Marakeš

Marakeš (arabsko مراكش, Marrākuš‎, v maroški pogovorni arabščini Mrrākeš, izvirno berbersko tamurt'n'Akkuc, »Božja dežela«) je mesto v notranjosti Maroka ob vznožju Visokega Atlasa. Mesto je gospodarsko in kulturno središče južnega dela države. S približno 929.000 prebivalci je četrto največje mesto v državi (za Casablanco, Rabatom in Fesom). Je tudi eno od štirih kraljevih mest Maroka (poleg Marakeša so to še Fez, Rabat in Meknes). Marakeš je prometno središče osrednjega Maroka z železniško povezavo z mestoma Casablanca in Safi in mednarodnim letališčem Menara.

Marakeš مراكش (arabsko) ⵎⵕⵕⴰⴽⵛ (berbersko)
Mesto
Od zgoraj v smeri urnega kazalca: Džemaa el-Fna, mestno obzidje. glasbeniki na Džemaa el-Fna, lokalni izdelki, Bab Agnau, Palača El Badi, Palača Bahia, mošeja Utubija
Zastava
Zemljevid Marakeša
Marakeš Lega Marakeša v Maroku Marakeš Marakeš (Afrika)
Koordinati: 31°37′48″N 8°0′32″W
Država	Maroko
Regija	Marakeš-Safi
Prefektura	Marakeš
Ustanovitev	1070
Ustanovitelj	Abu Bakr ibn Umar
Upravljanje
• Župan	Fatima Zahra Mansouri
Nadm. višina	466 m
Prebivalstvo  (2014)
• Skupno	928.850
• Rang	4. v Maroku
Demonim	Marakši
Časovni pas	UTC+1 (CET)
Kraj svetovne dediščine UNESCO
Uradno ime: Medina Marakeša
Tip	Kulturni
Kriteriji	i, ii, iv. v
Razglasitev	1985 (9. zasedanje)
ID #	331
Regija	Arabski svet

Zgodovina

Mesto je bilo ustanovljeno na začetku vladavine Almoravidov med letoma 1062 in 1070. Natančen datum ustanovitve ni znan. Mesto je bilo sprva verjetno nekakšen tabor, okoli katerega je nastalo naselje in nato utrjeno mesto.

Mesto je ustanovil neumoren bojevnik Jusuf ibn Tašfin (يوسف بن تاشفين) iz dinastije Almoravidov, ki je v dveh letih osvojil Maroko in se nato usmeril v Španijo, kjer je premagal krščanske kralje in vzpostavil maroško oblast nad Andaluzijo. Njegovi glavni bazi sta bila Fes in Marakeš. Med vladavino njegovega sina, pobožnega Alija ibn Jusufa (علي بن يوسف), je Marakeš postal glavno središče države. V tem času se je mesto širilo. Gradile so se kraljeve palače, kopališča in mošeje, pri čemer so sodelovali pomembni obrtniki in arhitekti iz Kordove. V tem času so bili zgrajeni tudi podzemni kanali (khettara), ki so z vodo oskrbovali mesto in pomembne nasade palm. V letih 1126–1127 je bil zgrajen prvi sedemkilometrski obroč obzidja, ki je nadomestil starega, zgrajenega iz trnja, Obzidje je zgrajeno iz tako imenovanih tabij iz rdeče gline, utrjene z apnom. Obzidje je bilo večkrat obnovljeno in še vedno stoji.

Pravoverna in reformno naravnana dinastija Almohadov, ki je nasledila Almoravide, je mesto osvojila leta 1147 in ga v naslednjih nekaj dneh oplenila. Marakeš je kljub temu ostal pomembno mesto cesarstva, katerega oblast je zaradi osvajanj segala do Tripolija v današnji Libiji.

Mestna vrata Bab Agnaou

Najbogatejše obdobje mesta se je začelo leta 1148 z nastopom Jakuba al-Mansurja, tretjega sultana iz dinastije Almohadov. Med njegovo vladavino so v mestu nastale kisarije, kjer so prodajali in skladiščili italijanske in orientalske tkanine. Začela se je gradnja nove kasbe. V Marakešu se je zbralo veliko število pesnikov in učenjakov, med katerimi je bil Ibn Rušd, imenovan Averroes, najbolj znan arabski srednjeveški filozof (1126-1198). Verjetno najpomembnejši zgradbi, zgrajeni pod al-Mansurjem, sta bili ogromna mošeja Kutubija in njen minaret.

Okoli leta 1220 je imperij razpadel in na maroškem ozemlju je potekalo več državljanskih vojn. V tem času je Marakeš postal tarča plenjenja, propadanja in ponovne gradnje. Razen kratkega obdobja v letih 1374–1386, ko je mesto delovalo kot središče neodvisnega Merinidskega sultanata, je Marakeš stal v senci Fesa do vzpona Saadov v začetku 16. stoletja.

