Ikbal
Ikbal (osmanskoturško اقبال, latinizirano: ikbal) je bil naslov žena sultanov Osmanskega cesarstva, po rangu pod kadın.[1][2][3][4][5]
Etimologija uredi
Beseda ikbal (اقبال) je arabska in pomeni dobra sreča[6] ali srečen.[7] Zgodoninarji so besedo prevajali kot srečnež ali izbranec.[8][9]
Položaji in naslovi uredi
Ikbal je bil naslov sultanove žene, ki ji ga je podelil on sam.[10] Število ikbal je bilo različno. Razvrščene so bile v več kategorij: glavna ikbal (starejša ikbal, starejši izbranka, starejša srečnica), druga ikbal (druga izbranka, druga srečnica), tretja ikbal (tretja izbranka, tretja srečnica), četrta ikbal (četrta izbranka, četrta srečnica) in tako naprej, [9][8][4] glede na vrstni red, po katerem jih je opazil sultan[2] in jih povzdignil na ta položaj. [11]
Ikbale so običajno imele pred svojim naslovom predpono, na primer iffetlü[12] (poštena, krepostna),[13] ali ismetlü[12] (krepostna) in pripono hanım,[12][14] hatun [15][16] ali kadın.[17][18]
Status uredi
18. stoletje uredi
Ikbale so se prvič pojavile proti koncu 17. stoletja,[4] med vladavino sultana Mustafe II. (vladal 1695–1703).[19] V 18. stoletju sta imela ikbale tudi sultana Mahmud I. (vladal 1730-1754) in Mustafa III. (vladal 1757-1773).[8]
V 18. stoletju so se ikbale imenovale kalfa, kar pomeni ljubica,[20][5] in kaže na njihov visok položaj v haremu.[5] Imele so svoje osebne služabnike[21] in vsake tri mesece 250 kurušev žepnine.[22]
19. stoletje uredi
Tradicija jemanja ikbal se je nadaljevala do 19. stoletja.[4] Izbirale so se med gediklijami.[23] Vsaka je imela svoj "nočni razpored" (nöbet gecesi).[2] Njihovo prejemki so znašali 20.000 kurušev letno.[24] Imele so osebne služabnike [4] in se razkošno oblačile.[4]
Vsaka ikbal je prebivala v svojem stanovanju [25] ali včasih v posebnem kiosku.[26] V 19 stoletju so imele v drugem nadstropju palače dve sobi. Ena je bila obrnjena proti Bosporski ožini in je služila kot salon, druga pa je gledala na vrtove palače in je služila kot spalnica.[27] Sultani so jih prihajali obiskovat, če so bile bolne ali če so imele otroke.[2]
V preteklosti se je domnevalo, da je noseča ikbal avtomatsko napredovala v kadın, vendar temu ni bilo tako.[28] Položaj kadın je lahko prevzela le, če je ena od kadın umrla[29] ali se ločila.[14] Na izpraznjeno mesto je napredovala najvišja ikbal.[4] Po sultanovi smrti so vse ikbal, ki niso imele otrok ali so rodile mrtve otroke, poročili z državniki, druge pa preselili v Staro palačo.[30]
Za ikbale je veljal isti zakon o dedovanju kot za druge ženske v haremu, vendar so jih običajno pokopali na častnih mestih.[31]
Častni naslov uredi
Med sultanovimi ženami, ki so jih tradicionalno naslavljali z ıkbal, so bile:
- Nükhetsezâ hanım (1827–1850), žena sultana Abdulmedžida I.
- Navekmisal hanım (1827–1854), žena sultana Abdulmedžida I.
- Şayeste hanım (1836–1912), žena sultana Abdulmedžida I.
- Serfiraz hanım (1837–1905), žena sultana Abdulmedžida I.
- Müşfika kadın (1867–1961), žena sultana Abdula Hamida II.
- Peyveste hanım (1873–1943), žena sultana Abdula Hamida II.
- Fatma Pesend hanım (1876–1928), žena sultana Abdula Hamida II.
