Kašubi

zahodnoslovanski lehitski narod

Kašubi (kašubsko Kaszëbi, poljsko Kaszubi, nemško Kaschuben)[6] so zahodnoslovanski lehitski narod s Pomorjanskega, vključno z njegovim vzhodnim delom (Pomerelija), v sedanji severovzhodni Poljski.[7] Območje njihove poselitve se imenuje Kašubija. Govorijo kašubski jezik,[8] tesno povezan s poljščino. Kašubi so tesno povezani s Poljaki in včasih razvrščeni kot njihova podskupina. Kašubi so skupaj s Slovinci združeni v Pomorjane. Podobno sta zdaj izumrla slovinščina in kašubščina uvrščeni med pomorjanske jezike. Slovinščina se šteje za samostojem jezik, tesno povezan s kašubščino,[9] ali za narečje kašubščine.[10][11]

Kašubi
Kaszëbi
Kashubian flag.svg Kaszëbsczi Herb.png
Zastava in grb Kašubije
Kashubians 2005.png
Poselitev Kašubov v Kašubiji (2005)
Skupno število pripadnikov
na Poljskem med 500.000 (2007)[1] in 570.000 (2005),[2][3] od tega se jih 233.000[4][5] šteje za Kašube (2005)
Regije z večjim številom pripadnikov
 Poljska
 Nemčija
 ZDA (diaspora)
 Kanada (diaspora)
Jeziki
kašubščina, poljščina
Religija
rimskokatoliška, protestantska
Sorodne etnične skupine
Poljaki  · Slovinci  · Lužiški Srbi

IzvorUredi

Kašubi so potomci slovanskih pomorjanskih plemen, ki so se po preseljevanju narodov naselila med Odro in Vislo in so bila v različnih obdobjih poljski in danski vazali. Med srednjeveško nemško poselitvijo Pomorjanskega (Ostsiedlung) se je večina slovanskih Pomorjancev asimilirala, v vzhodnem Pomorjanskem (Pomerelija) pa se jih je nekaj obdržalo in razvilo svoje običaje ter postali znani kot Kašubi.

Arabski pisec Al-Masudi iz 10. stoletja, ki se je zelo zanimal za nemuslimanska ljudstva, vključno z različnimi Slovani vzhodne Evrope, omenja ljudstvo Kuhsabin, ki so bili verjetno Kašubi.

Najstarejša znana nedvoumna omemba Kašubije je iz 19. marca 1238. Papež Gregor IX. je takrat Bogislava I. omenil kot dux Cassubie – kašubskega vojvodo. Iz 13. stoletja je tudi pečat Barnima I., vojvode Pomorjanskega-Ščečina iz Pomorjanske vladarske hiše. Po izumrtju Pomorjanske vladarske hiše se je njihov vojvodski naslov prenesel na Švedsko krono, ki je nasledila Pomorjansko.

Zgodovina PomorjanskegaUredi

Do konca 12. stoletja je velika večina prebivalcev Pomorjanskega govorila slovansko. Pokrajina je bila precej redko poseljena, z velikimi gozdnatimi površinami in pustimi zemljišči. V 13. stoletju se je v tej regiji začel nemški Ostsiedlung. Slovanski vojvode Pomorjanskega, kot je bil Barnim I. (1220–1278), so kljub temu, da so se imenovali dux Slavorum et Cassubie, s podeljevanjem zemlje nemškim plemičem, menihom in duhovščini veliko prispevali k spremembi etnične strukture Pomorjanskega. Pripadniki slovanske vladarske dinastije so se začeli poročati z nemškimi princesami in se sčasoma kulturno germanizirali. Preprosto prebivalstvo se jim je odtujilo in njihovo kulturo je nadomestila kultura prišlekov. Vse to je pripeljalo do germanizacije večine slovanskih Pomorjancev in postopnega odmiranja njihovega slovanskega jezika. Asimilacija je bila postopna, od zahoda proti vzhodu.

Johannes Bugenhagen je zapisal, da je bila v začetku 16. stoletja nemško-slovanska jezikovna meja pri Koszalinu. V 17. stoletju je meja med območji z večinoma nemško govorečim in večinoma slovansko govorečim prebivalstvom potekala bolj ali manj po današnji meji med Zahodnopomorjanskim in Pomorjanskim vojvodstvom.

Leta 1612 je kartograf Eilhard Lubinus med izdelavo zemljevida Pomorjanskega na poti v Danzig (Gdansk) potoval iz Pollnowa proti Treblinu. Med bivanjem v graščini Stanislava Stenzela von Puttkamerja v Treblinu je v svojem dnevniku zapisal: "Vstopili smo v slovansko poseljeno deželo, kar nas je zelo presenetilo". Kasneje, ko se je iz Gdańska vračal v Szczecin, je prespal v Wielki Wieśi pri Stolpu in ugotavljal: "V celi vasi ne najdemo niti enega nemško govorečega", kar mu je povzročalo težave pri komuniciranju. V deželo, naseljeno s Slovani, je prišel tudi na potovanju Chocimina skozi Świerzno v Trzebielino. Tudi tam mu ni uspelo najti niti ene nemško govoreče osebe.

