Wikipedija

Nan Madol

Nan Madol je arheološko najdišče, ki se nahaja v zahodnem Tihem oceanu na Karolinskem otočju, v državici Pohnpei, ki je del Federativnih držav Mikronezije. Stoji na otočku Temwen ob vzhodni obali otoka Pohnpei, približno do leta 1628 pa je bilo glavno mesto dinastije Saudeleurjev.[3][4] Mesto je sestavljala vrsta malih umetnih otokov, ki so med seboj povezani z omrežjem vodnih kanalov.[3] Najdišče s svojimi kamnitimi zidovi obsega približno 1,5 km dolžine in 0,5 km širine, s skoraj stotimi umetnimi otočki, kjer so koralne ploščadi zapolnili s kamni.[5]

Nan Madol
Nan Madol
Nan Madol
Nan Madol se nahaja v Federativne države Mikronezije
Nan Madol
Nan Madol
Geografska lega: Nan Madol, Federativne države Mikronezije
LegaTemwen, Federativne države Mikronezije
Koordinati6°50′30.8″N 158°19′55.9″E / 6.841889°N 158.332194°E / 6.841889; 158.332194
Uradno ime: Nan Madol: Ceremonial Centre of Eastern Micronesia
TipKulturni
Kriteriji, iii, iv, vi
Razglasitev2016 (40. zasedanje)
evid. št.1503
RegijaAzija in Pacifik
Razglasitev19. december 1974
evid. št.74002226[1]
Razglasitev16. september 1985[2]

Ime Nan Madol pomeni »vmesni prostor«, kar označuje vodne kanale, ki prepredajo ruševine. Po mnenju Gene Ashby naj bi bilo prvotno ime naselja »Soun Nan-leng« (Nebeški greben).[6] Pogosto ga imenujejo tudi Benetke Tihega oceana.[5]

Zgodovina

uredi
 
Tloris Nan Madola

Nan Madol je bilo obredno in politično središče dinastije Saudeleur, ki je vse do leta 1628 vladala približno 25.000 ljudem na otoku Pohnpei.[3] Nan Madol leži med glavnim otokom in otokom Temwen, to območje pa je bilo že stoletja poprej prizorišče človeških aktivnosti. V 8. ali 9. stoletju so tod pričeli graditi umetne otočke, značilna megalitska gradnja pa se je verjetno pojavila šele v 12. ali 13. stoletju in je povezana z nastopom legendarne dinastije Saudeleur.[5]

Po izročilu na otoku Pohnpei naj bi Nan Madol ustvarili graditelji kompleksa Leluh ob otoku Kosrae, kjer so bile v uporabi ogromne kanite stavbe. Del graditeljev naj bi se z otoka Kosrae preselil na Pohnpei, kjer so razvili še naprednejše oblike gradnje. Dejansko na otoku Leluh najdemo podobne bazaltne zgradbe in umetne otoke, Leluh pa je z nasipom povezan tud z otokom Kosrae.[5] Toda radiokarbonske analize kažejo, da je Nan Madol začel nastajati dve stoletji pred Leluhom.[7] Podobnost med kompleksoma Leluh in Nan Madol je v tem, da je namen gradnje ločenega mesta verjetno ločitev plemstva od običajnih ljudi.

Legenda pravi, da sta čarovnika dvojčka Olisihpa in Olosohpa iz mitološkega Zahodnega Kataua (ali Kanamwaysoja) zgradila mesto. Brata sta v velikem kanuju iskala mesto, kjer bi postavila oltar na čast bogu poljedelstva Nahnisohnu Sahpwu. Uspelo jima je postaviti oltar v bližini otoka Temwen. Po izročilu sta brata kamnite klade s čarobnimi močmi prenašala po zraku s pomočjo letečega zmaja.[8] Ko je Olisihpa umrl zaradi starosti, je Olosohpa postal prednik dinastije Saudeleur.[9] Kaj se je na koncu zgodilo z bajeslovno dinastijo Saudeleur, ni znano. Legende govorijo o posegu nevihtnega boga,[5] po drugih namigih pa naj bi to dinastijo uničili vojščaki, ki so prišli iz jugovzhodne smeri z otoka Kosrae.[5] Bojevnike naj bi vodil vojskovodja Isokelekel, ki naj bi prav tako vladal v Nan Madolu, njegovi nasledniki pa naj bi naselbino opustili.[10][11][12][13]

