Kavad I.

(Preusmerjeno s strani Kavad I)

Kavad I. (srednjeperzijsko 𐭪𐭥𐭠𐭲‎, Kawād) je bil od leta 488 do 496 in ponovno od 498 do 531 kralj kraljev sasanidskega Irana, * 473, † 13. september 531. * 473, † 13. september 531.

Kavad I.
𐭪𐭥𐭠𐭲
Kralj kraljev Irancev in Neirancev
Plate with king hunting rams (white background).jpg  *
Krožnik s sasanidskim kraljem na lovu na ovne; kralj je morda Kavad I.
Šahinšah Sasanidskega cesarstva
Prvo vladanje488–496
PredhodnikBalaš
NaslednikDžamasp
Drugo vladanje498/499–531
PredhodnikDžamasp
NaslednikKozrav I.
Rojstvo473({{padleft:473|4|0}})
Smrt13. september 531 (star 57-58 let)
ZakonecSambika,
heftalitska princesa,
Ispahbudan, plemkinja
Otroci
Vladarska hišaSasanidi
OčePeroz I.
Veroizpovedzoroastrstvo

Prvo vladanjeUredi

Bil je sin Peroza I.[1] Na prestol je prišel s pomočjo plemstva, ki je odstavilo in oslepilo njegovega strica Balaša (vladal 484—488).

Na začetku prve vladavine so njegovo kraljestvo ogrožali Heftaliti (Beli Huni) iz osrednje Azije. Huni so leta 483 težko porazili Peroza I., ki je moral pristati na plačevanje visokega davka in jim izročiti Kavada za talca. Kavad je v talstvu preživel dve leti.[2][3] Oče je bil medtem leta 484 ubit v bitki s Huni. Prestiž Sasanidskega cesarstva je bil močno prizadet, vendar ga Balaš ni mogel obnoviti. Prihod Kavada na perzijski prestol bi moral podaljšati obdobje negotovosti v korist perzijskih magnatov in duhovščine.

Novi šah se je pokazal kot pripravljen in sposoben obnoviti centralizirano državo.[1][4] Sprva je podprl Mazdaka, sina Bamdada, vodjo egalitarne sekte, ki je zahtevala, da bogataši razdelijo svoje premoženje, tudi žene, siromašnim.[5] Mazdakovo učenje je pomenilo ideološki napad na premožno plemstvo in povzročilo, da so Kavada leta 496 odstavili. Zaprli so ga v "Grad kesanja" (grško Lete) v Suzijani. Na prestolu ga je zamenjal brat Džamasp.[2][6]

Začetek drugega vladanja in vojna z BizantinciUredi

Kavadu je uspelo pobegniti iz talstva in najti zatočišče prav pri Heftalitih.[2][7] Hunski kralj ga je oženil s svojo hčerko in mu dal na razpolago svojo vojsko, s pomočjo katere se je vrnil na sasanidski prestol. Po ponovnem prihodu na prestol je moral ponovno plačevati davek Heftalitom. Obrnil se je na bizantinskega cesarja Anastazija I. in od njega zahteval, da njemu plačuje subvencije, ki jih je sicer plačeval perzijskemu dvoru. Subvencije so bile namenjene vzdrževanju perzijskih trdnjav v Zakavkazju, ki so posredno branile tudi bizantinsko Sirijo in Mezopotamijo pred Huni.[8] Subvencije je leta 483 prenehal plačevati cesar Zenon, Anastazij pa je neplačevanje nadaljeval, ker je računal na Kavadovo vojno s Huni.[9] Razen tega se je začel vmešavati v razmere v Parzameniji, delu Armenije, ki je bil pod perzijsko oblastjo.

Avgusta 502 je Kavad I. osebno napadel rimsko Armenijo in s tem prekršil Stoletni mir iz leta 422. Nepričakovan napad Perzijcev na samem koncu vojne sezone je privedel do padca več bizantinskih trdnjav, vključno z Amido[10] (sedanji Diyarbakır v vzhodni Turčiji) januarja 503. Ko so novice o padcu Amide prišle v Konstantinopel, je Anastazij zbral veliko vojsko in jo prepustil trem sprtim vojskovodjem: Aerobindu, Patrikiju in svojemu bratrancu Ipatiju. Edino pozitivna akcija, ki jo je vojska izvršila leta 503, je bila obramba Edese (sedanja Şanlıurfa, Turčija). Branilci Edese so se zanašali na magično moč relikvije, ki so jo hranili v mestu - Jezusovega pisma njihovemu knezu Agbarju.

Naslednje leto je cesar odpoklical Ipatija in vrhovno poveljstvo vojske prepustil svojemu kanclerju (Magister officiorum) Celerju. Po njegovem prihodu so iniciativo prevzeli Bizantinci, ki so izropali perzijske obmejna province, Patrikij pa je na začetku leta 505 z obleganjem prisilil Amido k vdaji. Ker so leta 505 zakavkaški Huni napadli Perzamenijo, je Kavad pristal na sklenitev sedemletnega miru s Celerjem.

