Kitajski zid

sistem fortifikacij na severni meji zgodovinske Kitajske

Veliki kitajski zid (tradicionalno kitajsko: 長城; poenostavljeno kitajsko: 长城; pinjin: Chángchéng; na Kitajskem znan kot Veliki zid desettisočih lijev[1], drugje pa kar Kitajski zid) je starodavna kitajska fortifikacija, zgrajena od konca 14. stoletja do začetka 17. stoletja, za časa dinastije Ming, s katero je ta želela zaščititi Kitajsko pred napadi mongolskih in hunskih plemen.

Kitajski zid
GreatWallNearBeijingWinter.jpg
Unescova svetovna dediščina
Uradno imeThe Great Wall
LegaLR Kitajska
Koordinati40°25′N 116°05′E / 40.42°N 116.08°E / 40.42; 116.08Koordinati: 40°25′N 116°05′E / 40.42°N 116.08°E / 40.42; 116.08
VključujeJiayuguan
KriterijKulturni: i, ii, iii, iv, vi
Referenca438
Vpis1987 (11. zasedanje)
Spletna stranwww.thegreatwall.com.cn/en
Kitajski zid se nahaja v Ljudska republika Kitajska
Kitajski zid
Lega: Kitajski zid

Uradna opredelitev tega, kar pomeni Veliki zid, ni bila dogovorjena, zaradi česar je celoten potek zidu težko opisati v celoti.[2] Obrambne linije vsebujejo več raztežajev obzidja in jarkov, pa tudi posamezne trdnjave.

V Kitajski zid so bili vključeni številni že obstoječi zidovi, ki so jih od 3. stoletja pr. n. št. Kitajci gradili proti plenilskim pohodom nomadskih plemen iz današnje Mongolije in Mandžurije. Razteza se na dolžini kar 8851,8 km [3], od Šan-čaj-kuana ob zalivu Bo hai na vzhodu, na meji med ožjo Kitajsko in Mandžurijo, do Lop Nura v jugovzhodnem delu pokrajine Sinkjang-Uighur.

Utrdbe Han se začnejo od prelaza Jumen in prelaza Jang, jugozahodno od mesta Dunhuang, v provinci Gansu. Razvaline najbolj oddaljenih mejnih postojank Han najdemo v Mamitu ('Konj izgubi pot') v bližini prelaza Jumen. Prelaz Džiaju, ki je v provinci Gansu, je zahodni konec velikega zidu Ming. Od prelaza Džiaju zid nepretrgano poteka navzdol po koridorju Heši in v puščave Ningšia, kjer vstopi v zahodni rob zanke Rumene reke na Jinčuan. Tu so bili postavljeni prvi večji odseki v času dinastije Ming skozi puščavo Ordos do vzhodnega roba zanke Rumene reke. Tam se na prelazu Piantou (t 偏頭 關, s 偏头 关, Piāntóuguān) v mestu Šinžou, provinca Šanši, se zid razcepi na dva, zunanji Veliki zid (t 外 長城, s 外 长城, Wài Chǎngchéng) pa se razteza vzdolž meja notranje Mongolije s Šanšijem v provinci Hebei in notranji Veliki zid (t 內 長城, s 內 长城, Nèi Chǎngchéng), ki teče jugovzhodno od prelaza Piantou, približno 400 km in teče preko pomembnih prelazov, kot je prelaz Pingšing in prelaz Janmen, preden se pridružita zunanjemu Velikemu zidu v Sihaije (四海 冶, Sìhǎiyě), v pekinškem okrožju Janqing.

LegendeUredi

Po legendi naj bi v Kitajski zid kar zazidali trupla delavcev, ki so zaradi prenapornega dela umrli na njem. Zato zidu rečemo tudi zid žalosti in krvi. Sicer pa v njegovi notranjosti niso odkrili nobenih človeških ostankov.

Po drugi legendi novejšega izvora naj bi bil Kitajski zid edini objekt človeške izdelave, viden s prostim očesom z Lune. Ta zgodba se je pojavila v 18. stoletju na Zahodu in je verjetno dobila dodaten zagon po odkritju »kanalov« na Marsu. V ljudsko zavest se je še bolj usidrala z objavami v popularnih medijih, kot je Ripley's Believe it or Not. V resnici je zid mnogo preozek da bi ga lahko razločilo človeško oko s take razdalje, poleg tega ni dovolj kontrastne barve. Iz vesolja so ga videli le redki astronavti v nizki orbiti in ob idealnih svetlobnih pogojih.[4]

Viri in opombeUredi

  1. 10.000 li = 5760 km. V kitajščini 10.000 figurativno pomeni 'neskončno', zato vrednosti ne smemo jemati dobesedno, pač pa v pomenu 'neskončno dolg zid'.
  2. Hessler 2007, str. 60.
  3. http://www.chinadaily.com.cn/cndy/2009-04/20
  4. Hvistendahl, Mara (4.8.2008). "Is China's Great Wall Visible from Space?". Scientific American. Pridobljeno dne 27.4.2013.

Galerija slikUredi

Zunanje povezaveUredi