Wikipedija

Itamar Ben-Gvir

izraelski politik, ustanovitelj stranke Ocma Jehudit

Itamar Ben-Gvir (hebrejsko אִיתָמָר בֶּן גְּבִיר), izraelski pravnik in skrajno desni[1][2] politik, * 6. maj 1976.

Itamar Ben-Gvir
Portret
Minister za nacionalno varnost (2022–)
Zastopa stranko Ocma Jehudit v Knesetu
Osebni podatki
Rojstvo (1976-05-06) 6. maj 1976 (48  let)
Mevaseret Zion, Izrael
ZakonciAyala Nimrodi
Otroci5
Poklicpravnik, politik
Podpis

Je vodja stranke Ocma Jehudit,[3][4] poslanec v knesetu in trenutni minister za nacionalno varnost.[5]

Ben-Gvir je naseljenec na Zahodnem bregu, ki ga zaseda Izrael. Bil je obtožen sovražnega govora proti Arabcem in znano je, da je imel v svoji dnevni sobi portret izraelsko-ameriškega ekstremista Baruha Goldsteina, ki je v Hebronu leta 1994 v Jami patriarhov pobil 29 in ranil 125 palestinskih muslimanov. Po vstopu v politiko je sliko odstranil.[4] Pred tem je bil tudi obsojen zaradi podpiranja teroristične skupine, znane kot Kah, ki je zagovarjala kahanizem, skrajno versko sionistično ideologijo.[6]

Pod njegovim vodstvom je Ocma Jehudit (Judovska moč), stranka, ki zagovarja kahanizem in antiarabizem, osvojila šest sedežev na izraelskih parlamentarnih volitvah leta 2022 in sodeluje v vladi, ki so jo označili za najbolj skrajno desničarsko in trde linije od vseh vlad doslej.[7][8][9][10] Pozval je k izgonu arabskih državljanov Izraela, ki niso lojalni Izraelu.[10] Ben-Gvir je "široko znan po svojih odkrito rasističnih, protiarabskih pogledih in dejavnostih".[11] Izraelska sociologinja Eva Illouz je dejala, da Ben-Gvir predstavlja "judovski fašizem".[12]

Ben-Gvir je bil dolgo obtožen, da je provokator, saj je pred tem vodil sporne pohode po muslimanski četrti starega mesta Jeruzalema. Odprl je pisarno v soseski Šejk Džara, kjer je prišlo do več deložacij Palestincev.[13] 3. januarja 2023 je kot član kneseta vodil pohod na Tempeljski grič z mošejo al-Aksa in s tem sprožil val mednarodnih kritik, ki so njegov obisk označile za namerno provokacijo.[13] Kot odvetnik je znan po tem, da brani judovske radikalce in teroriste, ki jim sodijo v Izraelu.[14]

Zgodnja leta

uredi

Itamar Ben-Gvir se je rodil v Mevaseret Zionu. Njegov oče je bil rojen v Jeruzalemu iraškim judovskim priseljencem. Delal je v bencinskem podjetju in se ukvarjal s pisanjem. Njegova mati je bila kurdska judovska priseljenka, gospodinja, kot najstnica dejavna v Irgunu. Njegova družina je bila posvetna, toda kot najstnik je med prvo intifado prevzel verske in radikalne desničarske poglede. Najprej se je pridružil desničarskemu mladinskemu gibanju, ki je bilo povezano z Moledetom, stranko, ki je zagovarjala preselitev Arabcev iz Izraela, nato pa se je pridružil mladinskemu gibanju še bolj radikalne stranke Kah in Kahane Čai, ki so jo sčasoma prepoznali kot teroristično organizacijo, tako da jo je izraelska vlada prepovedala.[15][16] Postal je mladinski koordinator Kaha in trdil je, da so ga že pri 14 letih priprli. Ko je z 18 leti dosegel starost za vpoklic v izraelske obrambne sile, so ga zaradi njegovega skrajno desničarskega političnega ozadja oprostili služenja.[17][14]

Ben-Gvir je ostal povezan s kahanističnim gibanjem;[18] Ocma Jehudit naj bi bila ideološka naslednica Kaha.[19] Vendar pa je ob ustanovitvi stranke Ocma Jehudit. trdil, da to ne bo skupina Kah, Kahane Čai ali odcepljena skupina.[20] Izvedel je vrsto skrajno desničarskih akcij, ki so se končale z več deset obtožnicami. V intervjuju novembra 2015 je trdil, da je bil obtožen 53-krat.[21] V večini primerov je sodišče obtožbe zavrglo.[14] Leta 2007 pa je bil obsojen zaradi spodbujanja k rasizmu.[22][23]

