravniki, nadzorniki in bolniki. Med njegovimi prijatelji, ki so večinoma sodelavci in bolniki, pa prevladujejo Slovenci in ostali Slovani. Odnosi v taborišču so bistvenega pomena tudi za nastanek romana, saj se Pahor čuti krivega, da je sam preživel, zato želi povedati zgodbo sotaboriščnikov mlajšim generacijam.

Narodno v Nekropoli uredi

Čeprav poskuša prikazati zlivanje vsega v nič, prikazuje razločevanje med narodnostmi. Uprava taborišča je taboriščnikom na črtasto obleko narisala kratice glede na državo iz katere izhajajo: I za Italijana, NN za Nizozemca in Norvežana itd. Narodno pa se identificirajo tudi taboriščniki sami, zlasti Slovenci, ki si ne želijo, da bi jih enačili z Italijani: »[S]lovenski človek vztrajno trdi, da je Jugoslovan, in tako na najlažji način prepriča okolje, da prisluhne njegovim ugovorom. Seveda se človeku srce in pamet upirata da bi ga v deželi pogina ugnobili kot Italijana, potem ko je od konca prve svetovne vojske italijanska država uničevala njegovo identiteto na domačih tleh.« (Pahor 2009: 50). Moč narodne identifikacije se kaže v tem, da vsak taboriščnik poskrbi najprej za svoje rojake in jim poskuša vrniti nekaj človečnosti. Razvidna je ostra meja med Italijani in ostalimi narodi, ki je prisotna pri vseh taboriščnikih, avtor pa jo doživlja močneje predvsem zaradi zatiranja slovenskih zamejcev. Italijani so zaradi svoje pretirane čustvenosti in pritoževanja predvsem pri taboriščnikih iz Norveške, Nizozemske in Nemčije, bolj nezaželeni kot pripadniki ostalih narodnosti.

Dramska uprizoritev Nekropole uredi

Nekropolo so 2. decembra 2010 uprizorili v Trstu, pod takrtirko Borisa Kobala. Pobudo za uprizoritev je dala občina Trst oz. njen župan Roberto Dipiazza. Predstava je bila v slovenskem jeziku z italijanskimi podnapisi. Bila je del programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010. Nastala je v koprodukciji Društva Celinka, KUD Pod Topoli in Mestnega gledališča ljubljanskega.

Prevodi uredi

Prvi prevod Nekropole je bil italijanski leta 1997. Pahor o tem pravi: »Brez Evgena Bavčarja, ki je moj na pisalni stroj natipkan izvod Nekropole odnesel na francosko založbo, ta pa je moje besedilo poslala v Italijo, ne bi nikoli doživel tega, kar doživljam zadnja leta.« in »Šele ko je knjigo priznala italijanska televizija, me je spoznala tudi Slovenija.« (iz članka: Pahor v konzorciju[1])

Glej tudi uredi

Viri uredi

  • Pahor, Boris (2009). Nekropola. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave uredi

  • France Pibernik, 1967: Boris Pahor, Nekropola. Sodobnost (1963), letnik 15, številka 8/9.[2]
  • Slavko Pezdir, 2010: Nekropola v Trstu. Delo. [3]
  • SAZU. Pahor, Boris. [4]
  • Alenka Teran Košir, 2012: Boris Pahor: Nisem je bil vreden. [5]
  • Bernard Nežmah, 2008. Boris Pahor: Nekropola [6]
  • Tjaša Komac: Boris Pahor [7] Arhivirano 2016-03-05 na Wayback Machine.
  • Koron, Alenka, 1990. Avtobiografija kot roman. Splet: centerslo.net [8]