Dvoranska cerkev je cerkev z več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene s stebri[1]. Druge osnovne oblike so še bazilika, središčna ali osrednja zgradba in cerkev v obliki križa.

Stolnica svetega Mavricija, Angers, Francija, pozna romanika
Stolnica svete Cecilije, Albi, Francija
Tloris francoske reformirane cerkve v Frankfurtu
Cerkev svetega Jürgensa, Lilienthal, 1190
Tloris stolnice svetega Mavricija, Angers, v obliki križa
Francoska cerkev v Potsdamu, dvoranska in osrednja cerkev

Principi in različice

uredi

Nekaj ​​tipičnih oblik dvoranskih cerkva in kako jih ločiti od bazilik:

Tloris

uredi

Notranjost je lahko, ni pa nujno, pravokotna. Veliko cerkev ima danes, tudi več arheološko preverjenih dvoranskih cerkev, kor nekoliko ožji od cerkvene ladje. Tudi poligonalna, krožna in ovalna cerkev brez prostostoječih stebrov je dvoranska cerkev. Ožja in daljša ko je notranjost, bolj govorimo o eni sami ladji. Razmejitev ni.

Streha

uredi

Dvoranska cerkev lahko ima lesen strop ali je odprta proti strehi. Lahko ima tudi obokan strop. Lahko je banjast obok prek cele ladje ali je celoten prostor stropa iz več obočnih pol, ki so križno rebrasti ali rebrasto obokani.

Zgodovina

uredi

V mnogih krajih so bile prve, zdaj so pogosto le arheološko raziskane cerkve, dvoranske cerkve. Dolgo časa je bil to širok prostor brez stebrov za oporo, strogo omejen. Zato so bile mnoge dvoranske cerkve s povečanjem prebivalstva v župniji nadomeščene z obokanimi cerkvami ali sicer ustrezno razširjene. V nekaterih primerih so zamenjali zunanjo steno z arkadami in zgradili ob stari še drugo ladjo.

Z razvojem novih tehnologij in boljšega materiala so od renesanse dalje gradili večje prostore. Poleg tega je bila v reformaciji pri krščanstvu ponovno cenjena skromnost. V tridesetletni vojni (1618 do 1648) ali devetletni vojni (1688–1697) so bile uničene mnoge dvoranske cerkve in psevdobazilike so obnovili kot dvoranske cerkve. Zunanji videz ladje je bilo pogosto težko spremeniti. Stebri niso bili priljubljeni, ker so preprečevali pogled na oltar in so želeli spremeniti gotski slog. Zato je imelo zelo veliko novih cerkev dvoransko obliko.

V historicizmu so ponovno gradili dvoranske cerkve in bazilike. Številne večkrilne cerkve, ki so bile uničene v drugi svetovni vojni, so obnovili kot dvoranske cerkve.

Posebne oblike

uredi

Cerkev s stenskimi pilastri in brez stranske ladje

uredi

Za prevzem stranskih sil, ki se pojavljajo v obokih širših prostorov, so bile v renesančnih in baročnih cerkvah uporabljene stenske ojačitve na notranji strani zunanjih sten. Če je ta element pred ojačitvami majhen, govorimo o pilastrni cerkvi. Nekatere dvoranske cerkve so tudi pilastrne cerkve (stolnica Naše ljube Gospe v Münchnu). Če stebri stojijo pred steno, so oblikovali niše. V katoliških zgradbah so bile priljubljene za kapele. Zato so stranske ladje zgrajene večinoma v katoliških cerkvah. Niše lahko sežejo do stropa dvorane ali pa so tako nizke, da podpirale svetlobno nadstropje. Prostorski vtis je torej podoben kot pri baziliki, čeprav ni stranske ladje.

Dvorana s transeptom

uredi

Dvoranske cerkve so usmerjene v glavnem vzdolžno, oltar in kor sta na eni od ožjih strani in sta bila v srednjem veku vedno usmerjena proti vzhodu. Manj pogoste so dvoranske cerkve s transeptom, ko oltarni prostor zavzema vzdolžno stran; pojavi se šele po srednjem veku.

Nekatere dvoranske cerkve v Sloveniji

uredi

Sklici

uredi
  1. SSKJ [1]

Zunanje povezave

uredi

(Nemščina)