Odpre glavni meni

Milan Marko Stojadinović (srbsko Милан Марко Стојадиновић), srbski politik, gospodarstvenik in profesor na beograjski univerzi, * 4. avgust 1888, Čačak, Kraljevina Srbija, † 24. oktober 1961, Buenos Aires, Argentina.

Milan Stojadinović
Portret
17. Predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije
Na položaju
24. junij 1935 – 5. februar 1939
PredhodnikBogoljub Jevtić
NaslednikDragiša Cvetković
Osebni podatki
Rojstvo4. avgust 1888({{padleft:1888|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[1][2]
Čačak, Kraljevina Srbija
Smrt26. oktober 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2] (73 let) ali 24. oktober 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[3] (73 let)
Buenos Aires, Argentina[4]
Politična strankaNarodna radikalna stranka, Jugoslovanska radikalna zajednica, Srbska radikalna stranka
Poklicpolitik, pravnik, ekonomist, univerzitetni profesor
Verska opredelitev
pravoslavec

ŽivljenjeUredi

Po končani Pravni fakulteti v Beogradu je leta 1910 šel na študijsko izpopolnjevanje v München in v Berlin, bil leta 1911 v Beogradu promoviran v doktorja ekonomsko-finančnih znanosti, nakar je 1912 nadaljeval študijsko izpopolnjevanje v Parizu, 1913 pa v Londonu. Od 1914 do 1919 je delal kot uradnik na finančnem ministrstvu. Leta 1919 je postal vicedirektor Angleške trgovinske banke v Beogradu, 1920 pa je bil izbran za podpredsednika beograjske borze. Ukvarjal se je tudi s finančnim novinarstvom in na beograjski Pravni fakulteti poučeval finančno vedo.

Leta 1920 je bil na občinskih volitvah v Beogradu na listi Narodne radikalne stranke izvoljen v občinski odbor. V letih 1922-1926 je bil finančni minister v Pašićevih vladah in 1934/1935 v Jevtićevi. Kot član Narodne radikalne stranke je bil večkrat izvoljen za narodnega poslanca, prvič leta 1923. Z nastopom kraljeve diktature je bil kot član glavnega odbora radikalov v opoziciji. V tem času je deloval v raznih gospodarskih podjetjih in si znatno povečal osebno premoženje. Začel se je udejstvovati tudi v organizacijah s humanitarnimi cilji; tako je npr. 1931 pristopil k Rotary clubu, v njem 1933 postal guverner za Jugoslavijo, 1934 pa član njegovega Evropskega ekonomskega posvetovalnega odbora. 23. junija 1935 je prejel mandat za sestavo vlade, v kateri je ob položaju predsednika vlade zasedal tudi položaj zunanjega ministra. S Korošcem in Spahom je organiziral Jugoslovansko radikalno zajednico in postal njen vodja. Sestavitev Stojadinovićeve vlade in ustanovitev Jugoslovanske radikalne zajednice sta dva neposredno povezana zgodovinska dogodka.[5] Kot predsednik vlade je med drugim ustanovil JUGORAS, zapustil Balkansko zvezo (1937), z Bolgarijo sklenil pakt 'večnega prijateljstva', z Italijo nekatere ekonomske in politične sporazume in v jugoslovanskem gospodarstvu znatno okrepil vlogo nemškega kapitala. 4. februarja 1939 je bil odstavljen. Sredi julija 1939 so ga izključili tudi iz stranke, kjer se je vživljal v vlogo jugoslovanskega Mussolinija.[6] Bil je v aktivni opoziciji proti Cvetkovićevi in Cvetković-Mačkovi vladi. V začetku 1940 je oblikoval Srbsko radikalno stranko.

Aprila 1940 je bil aretiran in konfiniran. Marca 1941 je bil predan Britancem v Grčiji, ki so ga internirali na otoku Mauritiusu. Tam je bil do leta 1948. Nato je odšel v Buenos Aires, kjer je napisal spomine z naslovom Ni rat ni pakt.

ViriUredi

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. Library of Congress AuthoritiesLibrary of Congress.
  4. Anguera J. E. Enciclopedia universal ilustrada europeo-americanaEditorial Espasa, 1905. — Vol. suplemento 1961-1962. — P. 332-333. — ISBN 8423945952
  5. Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)
  6. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: CZ, 1979. 678.