Karakitajski kanat ali Kara Kitaj (mongolsko Хар Хятан, Har Hjatan, tradicionalno kitajsko 西遼, poenostavljeno kitajsko 西辽, pinjin Xī Liáo), uradno Veliki Liao (tradicionalno kitajsko 大遼, poenostavljeno kitajsko 大辽, pinjin Dà Liáo), je bilo pokitajčeno cesarstvo Kitanov v Centralni Aziji, ustanovljeno leta 1124. Ustanovil ga je Jelu Daši, ki je potem, ko je dinastija Jin osvojila njegovo domovino v sedanji severni in severovzhodni Kitajski, odpeljal ostanke dinastije Liao v Centralno Azijo. Cesarstvo so si leta 1211 prisvojili Kučlugovi Najmani. Tradicionalni kitajski, perzijski in arabski viri trdijo, da je uzurpacija oblasti pomenila konec karakitajske države.[5] Cesarstvo je leta 1218 osvojilo Mongolsko cesarstvo.

Qara Khitai
Zahodni Liao
Kara Kitaj (喀喇契丹)
大遼 (Veliki Liao)
1124–1218
Karakitajski kanat okrog leta 1200 na karti Azije
Karakitajski kanat okrog leta 1200 na karti Azije
StatusKanat
Glavno mestoBalasagun
Skupni jeziki
Religija
VladaMonarhija
Kan 
• 1124–1143
Dezong (Jelu Daši)
• 1144–1150
Hsiao Tabujan (regent)
• 1150–1164
Renzong (Jelu Jilie)]]
• 1164–1178
Jelu Pusuvan (regent)
• 1178–1211
Jelu Žilugu
• 1211–1218
Kučlug
Zgodovinska dobaSrednji vek
• Padec dinastije Liao
1125
• Ustanovitev
1124
• Jelu Daši osvoji Balasagun
1134
• Kučlug uzurpira oblast
1211
• Kučluga usmrtijo Mongoli
1218
• Celo ozemlje priključeno Mongolskemu cesarstvu
1220
Površina
1210 (ocena)2500000 km2
Predhodnice
Naslednice
Dinastija Liao
Karakanidski kanat
Mongolsko cesarstvo
Danes del

Imena

uredi

Kara Kitan (Hala Qidan) je ime, katero so za svoj kanat uporabljali Kitani. V turščino se je ime pogosto prevajalo kot Črni Kitan, čeprav izviren pomen imena še vedno ni jasen.[5] V mongolščini se kanat imenuje Хар Хятан (Har Hjatan ali Har Kidan). Zaradi kitanskega porekla vladajoče dinastije ga kitajski zgodovinarji na splošno imenujejo Zahodna dinastija Liao, s čimer poudarjajo njegovo povezavo z dinastijo Liao iz severne in severovzhodne Kitajske. V kitajščini se je uporabljalo tudi ime Črni Kitani (黑契丹). Jurčeni so ga imenovali Daši ali Daši Linja, se pravi po njegovem ustanovitelju, s čimer so želeli izničiti vse zahteve kanata po ozemljih dinastije Liao. Muslimanski zgodovinarji so državo sprva imenovali enostavno Hitaj ali Kitaj,[6] po mongolski osvojitvi kanata pa se je v islamskem svetu začelo uporabljati ime Kara-Hitai ali Kara-Kitaj. [7]

Zgodovina

uredi

Ustanovitev

uredi
 
Karta vzhodne Azije leta 1142, na kateri je Karakitajski kanat pobarvan zeleno

Karakitajski kanat je ustanovil Jelu Daši, ki je po propadu dinastije Liao odpeljal nomadske Kitane na zahod. Dinastijo Liao so strmoglavili kitanski vazali Jurčeni s pomočjo izdajalske dinastije Song. Jelu je iz kitanskih in drugih plemen organiziral vojsko in leta 1134 osvojil karakanidsko mesto Balasagun, s čimer se je začel vzpon novega cesarstva v Centralni Aziji. Kitanski vojski se je kmalu pridružilo 10.000 Kitanov, nekdanjih podložnikov Karakanidskega kanata. Kitani so zatem osvojili Kašgar, Hotan in Džimsar. Leta 1137 so porazili Zahodni karakanidski kanat v Hučandu in nazadnje prevzeli oblast tudi v Ferganski dolini. 9. septembra 1141 so v bitki na Katvanski ravnini porazili vojsko Zahodnih Karakanidov in Seldžukov in po zmagi prevzeli oblast v Transoksaniji.[4]

Jelu Dašijevi nasledniki

uredi

Jelu Daši je umrl leta 1143. Nasledil ga je sin Jelu Jiliu, ki je do leta 1150 vladal pod regentstvom svoje matere Šjao Tabujan. Ko je leta 1163 umrl, ga je nasledila sestra Jelu Pusuvan, ki je svojega moža Šjao Doulubuja poslala na več vojnih pohodov se zaljubila v njegovega mlajšega brata Šjao Fugušija. Leta 1177 so na ukaz njenega tasta tast Šjao Volila njo in njenega ljubimca usmrtili in na njeno mesto leta 1178 postavili Jelu Žiluguja. Cesarstvo so razjedali stalni upori in notranje vojne med vazali, zlasti v zadnjih desetletjih njegove zgodovine.

