Marijina cerkev, Nürnberg

Marijina cerkev (nemško Frauenkirche) je cerkev v Nürnbergu v Nemčiji. Stoji na vzhodni strani glavnega trga. Je primer opečne gotske arhitekture, zgrajena je bila na pobudo svetorimskega cesarja Karla IV. med letoma 1352 in 1362. V cerkvi so številni kipi, nekateri močno obnovljeni. V njej hranijo tudi številne druge umetnine iz srednjega veka, med njimi tako imenovani Tucherjev oltar (okoli 1440, prvotno veliki oltar v avguštinski cerkvi svetega Vida) in dva spomenika, delo Adama Krafta (okoli 1498).

Marijina cerkev
Frauenkirche
Marijina cerkev
49°27′14.400″N 11°4′40.800″E
Kraj	Nürnberg
Država	Nemčija
Verska skupnost	rimskokatoliška
Zgodovina
Status	župnijska cerkev
Posvečena	1358
Arhitektura
Funkcionalno stanje	dejavna
Slog	gotska arhitektura
Začetek gradnje	1352
Konec gradnje	1361
Lastnosti
Zmogljivost	25.000
Uprava
Župnija	Župnija Naše gospe nemško Pfarramt Unsere liebe Frau
Nadškofija	Bamberg
Vodstvo
Pastor	Markus Bolowich
Laiki
Organist	Frank Dillmann

Zgodovina

Notranjost cerkve

Cerkev je bila zgrajena ob velikem trgu, kjer je bila nekdaj judovska sinagoga, ki je bila uničena med pogromom Judov leta 1349 (razlog zanj je bilo splošno prepričanje, da so bili Judje krivi za izbruh kuge). Arhitekt je bil domnevno Peter Parler, skoraj zagotovo pa nastaja v njegovem širšem krogu. Karel IV. je želel uporabiti Marijino cerkev za cesarske obrede - v ta namen so zgradili zunanjo emporo. Cerkev je razmeroma skromno okrašena, razen grbov Svetega rimskega cesarstva, sedmih volilnih knezov, mesta Nürnberg in mesta Rim, kjer so bili kronani cesarji Svetega rimskega cesarstva.

Venčeslav (Vaclav), sin Karla IV., je bil krščen v cerkvi leta 1361 in ob tej priložnosti so ljudem pokazali cesarske insignije, tudi cesarski relikviarij. Od začetka leta 1423 so bile cesarske insignije stalno v Nürnbergu in enkrat letno prikazane ljudem na posebni leseni ploščadi, zgrajeni za ta namen.

Arhitektura

Marijina cerkev je dvoranska cerkev z dvema stranskima ladjama in emporo za cesarja. Cerkev ima devet obočnih pol s štirimi nosilci.

Cesarska empora ali empora svetega Mihaela se proti ladji odpira skozi arkade, oboki so napolnjeni s plavajočim krogovičjem, ki je sestavljeno iz treh rozet in podprto s segmentnim lokom.

Narteks cerkve vsebuje krogovičje. Vse tri strani narteksa imajo portale, podboj in arhivolti so okrašeni s kipi. Zatrep fasade ima številne niše, kjer bi morale biti skulpture.

Männleinlaufen

Männleinlaufen

Ena izmed najopaznejših značilnosti cerkve je Männleinlaufen, mehanska ura, ki spominja na zlato bulo iz leta 1356. Ura je bila nameščena v cerkvi leta 1506. Svetorimski cesar je upodobljen v sedečem položaju, obdajajo pa ga volilni knezi.

Mehanizem ure je dejaven opoldne, ko zvonec pozvoni za začetek ceremonije, sledijo trobentači in bobnar. Potem je tu še procesija volilnih knezov okoli slike cesarja.

Orgle

Orgle

Prve orgle so bile v cerkvi postavljene leta 1442. Sedanje orgle so iz leta 1988, izdelek podjetja Klais Orgelbau Bonn, ki je ponovno uporabilo 20 piščali prejšnjega instrumenta.

Sodobna zgodovina

V filmu Triumf volje (1935) avtorice Leni Riefenstahl, propagandnem filmu o nürnberškem mitingu leta 1934, zadnji prizor prikazuje vojaško parado skozi mesto Nürnberg z Adolfom Hitlerjem, ki ga pozdravljajo nacistične enote z Marijino cerkvijo v ozadju.

Od leta 1948 se balkon cerkve pod Männleinlaufnom uporablja za odprtje božičnega sejma.

Cerkev in sosednja župnija svete Elizabete sta skupaj znani kot Katoliško središče Nürnberga (Katholische Innenstadtkirche Nürnberg).

Galerija

• 
  Risba prikazuje notranjost cerkve leta 1696
• 
  Nagovor ob odprtju božičnega sejma
• 
  Zahodna fasada z glavnim trgom

Literatura

• Robert Leyh: Die Frauenkirche zu Nürnberg. Katholische Pfarrkirche Unserer Lieben Frau. Fotos Reinhard Bruckner. [Engl. Übers. der Bildunterschr.: Margaret Marks]. München; Zürich: Schnell und Steiner, 1992, 56 S., ISBN 3-7954-0721-4 (Große Kunstführer; Band 167)
• Günther Bräutigam Buchbesprechung Robert Leyh: Die Frauenkirche zu Nürnberg. München; Zürich: Schnell und Steiner, 1992, S. 264 f. - online
• Dehio-Handbuch: Bayern I. Franken. 2. Auflage, München 1999, S. 739 ff.
• Gerhard Weilandt, Zur Herkunft der Nürnberger Tonapostel. Ein Widerspruch aus aktuellem Anlaß und einige Neufunde, in: Kunstchronik 56 (2003), S. 408–414.
• Gerhard Weilandt: Das Hochaltarretabel der Nürnberger Frauenkirche. Ein Hauptwerk der Kunst um 1400 (Standortstudien V), in: Kunst als Herrschaftsinstrument. Böhmen und das Heilige Römische Reich unter den Luxemburgern im europäischen Kontext, hg. v. Jiří Fajt/Andrea Langer, Berlin/München 2009, S. 196–220.
• Günter Heß, Viktoria Huck: 500 Jahre Männleinlaufen, hg. v. Kath. Pfarramt Zu Unserer Lieben Frau, Nürnberg, 2009
• Gerhard Weilandt: Der ersehnte Thronfolger – Die Bildprogramme der Frauenkirche in Nürnberg zwischen Herrschaftspraxis und Reliquienkult im Zeitalter Kaiser Karls IV., in: Kirche als Baustelle. Große Sakralbauten des Mittelalters, hg. v. Katja Schröck / Bruno Klein / Stefan Bürger, Böhlau, Köln/Weimar/Wien 2013, ISBN 978-3-412-20976-6, S. 224–242.

Zunanje povezave

• Pfarrei Zu Unserer Lieben Frau im Seelsorgebereich katholische Innenstadtkirche Nürnberg
• Nürnberger Astronomieweg der Nürnberger Astronomischen Gesellschaft e.V.: Station 18: Frauenkirche
• Nürnberger Sonnenuhrenweg der Nürnberger Astronomischen Gesellschaft e.V.: Station 12: Frauenkirche