Kadın
Kadın (osmanskoturško قادین, latinizirano: kadin, slovensko ženska) je bil proti koncu 16. stoletja naslov, ki se je podelil ženi sultana Osmanskega cesarstva.[1] Proti koncu 17. stoletja je postal uradni naslov[2] in ostal v rabi do 20. stoletja.
Rangi in nazivi
urediSultani so običajno imeli istočasno štiri kadine.[3] Če je katera od njih umrla, se ločila[4] ali se umaknila v Staro palačo,[5] jih je v življenju lahko imel tudi več. Kadine so bile razvrščene v šriti razrede: baş kadın (najvišja ali prva žena), ikinci kadın (druga žena), üçüncü kadın (tretja žena), dördüncü kadın (četrta žena) in tako naprej po vrstnem redu njihovega dviga na ta položaj.[5][6][7][8][9]
Kadıne so običajno imele dodatne naslove, na primer devletlü[10] ('slavna',[11][12] 'visočanstvo'),[13] ismetlü[10] ('krepostna'),[13] saadetlü[14] ('poštena', 'krepostna'), inayetlü[15] ('milostljiva'),[11] in kadınefendi[10][16] ('milostljkiva gospa')[16] hazretleri ('visočanstvo').[17]
Status in napredovanje
urediKadıne so se izbirale med gediklijami.[18] Imele so svoja stanovanja znotraj harema[5] ali včasih kioske.[17] V 19. stoletju so imele v drugem nadstropju palače dve sobi. Ena je gledala na Bosporsko ožino in je služila kot salon, druga pa je gledala na vrtove palače in je služila kot spalnica.[19] Imele so svoje osebne služabnike.[20] Vsaka kadın je imela svoj 'nočni vrstni red' (nöbet gecesi).[21] Včasih je bila povabljena na večerjo s sultanom. Ko se je to zgodilo v zgodnjih letih Osmanske dinastije, je sedela za ločeno mizo.[21] Sultani so jo prihajali obiskovat, če je bila bolna ali če je imela otroke.[21]
Kadınam ni bilo dovoljeno sprejemanje zunanjih obiskovalcev ali zapuščati palače, razen ko so spremljale sultana do njegovega drugega prebivališča.[22] Ko so zapustile palačo Topkapı, je bilo poskrbljeno, da jih niso videli. Palačo so zapustile pred sončnim vzhodom v pokritih kočijah z zavesami.[23] V skladu s protokolom je bila oblikovana dolga vrsta cesarskih kočij.[24] V Yalı Köşküju, dvorcu na obali Bosporja pod palačo Topkapı, so se vkrcali na ladjo, kjer so sedele v ograjenih prostorih. Celoten konvoj so skrbno varovale druge ladje.[23] Kadınam je bilo dovoljeno, da so se pridružile petkovim procesijam, če so želele.[25]
Vsaka kadın je prejela od države dodatek, odvisen od njenega položaja. V 18. stoletju je prva žena dobila deset mošenj piastrov ali 5000 kuruşov, medtem ko so druge dobile dodatek glede na njihov položaj.[26] V 19. stoletju je prva žena dobila 20.000 kuruşev.[27] Za kadıne je veljal enak zakon o dedovanju kot za druge ženske v haremu, vendar so bile običajno pokopane na častnih mestih.[28]
Če je umrla valide sultan, je oblast nad haremom prešla na najvišjo kadın. Na ta položaj jo je dosmrtno imenoval sultan.[8]
Po smrti kadın so vse kadın, uvrščene pod njo, napredovala za eno mesto navzgor.[16] Ikbale, ki so bile uvrščene pod kadıne, so lahko prevzele položaj kadıne samo, če je ena od kadın umrla[29] ali se ločila.[4] Na prosto mesto je napredovala najvišja ikbal.[30] Po sultanovi smrti so njegove kadın, ki niso imele otrok ali so rodile mtrve otroke, poročili z državniki. Ostale so preselili v Staro palačo.[23].