Več kot stoletje kasneje, v letih 1772–1778, je območje obiskal Johann Bernoulli. Opozoril je, da so bile vasi v lasti Otta Christopha von Podewilsa, kot so Dochow, Zipkow in Warbelin, naseljene izključno s slovansko govorečimi prebivalci. Opozoril je tudi, da si lokalni duhovniki in plemiči zelo prizadevajo iztrebiti slovanski jezik in svoje podložnike ponemčiti.[12]

Brüggemann je leta 1779 zapisal, da območje vzhodno od reke Lupow naseljujejo "čistokrvni Vendi", medtem ko zahodno od te reke nekatera podeželska območja naseljujejo že napol ponemčeni "Wendischdeutsche".[13]

Morda najzgodnejši podatki o etnični strukturi Zahodne Prusije[14] in Daljnjega Pomorjanskega so iz popisov prebivalstva v letih 1817 do 1823.[15]

Geograf in zgodovinar Karl Andree (Leipzig 1831) piše, da ima Zahodna Prusija okoli 700.000 prebivalcev, od tega 50% Poljakov (350.000), 47% Nemcev (330.000) in 3% Judov (20.000). Kašube je prištel k Poljakom, Menonite pa k Nemcem.[16]

Sodobne študije kažejo, da je na začetku 19. stoletja v Zahodni Prusiji (Vzhodni Kašubiji) živelo okoli 170.000 Kašubov.

Po pisanju Georga Hassela je bilo v celotni provinci Pommern v letih 1817-1819 65.000 slovansko govorečih prebivalcev. Njihovo število se je zaradii ponemčevanja stalno manjšalo. Po pisanju Stefana Ramułta jih je bilo leta 1892 samo še 15.000.

JezikUredi

Leta 2011 je 180.100 prebivalcev izjavilo, da je njihov primarni jezik kašubščina.[17]

Klasifikacija kašubščine kot jezika ali narečja je bila sporna.[18] Z diahronega vidika zgodovinskega jezikoslovja je kašubščina tako kot slovanščina, polabščina in poljščina lehitski zahodnoslovanski jezik, medtem ko je s sinhronega vidika eno od poljskih narečij.[18] Glede na pretekle nacionalistične interese Nemcev in Poljakov v Kašubiji, Barbour in Carmichel pravita: "Pri delitvi narečnega kontinuuma na ločene jezike, se vedno najde prostor za manipulacijo."[18]

Standardni kašubski jezik ne obstaja kljub poskusom, da bi ga ustvarili. V Kašubiji se govorijo različna narečja, ki se med seboj zelo razlikujejo.[18] Na besednjak sta močno vplivali tako poljščina kot nemščina.[18]

Kulturno izročiloUredi

 
Tradicionalna lesena kašubska hiša; Szymbark, Pomorjansko vojvodstvo, Poljska
 
Kašubska vezenina iz Żukowske šole

Podobno kot v drugih delih Srednje in Vzhodne Evrope so bile kot alternativa palmovim listom sprejete vrbove mačice, ker palmovih listov za praznovanje Cvetne nedelje ni bilo mogoče dobiti. Mačice so na Cvetno nedeljo blagoslovili duhovniki, potem pa so se farani med seboj udarjali z vrbovimi vejicami in govorili: "Wierzba bije, jô nie bijã. Za tidzéń wiôldżi dzéń, za nocë trzë i trzë są Jastrë" (Vrba te tepe, ne jaz. Čez en teden, na veliki dan, čez tri in tri noči je Velika noč).

Blagoslovljene mačice so obravnavali kot čar, ki lahko prepreči udar strele, varuje živali in spodbuja nabiranje medu. Verjeli so, da tudi ljudem prinašajo zdravje in srečo. Po tradiciji so na Cvetno nedeljo pogoltnili en vrbov popek za krepitev zdravja.

Po starem običaju so kašupski fantje na Velikonočni ponedeljek lovili dekleta in jih z brinovimi vejicami nežno šibali po nogah. To naj bi dekletom prineslo srečo v ljubezni. Lov je običajno spremljalo fantovsko petje. Včasih so dekle šibali, ko je še ležala v postelji. Dekleta so fantom dajala pirhe.[19]

Lončarstvo, ena od starodavnih kašubskih obrti, se je ohranilo do danes. Znane so tudi kašubske vezenine in kašubski način vezenja. Pomembna nesnovna kulturna dediščina je Żukowska šola vezenja.

