Notranjost klasičnega kina

Kino je prostor, kjer prikazujejo/predvajajo filme. Večinoma so kinodvorane komercialne in gledalci za ogled filma kupijo vstopnico. Film se s projektorjem predvaja na filmsko platno.

Dvorane so največkrat podobne gledališkim, z vrstami sedežev, ki se proti ozadju dvorane dvigajo in so zamaknjene za polovico sedeža da izboljšajo vidljivost. Kino lahko vsebuje več dvoran, kjer potekajo projekcije več filmov naenkrat.

Kino programUredi

V prvih letih predvajanj v kinodvoranah so bili aktualni predvsem kratki filmi. Pred letom 1910 je bila dolžina filmov omejena na en kolut traku (one-reeler), nekje po letu 1910 pa je celovečerni film dosegel povprečno dolžino 20 minut (dva koluta filma). Po prvi svetovni vojni so dosegli celovečerni filmi že dolžino približno 60 minut.

Danes za predvajanje uporabljajo digitalno tehniko, zato po tej plati dolžina filma ni omejena. V Sloveniji deluje še vedno veliko kinodvoran v manjših mestih, ki so preživela kljub porastu velikih kino centrov v večjih mestih.

Prva redna projekcija zvočnega filma v Sloveniji je bila 27. februarja 1930 s premiero filma Nori pevec (The Singing Fool, 1928). Prelomni dogodek se je zgodil v ljubljanskem kinu Matica, ki je z opremo Western-electric postal prvi pravi zvočni kinematograf v Sloveniji.

Posebna novinarska zvočna projekcija je bila sicer že 28. januarja 1930, ko so v kinu Ljubljanski dvor predvajali film Moderni Faust (Midstream, 1929). Premiera zvočnega filma je bila »radi tehničnih zaprek« naslednji dan odpovedana.

Prva "widescreen" predstava v Sloveniji je bil film Grof Monte Christo prikazan v ljubljanskem kinu Union (danes dvorana Grand Hotel Union) 9. marca 1955.