Lup II. Gaskonjski
Lup II. (baskovsko Otsoa, gaskonsko Lop, latinsko Lupus, francosko Loup) je bil tretji zgodovinsko dokazani vojvoda Gaskonje (latinsko dux ali princeps).[1] V zgodovini se je prvič pojavil leta 769. Njegovo nasledstvo je predmet znanstvenih razprav, * ni znano, † 778.
Leta 769 je bil zadnji upor Akvitancev proti Karlu Velikemu in njegovemu bratu Karlmanu, ki se je končal s porazom. Vodja neuspelega upora Hunald je pobegnil na Lupov dvor v Gaskonjo. Lup, ki je bil dotlej njegov zaveznik in mu celo posojal svoje vojake,[2] se ni želel zameriti frankovskim kraljem in je Hunalda in njegovo ženo predal Karlu Velikemu. S tem je hkrati naredil uslugo svoji vojvodini in priznal nadvlado frankovskega kralja.[3]
Lup bi lahko bil Bask ali celo Frank ali Rimljan (Akvitanec). Ime Lup (iz latinskega lupus – volk, baskovsko otsoa - volk) je potrjeno totemsko osebno ime ali priimek, ki je bilo v zgodnjem srednjem veku zelo razširjeno po celi Gaskonji. Na položaj gaskonjskega vojvode ga je morda imenoval Pipin Mali leta 768,[4] lahko pa bi bil tudi izvoljen. Velikost njegovega ozemlja ni znana. Po letu 769 je morda vladal v celi Akvitaniji, vendar je to malo verjetno. Gaskonja je med njegovo vladavino mejila na pokrajino Agenais n na severu segala do reke Garone.[5] Bordeaux ni spadal vanjo in je bil v domeni grofov, ki so jih imenovali Karolingi.[6] Njegova oblast je morda, ali pa ne,[7] segala tudi preko Pirenejev, čeprav so bili Baski južno od Pirenejev uradno Karolinški podložniki. Slednje dokazuje Einhardov zapis o izdaji (perfidia) Baskov v bitki na Roncesvallesu. Lupa nekateri zgodovinarki kljub temu povezujejo z Rolandovim padcem v baskovsko zasedo.[6]
Lup II. je umrl verjetno leta 778.[8] Povezave z njegovimi predhodniki in njegovimi nasledniki so nejasne.[9] Znano je, da je imel sinove Sanča, Seguina, Centula in Garsanda. Vsi sinovi, razen Garsanda, ki je padel v bitki z Berengarjem Toulouškim leta 819,[10] so nekaj časa vladali kot gaskonjski vojvode. Lup je imel morda tudi petega sina Adalrika, ki je bil aktiven med vladanjem toulouškega grofa Horsa.
Sklici uredi
Viri uredi
- Collins, Roger. The Basques. Blackwell Publishing: London, 1990.
- Einhard. Vita Karoli Magni. Prevod v angleščino Samuel Epes Turner. New York: Harper and Brothers, 1880.
- Lewis, Archibald R. The Development of Southern French and Catalan Society, 718–1050. University of Texas Press: Austin, 1965.
- Lacarra, J. Vasconia medieval: Historia y Filología.
- Wallace-Hadrill, J. M., prevajalec. The Fourth Book of the Chronicle of Fredegar with its Continuations Arhivirano 2006-02-03 na Wayback Machine.. Greenwood Press: Connecticut, 1960.
- Estornés Lasa, Bernardo. Auñamendi Encyclopedia: Ducado de Vasconia.
- Annales Laurissense, in Mon. Gen. Hist. Scriptores, I, 148.
- "Astronomus", Vita Hludovici imperatoris, ed. G. Pertz, ch. 2, in Mon. Gen. Hist. Scriptores, II, 608.
- Sedycias, João. História da Língua Espanhola. Arhivirano 2006-12-08 na Wayback Machine.
- Monlezun, Jean Justin. Histoire de la Gascogne. 1864.