Odpre glavni meni

Nagasaki je mesto na Japonskem s približno 460.000 prebivalci, največje mesto v istoimenski prefekturi. Leži na skrajnem jugozahodu Japonske, ob začetku dolgega zaliva, ki predstavlja najboljše naravno pristanišče na otoku Kjušu.

Nagasaki
長崎市
Imenovano mesto
Mesto Nagasaki[1]
Nagasaki City view from Hamahira01s3.jpg

Zastava

Pečat
Zemljevid prefekture Nagasaki, ozemlje Nagasakija označeno z vijolično
Nagasaki is located in Japonska
Nagasaki
Nagasaki
 
Koordinati: 32°47′N 129°52′E / 32.783°N 129.867°E / 32.783; 129.867
Država Zastava Japonske Japonska
Regija Kjušu
Prefektura Nagasaki
Upravljanje
 • Župan Tomihisa Taue
Površina
 • Skupno 40.635 km2
 • Kopno 24.120 km2
 • Voda 16.515 km2
Prebivalstvo (1. marec 2017)
 • Skupno 425.723
 • Gostota 1,000 preb./km2
Časovni pas japonski standardni čas (UTC+9)
Spletna stran www.city.nagasaki.lg.jp

Vsebina

ZgodovinaUredi

Krščanski NagasakiUredi

Nagasaki je bil majhna in nepomembna ribiška vasica s samotnim pristanom, dokler ni prišel v stik s portugalskimi raziskovalci leta 1543. Med njimi je bil Fernão Mendes Pinto, ki je prišel iz Sagresa (pokrajina Algarve), na portugalski ladji, ki je pristala v bližini Tanegašime. Kmalu zatem so portugalske ladje začele jadrati na Japonsko na svojih trgovskih potovanjih, s katerimi so vzpostavili trgovinske odnose med Japonsko in preostalim svetom, zlasti s celinsko Kitajsko, s katero je Japonska pred tem prekinila svoje trgovinske in politične vezi. Portugalci so kmalu delovali kot trgovski posredniki med tema dvema azijskim državama. Kljub vzajemnim koristim, ki so izhajale iz teh trgovinskih stikov, je pomanjkanje primernega pristanišča onemogočalo pristanke tujih ladij na otoku Kjušu, kar je predstavljalo veliko težavo, tako za trgovce kot za lokalne daimje (fevdalne gospode), ki so pričakovali, da bodo imeli velike koristi iz trgovine s portugalci.

Leta 1549 je španski jezuitski misijonar sv. Frančišek Ksaverij prispel v Kagošimo in kmalu začel z oznanjanjem krščanstva (evangelizacijo) po vsej Japonski. Leta 1552 je zapustil Kitajsko in kmalu zatem umrl v Macau. Njegovi misijonarski nasledniki so spreobrnili številne daimje, med katerimi je bil najpomembnejši Omura Sumitada. Leta 1569 je Omura izdal dovoljenje za zgraditev pristanišča, primernega za pristanke portugalskih ladij v Nagasakiju. Novo pristanišče je bilo zgrajeno leta 1571, pod nadzorstvom jezuitskega misijonarja Gasparja Vilele in portugalskega kapetana majorja Tristão Vaz de Veiga, ter z osebno pomočjo Omure. Majhno pristaniško naselje se je hitro razvilo v raznoliko mesto, in portugalski izdelki, uvoženi preko Nagasakija (kot so tobak, kruh, tekstil in pecivo, imenovano castellas), so kmalu postali priljubljeni med japonci. Portugalci so na Japonsko prinesli tudi veliko kitajskega blaga.

 
Portet jezuitskega misijonarja Alessandra Valignana

Zaradi politične nestabilnosti v obdobju Sengoku (obdobje sprtih držav) sta Omura Sumitada in voditelj jezuitov Alessandro Valignano [2] zasnovala načrt, kako bi organizirala Družbo Jezusovo na Japonskem, ne da bi katoliško mesto zavzel kateri od krščastvu nasprotnih daimjev. V krajšem obdobju po letu 1580 je tako mesto Nagasaki bilo jezuitska kolonija, pod njihovim upravnim in vojaškim nadzorom. Postalo je tudi zatočišče za kristjane, ki so se preselili v mesto zaradi preganjanja v drugih delih Japonske.