- Behice hanım (1882–1969), žena sultana Abdula Hamida II.
- Nevvare hanım (1901–1992), žena sultana Mehmed VI.
- Nevzad hanım (1902–1992), žena sultana Mehmeda VI.
Sklici uredi
- ↑ Brookes 2010, str. 6, 231.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Davis 1986, str. 2.
- ↑ Argit 2020, str. 41.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Sancar 2007, str. 115.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 Peirce 1993, str. 142.
- ↑ Gibb, Sir Hamilton; Bowen, Harold (1957). Islamic Society and the West. str. 73.
- ↑ Catafago, Joseph (1873). An English and Arabic Dictionary in Two Parts Arabic and English and English and Arabic ... by Joseph Catafago. Quaritch. str. 791.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 Argit 2020, str. 43.
- ↑ 9,0 9,1 Brookes 2010, str. 6.
- ↑ Saz, Leylâ (1994). The Imperial Harem of the Sultans: Daily Life at the Çırağan Palace During the 19th Century : Memoirs of Leyla (Saz) Hanımefendi. Peva Publications. str. 31. ISBN 978-975-7239-00-0.
- ↑ Sancar 2007, str. 102.
- ↑ 12,0 12,1 12,2 Karateke, Hakan T. (2004). Padişahım çok yaşa!:Osmanlı devletinin son yüz yılında merasimler. Kitap Yayınevi. str. 223. ISBN 978-9-758-70461-3.
- ↑ Karateke, Hakan T. (2007). An Ottoman protocol register:containing ceremonies from 1736 to 1808, BEO Sadaret defterleri 350 in the Prime Ministry Ottoman State Archives, Istanbul. Ottoman Bank Archive and Research Centre. str. 192. ISBN 978-9-944-73102-7.
- ↑ 14,0 14,1 Tuğlacı, Pars (1985). Türkiyeʼde kadın, Volume 3. Cem Yayınevi. str. 165.
- ↑ Argit 2020, str. 101.
- ↑ Tuğlacı, Pars (1985). Osmanlı Saray Kadınları. Cem Yayınevi. str. 165.
- ↑ Akyıldız (2018). Son Dönem Osmanlı Padişahlarının Nikâh Meselesi. str. 701–8.
- ↑ Hochhut, Pia. The Pious Foundation of Pertev Niyal - Remarks on the Steam Mills at Paşa Limanı (Üsküdar).
- ↑ Peirce 1993, str. 317.
- ↑ Argit 2020, str. 52.
- ↑ Peirce 1993, str. 317 n. 108.
- ↑ Davis 1986, str. 8.
- ↑ Argit 2020, str. 49.
- ↑ Davis 1986, str. 26 n. 57.
- ↑ Brookes 2010, str. 231.
- ↑ The Contemporary Review, Volume 70. A. Strahan. 1896. str. 791.
- ↑ Sancar 2007, str. 120.
- ↑ Davis 1986, str. 6.
- ↑ The Ottoman Empire in the Reign of Süleyman the Magnificent, Volume 1. Historical Research Foundation, Istanbul Research Center. 1988. str. 33. ISBN 978-9-751-70064-3.
- ↑ Davis 1986, str. 4.
- ↑ Davis 1986, str. 9.
Viri uredi
- Davis, Fanny (1986). The Ottoman Lady: A Social History from 1718 to 1918. Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0-313-24811-5.
- Brookes, Douglas Scott (2010). The Concubine, the Princess, and the Teacher: Voices from the Ottoman Harem. University of Texas Press. ISBN 978-0-292-78335-5.
- Argit, Betül Ipsirli (29. oktober 2020). Life after the Harem: Female Palace Slaves, Patronage and the Imperial Ottoman Court. Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-48836-5.
- Sancar, Asli (2007). Ottoman Women: Myth and Reality. Light, Incorporated. ISBN 978-1-597-84115-3.
- Peirce, Leslie P. (1993). The Imperial Harem: Women and Sovereignty in the Ottoman Empire. Oxford University Press. ISBN 978-0-195-08677-5.