Anastazijeva kratka in težka vojna s Perzijo se je zanj ugodno končala. Cesar je kljub protestom nemočnega Kavada utrdil Teodoziopol (sedanji Erzurum, Turčija), najpomembnejšo trdnjavo v Rimski Armeniji, in nasproti Nizibisa gradil trdnjavo Anastaziopol. Cesar je kljub temu začel izplačevati subvencije perzijskemu kralju, namenjene vzdrževanju kavkaških trdnjav.[11]

Zmaga nad Heftaliti in iberska vojnaUredi

Kavad je leta 503 začel niz vojn z Belimi Huni, ki so se končale deset let kasneje. Do leta 513 je pregnal Heftalite s sasanidskega ozemlja in od takrat niso več igrali nobene ključne vloge v sasanidski zunanji politiki.

Odnosi z Bizantinskim cesarstvom so bili mirni do leta 522, ko je prišlo do občutljive spremembe ravnotežja moči: Čat, kralj majhne kraljevine Lazike na jugovzhodni obali Črnega morja, je tistega leta obiskal Konstantinopel in od bizantinskega in ne od perzijskega vladarja zahteval potrditev svojega kraljevskega naslova. Cesar Justin I. ga je sprejel, potrdil njegov položaj in ga poročil z bizantinsko nevesto. Kavad I. je zato poskušal nagovoriti Sabirce, nomadske konjenike sorodne Hunom, naj napadejo Bizantinsko cesarstvo, in nato od Justina I. izvedel, da se sabirski poglavar pogaja tudi z njim. Kavad I. je zatem uničil Sabirce in Justinovo informacijo štel za prijateljsko dejanje. V znak sprave je cesarja zaprosil, da posinovi njegovega sina Kozrava.[12] Kozrav je bil tretji Kavadov sin, vendar ga je Kavad štel za najsposobnejšega. Posinovljenje bi utrdilo sinove možnosti, da nasledi sasanidski prestol. Justin je po posvetu s svojimi pravniki predlagal, da se posinovljenje opravi po barbarskih in ne po rimskih zakonih[13] da Kozrav ne bi mogel kandidirati za bizantinsko krono. Kozrav je njegov predlog zlovoljno odklonil in napadel Iberijo (zahodni del sedanje Gruzije) in od vladarske hiše zahteval, da se odreče krščanstvu in sprejme zoroastrstvo. Justin je Iberiji poslal skromno vojaško pomoč, vendar je morala iberska dinastija kljub temu zapustiti državo in pobegniti v Konstantinopel. Vpadi bizantinske vojske na ozemlje perzijske Armenije leta 526 so se izkazali za jalove.

V iberski vojni je bila uspešna zdaj ena zdaj druga stran. Leta 530 je Justinijanov vojskovodja Belizar prepričljivo zmagal v bitki pri Dari,[1] naslednje leto pa so se Perzijci maščevali z zmago v bitki pri Kaliniku na Evfratu.[14] Mir je bil sklenjen šele po Kavadovi smrti leta 531. Justinijan I., ki je želel sprožiti obnovo rimske vladavine na zahodu, je z novim šahom Kozravom I. za ceno ogromnega davka leta 532 sklenil večni mir.[1]

Zadnja letaUredi

Kavad je bil zadnja leta svojega vladanja pod močnim vplivom sina in naslednika Kozrava. Ena od posledic sinove dominacije je bila Kavadova prekinitev z mazdaizmom. Mazdak in njegovi pristaši so bili leta 529 povabljeni na dvor, kjer so morali sprejeti polemiko z magi, svečeniki prevladujoče zoroastrske vere. Po teološkem porazu je bil Mazdak obešen, njegovi pristaši pa izgnani.

SmrtUredi

Kavad I. je umrl leta 531. v zgodovino se je zapisal kot vladar, ki je sasanidski Perziji vrnil notranjo stabilnost, izvedel reformo davčnega sistema in ustanovil nekaj mest, ki jih je imenoval po sebi. Bil je dostojen bizantinski nasprotnik. Prokopij iz Cezareje ga je opisal kot daljnovidnega in energičnega vladarja.

Nasledil ga je sin Kozrav I.