Kučlugova uzurpacija oblasti in propad kanata

uredi
 
Karakitanec s konjem, ilustracija v Vang Kijevi enciklopediji Sancai Tuhui iz leta 1607

Leta 1208 je najmanski knez Kutlug po porazu z Mongoli pobegnil iz domovine v Karakitajski kanat, kjer so ga lepo sprejeli in mu dovolili poroko z Žilugujevo hčerko. Leta 1211 se je uprl in Jelu Žiluguja na lovu aretiral in mu dovolil, da ostane uradni vladar. Žilugu je čez dve leti umrl. Mnogo zgodovinarjev meni, da je njegova smrt omenila konec Karakitajskega kanata. Leta 1216 je Džingiskan poslal na lov za Kučlugom svojega generala Džebeja. Kučlug je pobegnil, vendar so ga leta 1218 ujeli in obglavili. Do leta 1220 so Mongoli osvojili celotno karakitajsko ozemlje.

Posledice

uredi

Karakitajski kanat je bil priključen k Mongolskemu cesarstvu. Del karakitajske vojske se je že pred tem pridružil mongolski vojski v boju proti Kučlugu. Drug del Karakitajcev na čelu s Barak Hadžibom je v Kermanu v južni Perziji ustanovil od Mongolov odvisen Kirmanski karakitajski kanat, ki je obstajal do konca 14. stoletja,[8] Karakitanci so se kot del mongolske vojske razselili po celi Evraziji in v 14. stoletju začeli izgubljati svojo etnično identiteto. Sledove so pustili v nekaj plemenskih in krajevnih imenih od Afganistana do Moldove. Eno od kitanskih plemen še vedno živi v severnem Kirgizistanu.[6]

Državna uprava

uredi
 
Posmrtna maska enega od karakitanskih prednikov, 10.-12. stoletje

Kitani so vladali iz prestolnice Balasagun v sedanjem Kirgizistanu in neposredno upravljali samo osrednji del kanata. Preostali del države je bil sestavljen iz zelo avtonomnih vazalnih držav, predvsem Horezma, Karluške plemenske zveze, Ujgurskega kraljestva, Kankalija in Zahodnih, Vzhodnih in Ferganskih Karakanidov. Pred Kučkugovo uzurpacijo oblasti so bili karakitajski vazali tudi Najmani.

Kitanski vladarji so privzeli mnogo upravnih elementov dinastije Liao, vključno konfucijsko administracijo in cesarskim razkošjem. Naslavljali so se z gurkannebeški kan. Kitani so uporabljali kitajski koledar, kitajske dvorne in administrativne nazive, dajali cesarjem vladarska imena, kovali kitajskemu denarju podoben denar in svojim vazalom pošiljali cesarske pečate.[9] Razen kitajskih administrativnih nazivov so privzeli tudi nekaj lokalnih, na primer tajangju (turški naziv) in vezir.

 
Evropske karte so prikazovale Karakitajski kanat še dolgo potem, ko je propadel; na karti Jokodusa Hondija iz leta 1610 je kanat umeščen severno od Taškenta

Kitani so v novi domovini obdržali svoje stare običaje. Ostali so nomadi, nosili tradicionalna oblačila in ohranili svoja verovanja. Vladajoča elita je poskušala vzdržavati tradicionalno sklepanje zakonov med vladarskima klanoma Jelu in Šja in zelo nasprotovala poročanje svojih princes s tujci. Karakitajski Kitani so bili privrženci mešanice budizma in tradicionalnih kitanskih verovanj, v katera je spadalo čaščenje ognja in žrtvovanje sivega vola in belega konja. Njihova inovacija so bile redne plače kitanskih vojakov.

