Wikipedija

Lockheed P-3 Orion

Lockheed P-3 Orion je štirimotorno turbopropelersko letalo za patruliranje morja in protipodmorniško bojevanje (ASW). Razvilo ga je podjetje Lockheed za Ameriško mornarico. V uporabo je vstopil v 1960ih. Baziran je na potniškem letalu L-188 Electra.[3]P-3 se zlahka prepozna po strukturi na koncu repa - "MAD Boom", v kateri je detektor magnetnih anomalij.

P-3 Orion
P-3C Orion nad Japonsko, 1. decembra 1991.
Vloga Letalo za patruliranje morja
Izvor ZDA
Proizvajalec/-ci Lockheed
Lockheed Martin
Krstni polet November 1959[1]
Predstavljen Avgust 1962[1]
Status V uporabi
Glavni uporabniki Ameriška mornarica
Japonska mornarica
Južnokorejska mornarica
Tajvanska mornarica
Število izdelanih Lockheed – 650,
Kawasaki – 107,
Total – 757[2]
Cena enote US$36 million (FY1987)[1]
Razvit iz Lockheed L-188 Electra
Različice Lockheed AP-3C Orion
Lockheed CP-140 Aurora
Lockheed EP-3
Lockheed WP-3D Orion
Izpeljanke Lockheed P-7

Z leti so letalo večkrat posodobili z novimi bojnimi sistemi. Zgradili so skupaj 757 letal, ki se uporabljajo v številnih mornaricah po svetu. P-3 je poleg Boeing B-52 Stratofortressa in Boeing KC-135 Stratotanker eno izmed redkih letal, ki so ostali v uporabi več kot 50 let. Nadomestil ga bo reaktivni P-8A Poseidon.

Avgusta 1957 je Ameriška mornarica zahtevala zamenjavo strarejših batnih Lockheed P2V Neptune in Martin P5M Marlin. Lockheed je predlagal mornarsko verzijo L-188 Electra, ki je bila takrat še v fazi načrtovanja.

Prvi Orion

Prvi let YP3V-1 je bil 19. avgusta 1958 in je imel nekatere spremembe v primerjavi z L-188. Poganjali so ga štirje turbopropi Allison T56, kar je omogočalo največjo hitrost 411 vozlov.

Podobna letala so sovjetski Iljušin Il-38, francoski Breguet Atlantique, britanski reaktivni Hawker Siddeley Nimrod (verzija letala de Havilland Comet).

Tehnične specifikacije (P-3C Orion)

uredi
 
P-3 Kraljevih Novozelandskih letalskih sil

Splošne karakteristike

  • Posadka: 11
  • Dolžina: 116 ft 10 in (35,6 m)
  • Razpon kril: 99 ft 8 in (30,4 m)
  • Višina: 38 ft 8 in (11,8 m)
  • Površina kril: 1300 ft² (120,8 m²)
  • Aeroprofil: NACA 0014-1.10 (koren) – NACA 0012-1.10 (konec kril)
  • Teža praznega letala: 77 200 lb (35 000 kg)
  • Naložena teža: 135 000 lb (61 400 kg)
  • Uporaben tovor: 57 800 lb (26 400 kg)
  • Maks. vzletna teža: 142 000 lb (64 400 kg)
  • Pogon letala: 4 × turboprop Allison T56-A-14, 4 600 KM (3 700 kW) vsak
  • Propelerji: Štirikraki Hamilton Standard propeler, 1 per engine
    • Premer propelerja: 13 ft 6 in (4,11 m)

Zmogljivost

  • Maks. hitrost: 411 vozlov (750 km/h)
  • Potovalna hitrost: 328 vozlov (610 km/h)
  • Doseg: 2 380 nmi radij (4 400 km)
  • Bojni radij: 1 346 nmi (2 490 km) 3 ure na višini 1 500 čevljev
  • Največji doseg: 4 830 nmi (8 944 km)
  • Trajanje leta: 16 ur
  • Višina leta: 28 300 ft (8 625 m)
  • Hitrost vzpenjanja: 3 140 ft/min (16 m/s)
  • Obremenitev kril: 107 lb/ft² (530 kg/m²)
  • Razmerje moč/teža: 0,03 KM/lb (0,06 kW/kg)

Oborožitev

Letalska elektronika

  • RADAR: Raytheon AN/APS-115 Maritime Surveillance Radar, AN/APS-137D(V)5 Inverse Synthetic Aperture Search Radar[4]
  • IFF: APX-72, APX-76, APX-118/123 Identifikacija prijatelj ali sovražnik (IFF)
  • EO/IR: ASX-4 Advanced Imaging Multispectral Sensor (AIMS), ASX-6 Multi-Mode Imaging System (MMIS)
  • ESM: ALR-66 Radar Warning Receiver, ALR-95(V)2 Specific Emitter Identification/Threat Warning
  • Hazeltine Corporation AN/ARR-78(V) sonobuoy receiving system
  • Fighting Electronics Inc AN/ARR-72 sonobuoy receiver
  • IBM Proteus UYS-1 akustični procesor
  • AQA-7 directional acoustic frequency analysis and recording sonobuoy indicators
  • AQH-4 (V) sonar tape recorder
  • ASQ-81 detektor magnetnih anomalija (MAD)
  • ASA-65 magnetićni kompenzator
  • Lockheed Martin AN/ALQ-78(V) electronic surveillance receiver[4]

Glej tudi

uredi


Sklici in reference

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 "P-3C Orion long range ASW aircraft." Arhivirano 2011-03-16 na Wayback Machine. navy.mil,, 18 February 2009. Retrieved: 14 July 2010.
  2. ↑ "P-3 production." p3orion.nl. Retrieved: 7 June 2011.
  3. ↑ "P-3 history." GlobalSecurity.org. Retrieved: 14 July 2010.
  4. ↑ 4,0 4,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani NTC, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).

Bibliografija

uredi
  • "AP-3C Orion maritime patrol aircraft." Royal Australian Air Force, 28 November 2008. Retrieved: 14 July 2010.
  • Brookes, Andrew. Destination Disaster. London: Ian Allan, 2002. ISBN 0-7110-2862-1.
  • Eden, Paul, ur. (1. junij 2006). The Encyclopedia of Modern Military Aircraft. London: Amber Books, 2004. ISBN 1-904687-84-9.
  • McCaughlin, Andrew. "Quiet Achiever." Australian Aviation, December 2007.
  • Polmar, Norman. The Naval Institute Guide to the Ships and Aircraft of the U.S. fleet. Annapolis, Maryland, USA: Naval Institute Press, 2005. ISBN 1-59114-685-2.
  • Reade, David. The Age of Orion: The Lockheed P-3 Orion Story. Atglen, Pennsylvania: Schiffer publications, 1998. ISBN 0-7643-0478-X.
  • Upgrade of the Orion Maritime Patrol Aircraft Fleet. Arhivirano 2009-02-24 na Wayback Machine. Canberra: Australian National Audit Office (ANAO), 2005. ISBN 0-642-80867-8.
  • Winchester, Jim, ur. (2006). Military Aircraft of the Cold War. London: Grange Books plc. ISBN 9781840139297.

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Lockheed P-3 Orion
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Lockheed_P-3_Orion&oldid=6274944«