Značilnosti Nan Madola

uredi
 
 
 

Arheološko najdišče se razteza na površini več kot 18 km² in vključuje kamnito arhitekturo na koralnem grebenu ob otoku Temwen, mnoge umetne otočke ter bližnjo obalo otoka Pohnpei. Sama naselbina z znamenitimi kamnitimi zidovi se je raztezala približno 1.5 km v dolžino in 0.5 km v širino in je obsegala skoraj 100 umetnih otočkov, ki so nastali z zapolnitvijo koralnih ploščadi, vmes pa so graditelji pustili vodne kanale. Karbonska datacija kaže, da so Nan Madol pričeli graditi okoli 1.200 n.š., ljudje pa so morda živeli tod že okrog 200 pr.n.š. Pri gradnji so uporabljali črni bazalt, ki so tovorili z otoka Pohnpei, ne da bi ga pri tem lomili.[5] Gradnja naselbine je verjetno trajala okrog 300 let.[5] Otočki so bili kvadratne oblike.[7] V mestu je bilo posebno severovzhodno območje grobnic z 58 otoki. Nekateri otoki so bili namenjeni posebnim dejavnostim - npr. pripravi hrane, izgradnji kanujev, pridelavi kokosovega olja.[7] Umetni otočki so imeli ob bregovih zidove, ki so segali tudi 9,1 metrov v višino.[5] V mestecu ni izvora pitne vode ali hrane - vodo so zaradi tega morali zbirati, ali pa jo skupaj s hrano na plovilih pripeljati iz glavnega otoka[14][15][16]

Nan Madol je bila posebna naselbina, namenjena družbeni eliti otoka. Mestece je imelo 500 do 1.000 prebivalcev, kljub eliti pa je večino prebivalstva bila običajnih otočanov. Vladarji so mestece uporabljali tudi za nadzor svojih nasprotnikov, ki so jih prisilili živeti v naselbini. Mesto je bilo zelo pomembno versko središče, kjer so med drugim častili nevihtnega boga in sveto jeguljo.[5]

Vpliv Nan Madola na umetnost

uredi

Nan Madol je vplival predvsem na nastanek številnih del s področja fantastike, ki obravnavajo tematiko izgubljenih mest. Mesto je med drugim povezano s sledečimi deli:

  • A. Merritt (1918): The Moon Pool (fantastični roman);
  • Edward Vesala (1974): Nan Madol (glasbeni album)
  • James Rollins (2001): Deep Fathom (fantastično-zgodovinski roman)
  • Clive Cussler (2009): Medusa (roman)
  • Robert G. Barrett :The Ultimate Aphrodisiac (roman).

Nenavadne teorije o Nan Madolu

uredi
  • Nan Madol naj bi bilo eno od najdišč, ki jih je James Churchward označil kot ostanke izgubljene celine Mu;[17]
  • Leta 1978 je Bill S. Ballinger postavil domnevo, da so mestece približno 300 pr.n.š. zgradili grški morjeplovci;
  • Po Davidu Hatcher Childress je leta 1991 objavil domnevo, da je Nan Madol povezan z izgubljeno celino Lemurijo;[18]
  • Art Bell in Whitley Strieber, ki napovedujeta nevarnost nastanka globalnega orjaškega orkana, trdita, da je Nan Madol tehnološko zahtevna gradnja, ki zahteva napredno družbo. Ker tudi po legendi taka družba ni obstajala, trdita, da je bila naselbina uničena v nenadnih dramatičnih spremembah.