Daimjo in general Tojomi Hidenoši (Hideyoshi Toyotomi) je med svojim prizadevanjem za združitev Japonske pokušal svoj vpliv razširiti tudi na otok Kjušu. Zaradi čedalje večjega števila kristjanov v Južni Japonski in zaradi vmešavanja jezuitskega reda v japonsko notranjo politiko, je ukazal izgon vseh jezuitskih misijonarjev ter je prevzel nadzor nad mestom. Odredba o izgonu misijonarjev je ostala v veliki meri neizvršena in ostalo je dejstvo, da velik del prebivalcev Nagasakija javno izvaja katoliško vero. Leta 1596 bila španska ladja San Felipe uničena v brodolomu ob obali Šikokuja, Hidenoši pa je od navigatorja pridobil informacijo, da so španski frančiškani v ospredju načrtovanega iberskega napada na Japonsko. V zameno je Hidenoši ukazal javno usmrtitev na križu šestindvajsetih japonskih kristjanov v Nagasakiju, kar je bilo izvršeno 25. februarja 1560. (t.i. nagasaški mučenci).[3]

 
Spomenik posvečen 26-im mučencem iz Nagasakija
 
Japonski prikaz Nagasakija s pristaniščem (1764)

Portugalskih trgovcev izvršitev ni bistveno prizadela, zato je mesto še naprej raslo in se razvijalo. Leta 1602 so na Japonsko prispeli tudi avguštinski misijonarji in ko je naslednje leto oblast prevzel Tokugava Iejasu (Tokugawa Ieyasu) je krščanstvo še toleriral. Po njegovi smrti je bila zaradi prihoda tudi nizozemskih in angleških trgovcev dovoljena odprta trgovina, vendar brez misijonarskega delovanja. Leta 1614 je bilo krščanstvo na Japonskem uradno prepovedano in vsi misijonarji so morali zapustiti Japonsko. Večina katoliških daimjev se je krščanstvu uradno odpovedala in so k temu prisilili tudi svoje podložnike, nekateri pa tega niso hoteli in se raje preselili v Macau, na filipinski otok Luzon ali drugod po jugovzhodni Aziji. Sledila je brutalna kampanja preganjanja kristjanov na Kjušuju in v drugih delih Japonske, z večtisoč pobitih in mučenih ali prisiljenih, da se odrečejo svoji veri. (glej: Japonski mučenci).

Obdobje zaprtjaUredi

 
Trgovska ulica Hamamachi v Nagasakiju nekoč

Po neuspešnem »uporu Shimabara« zoper klan šoguna Tokugava leta 1638, so iz Nagasakija izgnali vse portugalske trgovce. V njihovo četrt na umetnem otoku Dejima v mestnem pristanišču so se iz svojega oporišča Hirado preselili Nizozemci. Veliki požar leta 1663 je uničil velik del mesta, vključno s templjema Mazu in Kofuku, zavetnikov kitajskih mornarjev in trgovcev. Leta 1720 je bila umaknjena prepoved uporabe nizozemskih knjig, kar je imelo za posledico, da je veliko število študentov želelo v Nagasakiju preučevati evropske znanosti in umetnost. Nagasaki je tako postal center t.i. rangaku (nizozemskega znanja). Med obdobjem Edo so šoguni hiše Tokugava vladali mestu in v njem imenovali svojega guvernerja.

Nekdaj so bili zgodovinarji soglasni, da je bil Nagasaki edino japonsko okno v svet, v času japonske izolacije v obdobju Tokugava. Danes je splošno sprejeto, da je tedaj Japonska vendarle sodelovala in trgovala s Korejo in Rusijo prek Satsuma, Tsushime oziroma Matsume. Kljub temu je tedanji Nagasaki v sodobni japonski umetnosti in literaturi upodobljen kot kozmopolitsko pristanišče, prepolno eksotičnih zanimivosti iz zahodnega sveta.

Leta 1808 je med Napoleonskimi vojnami fregata HMS Phaeton kraljeve vojne mornarice vplula v pristanišče Nagasaki, med iskanjem nizozemskih trgovskih ladij. Lokalni guverner se ni mogel upreti britanskim zahtevam po hrani, gorivu in vodi, vendar je zatem napravil obredni samomor (sepuku). Po tem dogodku je bil sprejet odlok o prepovedi pristankov tujih ladij (1825) ter izdani zakoni, ki so okrepili obalno obrambo, tujcem grozili s smrtno kaznijo in spodbudili usposabljanje prevajalcev za angleški in ruski jezik.

Tōjinyashiki (屋 敷) ali kitajska četrt v Nagasakiju je bila tudi pomemben kanal za kitajsko blago na japonskem trgu. Različni kitajski trgovci in umetniki so se naselili v Nagasakiju. Nekateri so dejansko združili vloge trgovca in umetnika, kot je bil Yi Hai iz 18. stoletja. Ocenjuje se, da je morda kar tretjina tedanjega prebivalstva Nagasakija bila kitajskega porekla.