Družinsko drevoUredi

Legenda
Oranžno
Kralj kraljev
Jazdegerd II.[15]
(438-457)
Hormizd III.[15]
(457-459)
Peroz I.[15]
(457–484)
Balaš[15]
(484-488)
Zarir[15]
(umrl 485)
Balenduht[16]
Kavad I.
(488-496 in 498/9-531)
Džamasp[15]
(496-498/9)
Perozduht[17]Sambika[18]
Kavuz[15]
(umor okoli 531)
Džamasp[19]
(umrl okoli 532)
Kserks[20]Kozrov I.[15]
(531-579)

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Schindel 2013a, str. 136–141.
  2. 2,0 2,1 2,2 Daryaee 2014, str. 27.
  3. Pourshariati 2008, str. 267.
  4. Axworthy 2008, str. 59–60.
  5. Daryaee 2014, str. 26.
  6. Axworthy 2008, str. 59.
  7. Procopius, VI.
  8. Daryaee & Nicholson 2018.
  9. Greatrex & Lieu 2002, str. 62.
  10. Greatrex & Lieu 2002, str. 63.
  11. Greatrex & Lieu 2002, str. 77.
  12. Schindel 2013a, str. 136–141; Kia 2016, str. 254.
  13. Procopius, XI.
  14. Martindale 1992, str. 160.
  15. 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 15,5 15,6 15,7 Shahbazi 2005.
  16. Toumanoff 1969, str. 28.
  17. Rezakhani 2017, str. 128.
  18. Martindale 1980, str. 974-975.
  19. Martindale 1980, str. 1995.
  20. Shahîd 1995, str. 76.

ViriUredi

Antična dela
  • Prokopij. Zgodovina vojn.
Sodobna dela
  • Axworthy, Michael (2008). A History of Iran: Empire of the Mind. New York: Basic Books. str. 1–368. ISBN 978-0-465-00888-9.
  • Daryaee, Touraj (2009). "Šāpur II". Encyclopaedia Iranica.
  • Daryaee, Touraj (2014). Sasanian Persia: The Rise and Fall of an Empire. I.B.Tauris. str. 1–240. ISBN 978-0857716668.
  • Daryaee, Touraj; Rezakhani, Khodadad (2017). "The Sasanian Empire". V Daryaee, Touraj (ur.). King of the Seven Climes: A History of the Ancient Iranian World (3000 BCE - 651 CE). UCI Jordan Center for Persian Studies. str. 1–236. ISBN 9780692864401.
  • Daryaee, Touraj; Canepa, Matthew (2018). "Mazdak". V Nicholson, Oliver (ur.). The Oxford Dictionary of Late Antiquity. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-866277-8.
  • Daryaee, Touraj; Nicholson, Oliver (2018). "Qobad I (MP Kawād)". V Nicholson, Oliver (ur.). The Oxford Dictionary of Late Antiquity. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-866277-8.
  • Daryaee, Touraj. "Yazdegerd II". Encyclopaedia Iranica.
  • Greatrex, Geoffrey; Lieu, Samuel N. C. (2002). "Justinian's First Persian War and the Eternal Peace". The Roman Eastern Frontier and the Persian Wars (Part II, 363–630 AD). New York, New York and London, United Kingdom: Routledge. str. 82–97. ISBN 0-415-14687-9.
  • Martindale, John R., ur. (1980). The Prosopography of the Later Roman Empire: Volume II, AD 395–527. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-20159-4.
  • Martindale, John R., ur. (1992). The Prosopography of the Later Roman Empire: Volume III, AD 527–641. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-20160-8.
  • Pourshariati, Parvaneh (2008). Decline and Fall of the Sasanian Empire: The Sasanian-Parthian Confederacy and the Arab Conquest of Iran. London and New York: I.B. Tauris. ISBN 978-1-84511-645-3.
  • Pourshariati, Parvaneh (2017). "Kārin". Encyclopaedia Iranica.
  • Rezakhani, Khodadad (2017). ReOrienting the Sasanians: East Iran in Late Antiquity. Edinburgh University Press. str. 1–256. ISBN 9781474400305.
  • Schindel, Nikolaus (2013a). "Kawād I i. Reign". Encyclopaedia Iranica, Vol. XVI, Fasc. 2. str. 136–141.
  • Schindel, Nikolaus (2013b). "Kawād I ii. Coinage". Encyclopaedia Iranica, Vol. XVI, Fasc. 2. str. 141–143.
  • Schindel, Nikolaus (2013c). "Sasanian Coinage". V Potts, Daniel T. (ur.). The Oxford Handbook of Ancient Iran. Oxford University Press. ISBN 978-0199733309.
  • Shahîd, Irfan (1995). Byzantium and the Arabs in the Sixth Century. Volume 1, Part 1: Political and Military History. Washington, DC: Dumbarton Oaks Research Library and Collection. ISBN 978-0-88402-214-5.
  • Toumanoff, Cyril (1969). "Chronology of the early kings of Iberia". Traditio. Cambridge University Press. 25: 1–33. doi:10.1017/S0362152900010898. JSTOR 27830864.
Kavad I.
Predhodnik: 
Balaš
Kralj kraljev Irana in Anirana
488–496
Naslednik: 
Džamasp
Predhodnik: 
Džamasp
Kralj kraljev Irana in Anirana
498/9–531
Naslednik: 
Kozrav I.