Miklavž Komelj
Miklavž Komelj, slovenski pesnik, pisatelj in umetnostni zgodovinar, * 10. julij 1973, Kranj.
| Miklavž Komelj | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 10. julij 1973 (51 let) Kranj |
| Državljanstvo |  Slovenija.svg){kind=small} SFRJ |
| Poklic | umetnostni zgodovinar, pesnik |
Življenje
urediMiklavž Komelj je sin Milčka Komelja in Nade Šumi. Študiral je umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1996 je tam diplomiral, doktoriral pa je leta 2002 z disertacijo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, za katero je prejel nagrado Zlati znak ZRC. Pred tem je bil v letih 1999−2002 mladi raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU.
Delo
urediKot pesnik piše ljubezensko in refleksivno liriko, ki je po večini metrično urejena. Prevladujoča oblika so soneti (Luč delfina, Celovec, Salzburg, 1991; Jantar časa, 1995). V svojem prvencu se navezuje na petrarkistično tradicijo, v zbirki Rosa, za katero je leta 2002 prejel Veronikino nagrado, pa je prestopil v nove izpovedne oblike. Danes se zdi, da je svoj slog našel v filozofsko-estetski poetični obliki; njegove pesmi so hermetične, a hkrati čutne in sporočilne.
Bibliografija
urediPoezija
uredi- Luč delfina (1991)
- Jantar časa (1995)
- Rosa (2002)
- Hipodrom (2006)
- Nenaslovljiva imena (2014)
- Roke v dežju (2011)
- Modra obleka (2012)
- Noč je abstraktnejša kot N (2014)
- Minima impossibilia (2016)
- Liebestod (2017)
- 11 (2018)
- Stigmatizacija (2019)
- Goreča knjiga (2021)
- Pred nevidnim (2022)
- Med (2023)
- Da in Ne (2023)
- To noč bom terjal od tebe tvojo dušo (2024)
Proza
uredi- Sovjetska knjiga (2012)
- Larvae (2019)
- Skrij me, sneg (roman, 2021)
- Prva kresnica (zbirka šestih kratkih zgodb, 2022)
Eseji
uredi- Nujnost poezije (2010)
- Jugoslovanski nadrealisti danes in tukaj (2015)
- Hierarhija (2023)
Dela za mladino
uredi- Zverinice (2006)
- Kako sta se gospod in gospa pomirila (2009)
Znanstvena monografija
urediUredništvo zbranih in neznanih del umrlih pesnikov in umetnikov:
uredi- Jure Detela (Orfični dokumenti : teksti in fragmenti iz zapuščine, 2 dela, 2011; Zbrane pesmi, 2 dela, 2018)
- Vojko Gorjan (Planetarium, 2013)
- Jaša Zlobec (Moje življenje je moja revolucija; sour. Zdravko Duša)
- Srečko Kosovel (Vsem naj bom neznan; neobjavljeni del zapuščine; 2 dela, 2019)
- Karel Destovnik Kajuh (KAJUH Dopisovanja, izšlo v zbirki KAJUH100, 2022)
- Veno Pilon (Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij: Veno Pilon med podobo in besedo; sourednica Irene Mislej, 2022)
Prevodi
uredi- Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, 2003, Psihotipija, 2007) in
- Pier Paolo Pasolini (Svinjak – Manifest za novo gledališče, 2005, Realnost, 2007)
- César Vallejo (Trilce, LUD Šerpa, 2011)
- Karoline von Günderrode
- Djuna Barnes, Ni spola v očesu fosila (izbrana poezija, 2018)
- Alejandra Pizarnik, Nočna pevka (skupaj z Nado Kavčič, 2018)
- Vladimir Majakovski, O tem (2023)
- Petar Petrović Njegoš: Gorski venec
- Ezra Pound (Pizanski Cantos, 2024)
Nagrade
uredi- Zlati znak ZRC za leto 2002
- 2002 Veronikina nagrada za zbirko Rosa[1]
- 2006 Jenkova nagrada za zbirko Hipodrom[2]
- 2008 Nagrada Prešernovega sklada za zbirko Nenaslovljiva imena[3]
- 2009 Župančičeva nagrada za zbirko Nenaslovljiva imena
- 2011 Rožančeva nagrada za esejistično zbirko Nujnost poezije.[4]
- 2015 Jenkova nagrada za zbirko Noč je abstraktnejša kot N[5]
Viri in opombe
uredi- ↑ »Veronikina nagrada 2002«. www.veronikini-veceri.si. Pridobljeno 5. septembra 2016.
- ↑ »Najlepše verze kujeta Osti in Komelj«. Pridobljeno 5. septembra 2016.
- ↑ »Kdo so nagrajenci Prešernovega sklada?«. Pridobljeno 5. septembra 2016.
- ↑ Zurnal24.si - Rožančev nagrajenec je Miklavž Komelj
- ↑ »Jenkov nagrajenec je Miklavž Komelj«. www.rtvslo.si. Pridobljeno 5. septembra 2016.
- Aleksandra Lutar Ivanc: Album slovenskih književnikov; Mladinska knjiga, 2006. (COBISS)