Sklici
uredi- ↑ Peirce 1994, str. 312 n. 73.
- ↑ Peirce 1994, str. ;118, 312 n. 73.
- ↑ Saz, Leylâ (1994). The Imperial Harem of the Sultans: Daily Life at the Çırağan Palace During the 19th Century: Memoirs of Leyla (Saz) Hanımefendi. Peva Publications. str. 31. ISBN 978-975-7239-00-0.
- ↑ 4,0 4,1 Tuğlacı, Pars (1985). Türkiyeʼde kadın, Volume 3. Cem Yayınevi. str. 165.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 Davis 1986, str. 1.
- ↑ Peirce 1993, str. 108.
- ↑ Argit 2020, str. 42.
- ↑ 8,0 8,1 Brookes 2010, str. 5.
- ↑ Sancar 2007, str. 102.
- ↑ 10,0 10,1 10,2 Karateke, Hakan T. (2004). Padişahım çok yaşa!:Osmanlı devletinin son yüz yılında merasimler. Kitap Yayınevi. str. 223. ISBN 978-9-758-70461-3.
- ↑ 11,0 11,1 Minkov, Anton (1. januar 2004). Conversion to Islam in the Balkans:Kisve Bahas ̧petitions and Ottoman Social Life, 1670-1730. BRILL. str. 132, 177. ISBN 978-9-004-13576-5.
- ↑ Archivum ottomanicum. Mouton. 1997. str. 142.
- ↑ 13,0 13,1 Şerifoğlu, Ömer Faruk (2004). Abdülmecid Efendi, Ottoman Prince and Painter. YKY. str. 60. ISBN 978-9-750-80883-8.
- ↑ Tarih vesikaları, Volume 3, Issues 13-15. Maarif Vekâleti, Türk Kültür Eserleri Bürosu. 1944. str. 35.
- ↑ XIII. Türk Tarih Kongresi:Ankara, 4-8 Ekim 1999. 3. cilt, II. kısım, Volumes 2-3. Türk Tarih Kurumu Basımevi. 2002. str. 1076. ISBN 978-9-751-61594-7.
- ↑ 16,0 16,1 16,2 Brookes 2010, str. 231.
- ↑ 17,0 17,1 The Contemporary Review, Volume 70. A. Strahan. 1896. str. 791.
- ↑ Argit 2020, str. 48.
- ↑ Sancar 2007, str. 120.
- ↑ Peirce 1993, str. ;130, 135.
- ↑ 21,0 21,1 21,2 Davis 1986, str. 2.
- ↑ Davis 1986, str. 3.
- ↑ 23,0 23,1 23,2 Davis 1986, str. 4.
- ↑ Sancar 2007, str. 121.
- ↑ Brookes 2010, str. 176.
- ↑ Davis 1986, str. 8.
- ↑ Davis 1986, str. 26 n. 57.
- ↑ Davis 1986, str. 9.
- ↑ The Ottoman Empire in the Reign of Süleyman the Magnificent, Volume 1. Historical Research Foundation, Istanbul Research Center. 1988. str. 33. ISBN 978-9-751-70064-3.
- ↑ Sancar 2007, str. 115.
Viri
uredi- Argit, Betül Ipsirli (29. oktober 2020). Life after the Harem: Female Palace Slaves, Patronage and the Imperial Ottoman Court. Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-48836-5.
- Davis, Fanny (1986). The Ottoman Lady: A Social History from 1718 to 1918. Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0-313-24811-5.
- Brookes, Douglas Scott (2010). The Concubine, the Princess, and the Teacher: Voices from the Ottoman Harem. University of Texas Press. ISBN 978-0-292-78335-5.
- Peirce, Leslie P. (1993). The Imperial Harem: Women and Sovereignty in the Ottoman Empire. Oxford University Press. ISBN 978-0-195-08677-5.
- Sancar, Asli (2007). Ottoman Women: Myth and Reality. Light, Incorporated. ISBN 978-1-597-84115-3.