Maarten Schmidt
Maarten Schmidt [mártin šmít], nizozemsko-ameriški astronom, * 28. december 1929, Groningen, Nizozemska, † 17. september 2022[3]
| Maarten Schmidt | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 28. december 1929[1] Groningen[d] |
| Smrt | 17. september 2022[2] (92 let) Fresno |
| Bivališče |  Nizozemska  ZDA |
| Narodnost |  nizozemska  ameriška |
| Področja | astronomija |
| Ustanove | Caltech |
| Alma mater | Univerza v Leidnu Observatorij Leiden |
| Mentor doktorske disertacije | Jan Hendrik Oort |
| Poznan po | Kennicutt-Schmidtov zakon kvazarji |
| Pomembne nagrade | nagrada Helen B. Warner (1964) Rumfordova nagrada (1968) zlata medalja RAS (1980) medalja Jamesa Craiga Watsona (1991) medalja Bruceove (1992) Kavlijeva nagrada (2008) |
Življenje in delo Uredi
Diplomiral je na Univerzi v Groningenu. Doktoriral je leta 1956 na Univerzi v Leidnu pod Oortovim mentorstvom.
Leta 1959 je odšel v ZDA in začel delati na Caltech. V začetku je raziskoval porazdelitev mase in dinamiko galaksij. S tega obdobja je pomembna formulacija, ki je postala znana kot Kennicutt-Schmidtov zakon o povezavi gostote medzvezdnega plina s stopnjo nastanka zvezd v plinu.[4][5] Kasneje je začel raziskovati spekter radijskih virov.
Leta 1963 je s pomočjo znanega 5080 mm (200 palčnega) Haleovega zrcalnega daljnogleda na Observatoriju Mt. Palomar odkril vidno telo, ki je odgovarjalo takšnim radijskim virom, znano kot 3C 273. Raziskal je tudi njegov vidni spekter. Čeprav je podobnost z obliko zvezde nakazovala, da je telo zelo blizu, je spekter 3D 273 pokazal na njegov rdeči premik 0,158, tako da leži zelo daleč stran od naše Galaksije in ima izredno velik izsev. Schmidt je poimenoval 3C 273 »kvazi-zvezdni« radijski vir, leta 1964 pa je Chiu ta telesa poimenoval skrajšano kvazarji. Od tedaj so jih odkrili več tisoč. Schmidt je tako odkril veliko razdaljo kvazarjev in, da so bili v mladem Vesolju pogosti. To odkritje je poleg odkritja mikrovalovnega prasevanja pomenilo konec teorije mirujočega stanja.
Med letoma 1978 in 1980 je bil predstojnik Observatorija Mt. Palomar. Med letoma 1984 in 1986 je bil predsednik Ameriškega astronomskega društva.
Dela Uredi
- Galactic Structure (1965, z Adriaanom Blaauwom)
- Quasi-Stellar Objects (1969)
Priznanja Uredi
Schmidt je bil član Norveške akademije znanosti[6] in Nacionalne akademije znanosti ZDA.
11. marca 1966 so njegovo podobo prikazali na naslovnici revije Time.[7]
Nagrade in častni naslovi Uredi
- nagrada Helen B. Warner za astronomijo (1964)
- medalja Karla Schwarzschilda (1968)
- Rumfordova nagrada (1968)
- lektorat Henryja Norrisa Russlla (1978)
- zlata medalja Kraljeve astronomske družbe (1980)
- medalja Jamesa Craiga Watsona (1991)
- medalja Bruceove (1992)
- Kavlijeva nagrada za astrofiziko (2008)
Poimenovanja Uredi
Po njem se imenuje asteroid 10430 Martschmidt.
Sklici Uredi
- ↑ SNAC — 2010.
- ↑ Maarten Schmidt im Alter von 92 Jahren verstorben
- ↑ »The Rumford Prize«. Bulletin of the American Academy of Arts and Sciences. Zv. 22, št. 3. Ameriška akademija umetnosti in znanosti. Januar 1969. str. 8–9. Pridobljeno 26. junija 2009.
- ↑ Schmidt (1959).
- ↑ Kennicutt (1998).
- ↑ »Gruppe 2: Fysikkfag (herunder astronomi, fysikk og geofysikk)« (v norveščini). Norveška akademija znanosti. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. maja 2019. Pridobljeno 7. oktobra 2010.
- ↑ »Maarten Schmidt : Mar. 11, 1966«. Time (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. avgusta 2013. Pridobljeno 22. marca 2013.
Viri Uredi
- Kennicutt, Robert Charles (1998). »The global Schmidt law in star-forming galaxies«. Astrophysical Journal. Zv. 498, št. 2. str. 541. arXiv:astro-ph/9712213. Bibcode:1998ApJ...498..541K. doi:10.1086/305588.
- Schmidt, Maarten (1959). »The Rate of Star Formation«. Astrophysical Journal. Zv. 129. str. 243. Bibcode:1959ApJ...129..243S. doi:10.1086/146614.
Zunanje povezave Uredi
- Maarten Schmidt Arhivirano 2013-05-04 na Wayback Machine., stran medalje Bruceove (angleško)
