Lukani
Lukani (latinsko Lucani) so bili italsko pleme, ki je živelo v Lukaniji, v današnji Bazilikati v južni Italiji in govorilo oskanski jezik, enega od italskih jezikov. Prebivalci Bazilikate se še vedno imenujejo Lukani in govorijo lukansko narečje.[1]
Jezik in pisava uredi
Lukani so govorili različico umbrijsko-oskanskega jezika, tako kot njihovi sosedje Samniti, ki so v 5. stoletju pr. n. št. absorbirali Oske. Nekaj oskanskih napisov iz 4. in 3. stoletja pr. n. št. se je ohranilo in kažejo, da so uporabljali grški alfabet.[2]
Zgodovina uredi
Okoli sredine 5. stoletja pr. n. št. so se Lukani pomaknili proti jugu v Enotrijo in v gorato notranjost Apeninskega polotoka pregnali domorodna plemena, Grkom znana kot Enotri, Honi in Lauterni.[3][4]
Lukani so se leta 334 pr. n. št. zapletli v sovražnosti z grško kolonijo Taras/Tarent in epirskim kraljem Aleksandrom, ki so ga Tarentini poklicali na pomoč. Njegovo vmešavanje je bilo prvo vmešavanje Epirja v zadeve Magnae Graeciae. Leta 331 pr. n. št. so lukanski izgnanci Aleksandra Epirskega zahrbtno ubili.
Livij poroča, da so Lukani leta 298 pr. n. št. sklenili zavezništvo z Rimom. Rimski vpliv so razširile kolonije Venuzija (291 pr. n. št.), Paestum (grško Posidonija, ponovno ustanovljena leta 273 pr. n. št.), predvsem pa Tarent (ponovno ustanovljen leta 272 pr. n. št.). Pozneje so Lukani trpeli, ker so se v različnih vojnah, v katerih je sodeloval Rim, odločili za poraženo stran. Včasih so bili v zavezništvu z Rimom, pogosteje, tudi v samnitskih vojnah, pa so bili z njim sovražni.
Ko se je Pir Epirski leta 281 pr. n. št. izkrcal v Italiji, so bili Lukani med prvimi, ki so stopili na njegovo stran, po njegovem nenadnem odhodu pa so bili v desetletni kampanji leta 272 pr. n. št. podjarmljeni. Sovraštvo je bilo še naprej globoko. Med drugo punsko vojno leta 216 pr. n. št. so se zavzeli za Hanibala, potem pa sta Lukanijo med več pohodi opustošili obe vojski. Po teh katastrofalnih dogodkih so Lukanija ni več opomogla in je pod rimsko oblastjo propadla. K temu je piko na i dodala socialna vojna (91 - 88 pr. n. št.), v kateri so proti Rimu sodelovali Lukani in Samniti
V Strabonovem času (63 pr. n. št. – 24 n. št.) so grška mesta na obali postala nepomembna. Zaradi zmanjšanja števila prebivalstva in obdelave polj se je začela širiti malarija. Nekaj mest v notranjosti je bilo nepomembnih. Velik del pokrajine je bil namenjen pašnikom, gore pa so bile prekrite z gozdovi, v katerih je bilo veliko divjih prašičev, medvedov in volkov.
Umetnost uredi
Lukanska umetnost se je ohranila predvsem na poslikavah vaz in grobnic lukanske elite. Lepa razstava slik je v muzeju v Paestrumu. Na večini slik so upodobljeni konji, pogosto v diru.[5] Na vaze se je slikalo od približno 420 pr. n. št. do 335 pr. n. št. Po slogu sodeč so bili slikarji verjetno grški emigranti ali pa so se šolali v Grčiji.
Sklici uredi
- ↑ Elena Isayev; University of London. Institute of Classical Studies (2007). Inside ancient Lucania: dialogues in history and archaeology. Institute of Classical Studies, University of London. ISBN 978-1-905670-03-1.
- ↑ Robert Seymour Conway. Italic Dialects, str. II; Theodor Mommsen. C.I.L. x. str. 2I; Hermann Roehl. Inscriptiones Graecae Antiquissimae, str. 547.
- ↑ Helle W. Horsnaes (2002). The Cultural Development in North Western Lucania C. 600-273 BC. L'ERMA di BRETSCHNEIDER. str. 1–. ISBN 978-88-8265-194-7.
- ↑ Virgil (2006). The Aeneid. New York: Penguin Classics. str. 65. ISBN 9780143105138.
- ↑ »Lucanian painted tombs at Paestum«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. februarja 2022. Pridobljeno 18. februarja 2023.