MQ-1 Predator
MQ-1 Predator
Opis
Tip vojaško brezpilotno bojno letalo dolgega dosega
Proizvajalec General Atomics GNAT
Število izdelanih > 195[1]
Vzlet vzletno-pristajalna steza
Pristanek vzletno-pristajalna steza
Dimenzije
Dolžina 8.23 m
Razpon kril 14.84 m
Teža
Teža bremena 340 kg
Kapaciteta goriva 286 kg
MTOW 1043 kg
Pogon
Motor 1 x turbopropelerski Rotax 914F, moč 86 kW
Princip pogona potisni propeler
Zmogljivost
Največja hitrost 222 km/h (120 KIAS)
Maksimalna višina 7620 m
Maks. trajanje leta 34 ur / 40 ur z dodatnimi rezervoarji
Koristno breme
Senzorji EO/FLIR kamera, SAR radar (opcijsko), SIGINT/ESM
Navigacijski sistem avtonomni GPS/INS
Oborožitev AGM-114 Hellfire

MQ-1 Predator je vojaško brezpilotno letalo dolgega dosega ameriškega proizvajalca General Atomics namenjeno izvidniškim ali bojnim nalogam. Glavna uporabnika sta Vojno letalstvo ZDA in CIA.

ZasnovaUredi

Predator temelji na platformi GNAT (avionika in konstrukcija), ki je osnova več brezpilotnim letalnikom proizvajalca General Atomics. Poganja ga štirivaljni štiritaktni motor s turbopolnilnikom Rotax 914F.

Posebnost letala je uporaba kompozitnih materialov, kar zmanjša težo; letalo pa ima velik razpon kril, kar mu omogoča letenje pri nizkih hitrostih (okrog 130 km/h). Letalo je zasnovano tako, da ga je moč razstaviti in v posebnih kontejnerjih prepeljati do področja uporabe. Podobno je zasnovan tudi nadzorni center.

Opremljen je s stabiliziranim kardansko vpetim nosilcem AN/AAS-52 na spodnjem delu trupa, ki obsega barvno video kamero in IR kamero (FLIR), ki ju ni možno uporabljati sočasno. Dodatno temu je nameščena tudi barvna kamera v nosu letala, ki služi kot opora pilotu pri pilotiranju letala. Prve verzije Predatorjev so imele nameščen tudi radar s sintetično aperturo, ki je omogočal tudi opazovanje skozi dim in oblake, vendar je bil uporabljen le malokrat in zato pri kasnejših verzijah odstranjen. Vse kasnejše verzije Predatorjev so opremljene tudi z laserskim označevalnikom, ki označuje tarče drugim letalom (npr. za uporabo lasersko vodenih bomb) ali za primer uporabe lastnih vodenih izstrelkov AGM-114 Hellfire.

Glavni navigacijski sistem obsega sistem inercialne navigacije v kombinaciji s satelitsko navigacijo. Nadzor nad letalom in senzorji poteka preko satelitske zveze (frekvenčni pas Ku), ista zveza pa služi tudi za prenašanje informacij iz senzorjev nazaj v nadzorni center.

Letalo upravlja dvočlanska posadka, ki sedi v kontrolnem centru na tleh - pilot in operater, ki upravlja s senzorji. Oba imata na voljo komande, ki so znane iz letal s posadko.

Nosilnost na trupu (do 204 kg) omogoča namestitev izstrelkov zrak-zrak/zrak-zemlja (standardno AGM-114 Hellfire) ali laserskega označevalnika.[2]

ZgodovinaUredi

Začetek uporabe brezpilotnih letal sega v osemdeseta leta 20. stoletja, ko sta se za brezpilotna letala začela zanimati Pentagon in CIA. V ta namen sta začeli preizkušati brezpilotno letalo Amber, iz katerih je podjetje General Atomics kasneje razvilo brezpilotna letala GNAT, ki so bila v devetdesetih letih že poskusno uporabljena v bivši Jugoslaviji, vendar so imela še veliko tehničnih pomanjkljivosti, ki so oteževale širšo uporabo teh letal. Zgodile so se tudi nesreče in kar nekaj letal je bilo uničenih. Z dodatnimi izboljšavami je iz letala GNAT nastal Predator.

Od leta 1995 je opravil preko 405000 ur letenja; od tega jih je bila več kot polovica na bojiščih na Balkanu, v JZ Aziji in na Bližnjem vzhodu, kjer Predator služi kot podpora NATO silam.

UporabnikiUredi

Predator je v uporabi v okviru enot vojnega letalstva ZDA, Italije, Združenega kraljestva in Turčije, za svoje tajne operacije pa ga uporablja tudi CIA.

RazličiceUredi

Glej tudiUredi

Opombe in referenceUredi

  1. "Drones Are Weapons of Choice in Fighting Qaeda". 2009-03-16. Pridobljeno dne 2009-04-15. 
  2. "PREDATOR". Pridobljeno dne 2009-04-15.