Grobnica Saadov

Leta 1521 so Marakeš zasedli Saadi. Med njihovo vladavino je Marakeš doživel zadnji blišč cesarske slave. Prvi monarhi iz te dinastije so ponovno osvojili atlantsko obalo, ki so jo zasedli Portugalci. Ahmed al-Mansur je premagal Portugalce v treh bitkah na različnih krajih. Al-Mansur je kasneje vodil osvajalsko ekspedicijo v Timbuktu in s tem pridobil nadzor nad najbolj donosnimi karavanskimi potmi v Afriki. Bogastvo, ki je priteklo s teh novih ozemelj, se je stekalo v gradnjo palače El Badi, največje in najbolj razkošne zgradbe v mestu. Mesto je postalo žrtev rivalstva med dinastijami. Mulaj Ismail, drugi sultan iz dinastije Alauitov, ki je dajal prednost Meknesu pref Marakešem, je mesto zravnal z zemljo. Izjema je bila Saadska grobnica.

V času vladavine Alauitov je bil razvoj in pomen mesta zanemarljiv. Marakeš je postal občasni sedež sultanov, predvsem zato, ker je branil državo pred južnimi plemeni.

Med 17. in 19. stoletjem je Marakeš izgubil velik del nekdanjega tržišča in zato doživel odliv prebivalstva. Stanje leta 1875 opisuje Encyclopædia Britannica: »Obzidje, visoko 25 ali 30 čevljev in vsakih 360 čevljev prelomljeno s kvadratnimi stolpi, je tako dotrajano, da lahko pešci in ponekod tudi konjeniki prehajajo skozi razpoke v njem. Med zidovi so ogromni odprti prostori, večinoma napolnjeni s kupi smeti in gnijočih odpadkov«.

Zadnja monarha, ki sta vladala v Marakešu pred francoskim protektoratom, sta bila Mulaj Hasan I. (1873–1894) in Mulaj Abd al-Aziz (1894–1908). Ob prihodu Francozov je v mestu deloval kratkotrajni pretendent na prestol, duhovni vodja El Hiba. Mesto je bilo večino kolonialnega obdobja dobesedno pod vazalstvom paše Thamija el-Glauija, najmočnejše osebnosti svojega časa.

Po osamosvojitvi Maroka je mesto spremenilo svoj značaj zaradi vala priseljencev iz Atlasa in okolice, vpliva novih načinov kmetovanja na ravnici Haouz in predvsem zaradi izrazitega razvoja turizma. Leta 1978 je bila v mestu ustanovljena univerza. Leta 1985 je bila medina vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine. Leta 1989 je bila v mestu dokončana impresivna Kongresna palača (Palais des Congrès), ki je gostila različne nacionalne in mednarodne dogodke.

Gospodarstvo

Marakeš je najbolj obiskano turistično mesto v Maroku in 5. najbolj obiskano mesto v Afriki. Leta 2013 ga je obiskalo 2,1 milijona turistov.

Mestno gospodarstvo temelji predvsem na turizmu. K razvoju turizma je pripomogla tudi njegova uvrstitev na Unescov seznam kulturne dediščine leta 1985. Marakeš gosti različne nacionalne in mednarodne dogodke in ima veliko muzejev. Ima predvsem živilsko, tobačno in tekstilno industrijo, ki še raste. Marakeš je najpomembnejše trgovsko, industrijsko in upravno središče južnega Maroka. Poleg industrije je v mestu zastopana tudi mala umetnostna obrt. V okolici gojijo oljke, datlje in pomaranče.

Znamenitosti in turistične zanimivisti

• Bab Agnau - mestna vrata
• Džemaa el-Fna – trg v središču mesta s turističnimi zanimivostmi: tržnica, krotilci kač, akrobati, klovni, glasbeniki ...
• Jardin Agdal – približno 3 kilometre širok Vrt Agdal z namakalnim sistemom.
• Jardin Majorelle – majhen botanični vrt iz leta 1920, ki ga je načrtoval francoski slikar Jacques Majorelle (1886–1962).
• Koubba (grobnica) Almoravidov s kupolo, edina nedotaknjena stavba iz obdobja Almoravidov, temelj maroške arhitekture.
• Mošeja Kutubija s skoraj 70 m visokim minaretom. Graditi se je začela leta 1150. Minaret je bil dokončan pod sultanom Jakubom al-Mansurjem (1184–1199). Njene arhitekturne značilnosti so se kasneje razširile po vsem Maroku.
• Ben Jusufova medresa, starodavni študentski dom in del istoimenske mošeje.
• Mellah – judovska četrt.
• Palača Bahia – dvorec, ki ga je zgradil veliki vezir Si Ahmed Ben Musa v 1890. letih.
• Palača El Badi, ki je zdaj v ruševinah. Njeno ime pomeni Neprimerljiva.
• Muzej Dar Si Said – muzej maroške umetnosti z zbirko berberskega nakita, lesenih izdelkov itd.
• Sadijske grobnice – ena glavnih mestnih znamenitosti. Najstarejše grobnice so iz leta 1557.

• 
  Trg Djemaa El Fna
• 
  Del mestnega obzidja
• 
  Mošeja Kutubíja
• 
  Dvorišče Ben Jusefove medrese
• 
  Bazeni usnjarne
• 
  Sodobni del mesta

Vir

• Mark Ellingham, Don Grishbrook, Shaun McVeigh. Maroko: Turistický průvodce Rough Guides. Brno. Nakladatelství JOTA, s.r.o. 2001. ISBN 80-7217-046-5.