Opombe

uredi
  1. ↑ »National Register Information System«. National Register of Historic Places. National Park Service. 23. januar 2007.
  2. ↑ »Nan Madol«. National Historic Landmark summary listing. National Park Service. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2011. Pridobljeno 28. junija 2007.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Nan Madol, Madolenihmw, Pohnpei William Ayres, Department of Anthropology University Of Oregon, pridobljeno 26.09.2007.
  4. ↑ Dinastija Saudeleurjev je vladala okrog 500 let (Hanlon, D., 1988). Po legendi je do njihovega zatona prišlo v 16. stoletju (Ross Cordy , 1993), po mnenju arheologov pa okrog leta 1628 (William N., Morgan (1988).
  5. ↑ 5,00 5,01 5,02 5,03 5,04 5,05 5,06 5,07 5,08 5,09 Ohranjeni zakladi človeštva, DZS (1997). Str 230-231.
  6. ↑ Ashby, Gene; Pohnpei, An Island Argosy'; Publisher: Rainy Day Pr West; Revised edition (June 1987); ISBN 0-931742-14-5; ISBN 978-0-931742-14-9
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Morgan, William N. (1988). Prehistoric architecture in Micronesia. University of Texas Press. Str. 85.
  8. ↑ O dvojčkih Olosohpi in Olosihpi glej npr. v: Fields, Jack, Fields Dorothy (1972): South Pacific. Kodansha International, 1. dec. 1972. Str. 111.
  9. ↑ Hanlon navaja različne tradicije, po katerih naj bi bilo v dinastiji Saudeleur po osem do šestnajst vladarjev. Glej v: Hanlon, David L (1988).
  10. ↑ Panholzer, Tom; Rufino, Mauricio (2003). Place Names of Pohnpei Island: Including And (Ant) and Pakin Atolls. Bess Press. str. xiii, 21, 22, 25, 38, 48, 56, 63, 71. 72, 74, 104. ISBN 1-57306-166-2. Pridobljeno 31. decembra 2011.
  11. ↑ Riesenberg, Saul H (1968). The Native Polity of Ponape. Contributions to Anthropology. Zv. 10. Smithsonian Institution Press. str. 38, 51. Pridobljeno 1. januarja 2012.
  12. ↑ Joseph, Frank (2006). The Lost Civilization of Lemuria: The Rise and Fall of the World's Oldest Culture. Inner Traditions / Bear & Co. str. 21, . ISBN 1-59143-060-7. Pridobljeno 1. januarja 2012.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  13. ↑ Goodenough, Ward Hunt (2002). Under Heaven's Brow: Pre-Christian Religious Tradition in Chuuk. Memoirs of the American Philosophical Society. Zv. 246. American Philosophical Society. str. 293. ISBN 0-87169-246-5. Pridobljeno 1. januarja 2012.
  14. ↑ Morgan, William N (1988). Prehistoric Architecture in Micronesia. University of Texas Press. str. 60, 63, 76, 85. ISBN 0-292-76506-1. Pridobljeno 31. decembra 2011.
  15. ↑ Hanlon, David L (1988). Upon a Stone Altar: A History of the Island of Pohnpei to 1890. Pacific Islands Monograph. Zv. 5. University of Hawaii Press. str. 13–25. ISBN 0-8248-1124-0. Pridobljeno 1. januarja 2012.
  16. ↑ Ballinger, Bill Sanborn (1978). Lost City of Stone: The Story of Nan Madol, the "Atlantis" of the Pacific. Simon and Schuster. str. 45–8. ISBN 0-671-24030-7. Pridobljeno 31. decembra 2011.
  17. ↑ Jospeh, Frank (2005) Nan Madol: The Lost Civilisation of the Pacific. V Underground!: the disinformation guide to ancient civilizations, astonishing archaeology and hidden history edited by Preston Peet, The Disinformation Company, str. 169-176
  18. ↑ Lost Cities of Ancient Lemuria & the Pacific, 1991, ISBN 0-932813-04-6

Priporočeno branje

uredi
  • Ayres, William S. Nan Madol, Pohnpei. SAA Bulletin. Vol. 10, Nov. 1992. Society for American Archaeology.
  • Ayres, William S. Pohnpei's Position in Eastern Micronesian Prehistory, Micronesica, Supplement 2: Proceedings, Indo Pacific Prehistory Association Guam, 1990, strani  187–212.
  • Ayres, William S. Mystery Islets of Micronesia. Archaeology Jan-Feb 1990, Str. 58–63.
  • Ratzel, Prof. Friedrich. The History of Mankind Book II. London 1896. Races of the Pacific and their migrations. Str.  159-60.

Zunanje povezave

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nan_Madol&oldid=6274559«