Cesarstvo je vladalo različnim ljudstvom ki so se zelo razlikovala od vladajočega. Večina prebivalstva je bila stalno naseljena, vendar je proti koncu cesarstva zaradi priliva Najmanov nenadoma spet postala nomadska. Večino prebivalstva so tvorili muslimani, pomembni manjšini pa so tvorili tudi nestorijanci in budisti. V državni upravi sta se uporabljala predvsem kitajski in kitanski jezik, razen njiju pa tudi perzijski in ujgurski jezik.[3]

Povezave s Kitajsko

uredi

Po dinastiji Tang (vladala 618 - 907) so vsi nekitajski imperiji poskušali pridobili ugled z dokazovanjem svoje povezave s Kitajsko. Kitanski vladarji so zato uporabljali naziv gurkan, kot kitajski cesarji,[10][11] ali naziv kan Čina - vladar Kitajske.[12] Karakitajci so s tem poskušali legitimirati svojo oblast nad muslimani, saj je kitajski cesar skupaj z vladarji Turkov, Arabcev, Indije in Bizanca veljal za enega od »petih velikih kraljev«.[13]

Karakitajsko cesarstvo v Centralni Aziji je privzelo sijaj kitajske države, kovalo kitajskemu podoben denar, prevzelo kitajsko pisavo, tablice in pečate, uporabljalo kitajske proizvode kot so porcelan, ogledala, žad in druge kitajske običaje. Privrženost kitajski tradiciji naj bi bil eden od glavnih vzrokov, da se Karakitajci niso spreobrnili v islam.[14] V državi je bilo kljub temu relativno malo Kitajcev Han.[15] Kitajci Han so v dinastiji Liao živeli v Kedunu[16] in so se leta 1124 pod Jelu Dašijem skupaj z drugimi prebivalci Keduna – Bohaji, Jurčeni, mongolskimi plemeni, Kitani in klanom Šiao odselili na zahod.[17]

Karakitajska oblast nad muslimani v Centralni Aziji je spremenila poglede nekaterih muslimanskih pisateljev iz Centralne Azije, ki je bila nekaj sto let povezana s Kitajsko. Ko je dinastija Tang izgubila oblast v regiji, je Marvazi zapisal, da je Transoksanija nekdanji del Kitajske,[18] medtem ko je Fahr al-Din Mubarak Šah definiral Kitajsko kot del Turkestana, mesti Balasagun in Kašgar pa sta veljali za Kitajski.[19]

Zapuščina

uredi

Povezovanje Kitancev s Kitajsko je v srednjem veku v Evropi dala ime Kitajski.[6] Ime se je do danes ohranilo v številnih jezikih, tudi v slovenskem. Ime Kitaj, ki ga za Kitajsko uporabljajo nekatera turško govoreča ljudstva na Kitajskem, na primer Ujguri, imajo kitajske oblasti za poniževalno in ga poskušajo odpraviti.[20]

Seznam vladarjev

uredi
  • Jelu Daši (1130 - 1143)
  • Šjao Tabujan (regentka) (1143 - 1150)
  • Jelu Jiliu (1150 - 1163)
  • Jelu Pusuvan (regentka) (1163 - 1178)
  • Jelu Žilugu (1178 - 1213)
  • Kutlug (Najman, uzurpator) (1213 - 1218)

Sklici

uredi
  1. Rene Grousset. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia. Rutgers University Press, 1991, str. 165.
  2. Janhunen 2006, str. 114.
  3. 3,0 3,1 Biran 2005, str. 94.
  4. 4,0 4,1 4,2 Rene Grousset, str. 165.
  5. 5,0 5,1 Biran 2005, str. 216-217.
  6. 6,0 6,1 6,2 Sinor, D. (1998). Chapter 11 - The Kitan and the Kara Kitay (PDF). V Asimov, M.S.; Bosworth, C.E. History of Civilisations of Central Asia, 4 part I, UNESCO Publishing, ISBN 92-3-103467-7.
  7. Biran 2005, str. 215-217.
  8. Biran, str. 87-89.
  9. Biran 2005, str. 93-131.
  10. James A. Millward (2007). Eurasian Crossroads: A History of Xinjiang. Columbia University Press. str. 42–. ISBN 978-0-231-13924-3.
  11. Biran, Michal (2001). Like a Might Wall: The armies of the Qara Khitai (PDF). Jerusalem Studies in Arabic and Islam, 25: 46.
  12. Biran 2005, str. 34.
  13. Biran 2005, str. 97.
  14. Biran 2005, str. 102, 196–201.
  15. Biran 2005, str. 96–.
  16. Biran 2005, str. 27–.
  17. Biran 2005, str. 146.
  18. Biran 2005, str. 98–99.
  19. Biran 2005, str. 99–101.
  20. James A. Millward, Peter C. Perdue (2004), S.F.Starr, ur. Xinjiang: China's Muslim Boarderland. M.E. Sharpe. str. 43. ISBN 9781317451372.
  • Biran, Michal (2005). The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge Studies in Islamic Civilization. Cambridge, England: Cambridge University Press. ISBN 0521842263.
  • Pozzi, Alessandra; Janhunen, Juha Antero; Weiers, Michael, ur. (2006). Tumen Jalafun Jecen Aku: Manchu Studies in Honour of Giovanni Stary. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-05378-5.