Kašube je leta 1987 obiskal papež Janez Pavel II. in jih pozval, naj ohranijo svoje tradicionalne vrednote, vključno z jezikom.[20][21]

Kašubi danesUredi

 
Kašubija s kašubskimi krajevnimi imeni v 20. stoletju

Leta 2005 je bila kašubščina prvič uvrščena med uradne predmete na poljskem maturitetnem izpitu, približno enakovrednem slovenski maturi.[22] Dogodek je veljal za pomemben korak do uradnega priznanja in uveljavitve jezika. Danes je v nekaterih mestih in vaseh na severu Poljske kašubščina drugi govorjeni jezik za poljščino[23] in jo poučujejo v nekaterih regionalnih šolah.[24]

Od leta 2005 uživa kašubščina pravno zaščito na Poljskem kot uradni regionalni jezik. To je edini jezik na Poljskem s tem statusom. Poljski parlament ga je podelil z aktom 6. januarja 2005. Stara kašubska kultura se je delno ohranila v arhitekturi in ljudskih obrteh, kot so lončarstvo, pletarstvo, vezenje, obdelava jantarja, kiparstvo in stekloslikarstvo.

Na popisu prebivalstva leta 2011 se je za Kašube opredelilo 233.000 prebivalcev Poljske.

KulinarikaUredi

Kašubska kulinarika vsebuje veliko elementov iz širše evropske kulinarike. Med lokalne specialitete spadajo:

  • czarnina (czarwina) – temna juha, pripravljena iz gosje krvi
  • brzadowô zupa – sladka juha, na primer z jabolki
  • kaszëbsczi kùch marchewny – kašubsko pecivo s korenjem
  • plińce
  • prażnica

SkliciUredi

  1. "The Institute for European Studies, Ethnological institute of UW" (PDF). Pridobljeno dne 16. avgusta 2012.
  2. "The Kashubs Today: Culture-Language-Identity" Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine. (PDF). 2007. str. 8–9. Arhivirano iz izvirnika (PDF) . marca 2016. Pridobljeno 9. aprila 2015.
  3. "Polen-Analysen. Die Kaschuben" (PDF). Länder-Analysen (nemško). Polen NR. 95: 10–13. september 2011.
  4. Gudaszewski, Grzegorz (november 2015). Struktura narodowo-etniczna, językowa i wyznaniowa ludności Polski. Narodowy Spis Powszechny Ludności i Mieszkań 2011 (PDF). Warsaw: Główny Urząd Statystyczny. str. 132–136. ISBN 978-83-7027-597-6.
  5. Przynależność narodowo-etniczna ludności – wyniki spisu ludności i mieszkań 2011. GUS. Materiał na konferencję prasową w dniu 29. 01. 2013. str. 3. Pridobljeno 6. marca 2013.
  6. Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Kashubes". Encyclopædia Britannica. Vol. 15 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 693.
  7. Agata Grabowska, Pawel Ladykowski. The Change of the Kashubian Identity before Entering the EU. 2002.
  8. "Język kaszubski - Mniejszości Narodowe i Etniczne". Pridobljeno 22. novembra 2020.
  9. Dicky Gilbers, John A. Nerbonne, J. Schaeken. Languages in Contact. Rodopi, 2000. str. 329. ISBN 90-420-1322-2.
  10. Christina Yurkiw Bethin. Slavic Prosody: Language Change and Phonological Theory. Cambridge University Press, 1998. str. 160ff. ISBN 0-521-59148-1.
  11. Edward Stankiewicz. The Accentual Patterns of the Slavic Languages. Stanford University Press, 1993. str. 291. ISBN 0-8047-2029-0.
  12. Mordawski, Jan (2010). "Stosunki etniczne w zachodniej części województwa pomorskiego" (PDF). Acta Cassubiana (poljsko). 12: 93–96.
  13. "Z podróży na Pomorze" (PDF). Ziemia. 35 (II): 573. 1911 – via www.ziemia.pttk.pl/Ziemia/.
  14. Hassel, Georg (1823). Statistischer Umriß der sämmtlichen europäischen und der vornehmsten außereuropäischen Staaten, in Hinsicht ihrer Entwickelung, Größe, Volksmenge, Finanz- und Militärverfassung, tabellarisch dargestellt; Erster Heft: Welcher die beiden großen Mächte Österreich und Preußen und den Deutschen Staatenbund darstellt. Verlag des Geographischen Instituts Weimar. str. 42.
  15. Hasel 1823, str.  31.
  16. Andree, Karl (1831). Polen: in geographischer, geschichtlicher und culturhistorischer Hinsicht. Verlag von Ludwig Schumann. str. 212.
  17. [1].
  18. 18,0 18,1 18,2 18,3 18,4 Stephen Barbour, Cathie Carmichael. Language and Nationalism in Europe. Oxford University Press, 2000. str. 199. ISBN 0-19-823671-9.
  19. Malicki L. Rok obrzędowy na Kaszubach. Wojewódzki Ośrodek Kultury, Gdańsk 1986. str. 35-39.
  20. Gustavsson S. Polish, Kashubian and Sorbian. V The Baltic Sea Region: Cultures, Politics, Societies. Uppsala University Library, 2002. str. 264–266.
  21. [2]
  22. Poszytek, Paweł Poszytek (2005). "Language education in Poland: National and regional language, foreign languages and languages of national and ethnic minorities". Poland Ministry of National Education.
  23. "What Languages are Spoken in Poland?". WorldAtlas. Pridobljeno 27. septembra 2017.
  24. "Kashubian language, alphabet and pronunciation". www.omniglot.com. Pridobljeno 27. septembra 2017.