Obnova MeidžiUredi

 
Most čez reko Nakashima v Nagasakiju (1870)

Leta 1853 je ameriški komodor Matthew Perry[4] s svojo vojaško eskadro priplul v japonske vode in od šoguna zahteval podobna neenakopravna trgovinska dovoljenja[5], kot so jih kolonialne velesile že uveljavile na Kitajskem. Tako je morala Japonska v obdobju Obnove Meidži ponovno odpreti zunanjo trgovino in vzpostaviti diplomatske odnose. Nagasaki je leta 1859 uradno dobil status trgovskega pristanišča, leta 1868 pa se je resno začelo posodabljanje. Nagasaki je bil uradno razglašen za mesto 1. aprila 1889. Z legalizacijo krščanstva je Nagasaki ponovno pridobil vlogo glavnega središča rimskokatoliške vere na Japonskem. Med obdobjem Meidži je Nagasaki postal središče težke industrije in predvsem ladjedelništva. Med prvo kitajsko-japonsko vojno in rusko-japonsko vojno je postalo pomembno pomorsko oporišče Japonske cesarske mornarice, pristanišče Nagasaki se je namreč uporabljalo kot sidrišče bližnje mornariške vojaške baze Sasebo. Ladjedelnice so bile pod nadzorom družbe Mitsubishi (danes Mitsubishi Heavy Industries), ki je postala eden glavnih izvajalcev za cesarsko japonsko mornarico. Med drugo svetovno vojno, pred napadom z atomsko bombo, je bil Nagasaki pomembno industrijsko mesto z livarno in orodjarno Mitsubishi, tovarno motorjev Akunoura, tovarno orožja in ladjedelnico Mitsubishi, tovarno streliva Mitsubishi-Urakami, več drugimi majhnimi tovarnami in velikimi pristaniškimi ter pretovornimi zmogljivostmi, ki so zaposlovale okoli 90% mestne delovne sile. Te povezave z japonskimi vojnimi cilji so Nagasaki naredile za cilj medvojnega strateškega bombardiranja s strani zaveznikov.

Jedrsko bombardiranje NagasakijaUredi

9. avgusta 1945 je bilo mesto napadeno z jedrskim orožjem, s tako imenovano atomsko bombo »Debeluh«, ki so jo uporabile ZDA. To je bilo drugo, zadnje in najmočnejše jedrsko orožje, uporabljeno v namenu uničevanja, v celi človeški zgodovini. Bomba je, verjetno zaradi slabe vidljivosti med napadom, eksplodirala dobre tri kilometre severozahodno od načrtovanega kraja odmeta, nad večinoma krščansko četrtjo Urakami.[6]

Povojni NagasakiUredi

Mesto je bilo po vojni obnovljeno, vendar se je dramatično spremenilo. Hitrost obnove je bila počasna. Prva preprosta stanovanja za nujne primere niso bila zagotovljena do leta 1946. Pri prenovi je bil poudarek na zamenjavi vojaške industrije z zunanjo trgovino, ladjedelništvom in ribištvom, kar je bilo uradno razglašeno, ko je bil maja 1949 sprejet Mednarodni zakon o obnovi mesta kulture Nagasaki. Zgrajeni so bili novi templji in nove cerkve, zaradi povečanja števila kristjanov, na novo so zgradili tudi katedralo v četrti Urakami. Nekatere ruševine so ostale kot opomin, kot so toriji (torii) pred svetiščem Sannō. V spomin tragičnega dogodka so bili zgrajeni spomenik na središčni točki eksplozije atomske bombe (t.i. Ground Zero), Park miru in muzej atomske bombe. Nagasaki ostaja predvsem pristaniško mesto, ki podpira bogato ladjedelniško tradicijo in predstavlja središče kulture ter močan primer prizadevanj za mir na svetu. 4. januarja 2005 so bila mestu priključena naselja Iōjima, Kōyagi, Nomozaki, Sanwa, Sotome in Takashima, vsa prej v okrožju Nishisonogi.

Znane osebnostiUredi

Sklici in opombeUredi

  1. [http:/www.city.nagasaki.lg.jp//lang/en/ Uradna spletna stran] (angleško)
  2. Glynn Paul (2015). Pesem za Nagasaki. Družina d.o.o. str. 47. COBISS 277689088. ISBN 978-961-04-0138-4. 
  3. Glynn Paul (2015). Pesem za Nagasaki. Družina d.o.o. str. 49. COBISS 277689088. ISBN 978-961-04-0138-4. 
  4. Lazar Tomaž (2017). Poti samurajev: japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem. Narodni muzej Slovenije. str. 10. COBISS 289999872. ISBN 978-961-6981-15-6. 
  5. Glynn Paul (2015). Pesem za Nagasaki. Družina d.o.o. str. 18. COBISS 277689088. ISBN 978-961-04-0138-4. 
  6. Glynn Paul (2015). Pesem za Nagasaki. Družina d.o.o. str. 152. COBISS 277689088. ISBN 978-961-04-0138-4. 

ViriUredi

  • Lazar, Tomaž: Poti samurajev; japonsko orožje in bojevniška kultura na Slovenskem, Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 2017, (COBISS)
  • Glynn, Paul: Pesem za Nagasaki, Ljubljana, Družina d.o.o., 2015, (COBISS) ISBN 978 961 04 0138 4

Glej tudiUredi