V devetdesetih letih je bil aktiven v protestih proti sporazumom iz Osla. Ben-Gvir je prvič leta 1995 pritegnil pozornost javnosti, ko je na televiziji mahal z okraskom, ukradenim s cadillaca premierja Jicaka Rabina, in izjavil: "Prišli smo do njegovega avtomobila in bomo dobili tudi njega." Nekaj tednov kasneje je Rabina umoril desničarski skrajnež Jigal Amir.[14][24]

Pravna kariera

uredi
 
Ben-Gvir demonstrira proti prekinitvi ognja v Gazi med vojno v Gazi leta 2014.

Ben-Gvir se je na nekaterih izmed svojih številnih sojenj zastopal sam in na predlog več sodnikov se je odločil za študij prava. Pravo je študiral na akademskem kolidžu Ono. [14] Ob koncu študija mu je izraelska odvetniška zbornica preprečila opravljanje pravosodnega izpita zaradi njegove kazenske evidence. Ben-Gvir je trdil, da je bila odločitev politično motivirana. Po vrsti pritožb je bila ta odločitev razveljavljena, vendar je bilo razsojeno, da se mora Ben-Gvir najprej poravnati v treh kazenskih postopkih, ki so takrat tekli proti njemu. Potem ko je bil v vseh treh primerih oproščen obtožb, med drugim organiziranja nezakonitih prireditev in motenja javnih služb, so mu izpit dovolili opravljati. Uspešno je položil pisni in ustni izpit in tako dobil licenco za odvetniške dejavnosti.[25][26]

Ben-Gvir je kot odvetnik zastopal vrsto skrajno desničarskih judovskih aktivistov, ki so jih osumili terorizma in zločinov iz sovraštva. Med odmevnejšimi strankami so bili Benzi Gopstein in dva najstnika, obtožena požiga v vasi Duma. Haaretz je Ben-Gvirja opisal kot "najboljšega moža" za judovske skrajneže, ki se soočajo s pravnimi težavami, in poročal, da se njegov seznam strank "bere kot 'Kdo je kdo' osumljencev, kadar gre v Izraelu za judovski terorizem in zločine iz sovraštva".[14] Ben-Gvir je tudi odvetnik Lehave, skrajno desničarske izraelske organizacije, ki se bori proti asimilaciji in aktivno nasprotuje zakonskim zvezam med Judi in nejudi,[27][28] in ki je tožila jeruzalemski vakuf.[29][30][31]

Ben-Gvir pravi, da njegovo zastopanje skrajno desničarskih judovskih aktivistov motivira želja pomagati jim, ne pa denar. [14]

Politična kariera

uredi

Ben-Gvir je bil parlamentarni pomočnik v 18. knesetu Mihaela Ben-Arija.[20] 23. julija 2017 je bil del vodstva protesta, ki je vključeval na desetine ljudi pred uradom predsednika vlade v Jeruzalemu. Protest sta organizirala tako Lehava kot Ocma Jehudit.[32]

25. februarja 2019 je Ben-Gvir dejal, da je arabske državljane Izraela, ki Izraelu niso lojalni, "treba izgnati".[8]

Preden je Ben-Gvir nastopil funkcijo, je bilo znano, da je imel v svoji dnevni sobi portret izraelsko-ameriškega judovskega ekstremista Baruha Goldsteina, ki je v pokolu v Jami patriarhov v Hebronu leta 1994 pobil 29 palestinskih muslimanskih vernikov in ranil 125 drugih;[4][33] portret je odstranil med pripravami na izraelske zakonodajne volitve leta 2020 v upanju, da mu bodo dovolili kandidirati na enotni desni listi, ki jo je vodil Naftali Benet.[34]

Ben-Gvir je nameraval kandidirati za sedež v knesetu na izraelskih zakonodajnih volitvah septembra 2019 na prvem mestu kombinirane volilne liste Noam/Ocma Jehudit,[35] čeprav sta se stranki razšli, ker je Ocma na kombinirani seznam vstavila sekularnega kandidata (s čimer se stranka Noam ni strinjala).[36] Ben-Gvir je bil na tretjem mestu[37] skupne liste, ki je kandidirala na izraelskih zakonodajnih volitvah leta 2021 (listo so sestavljale Ocma Jehudit, Noam in Verska sionistična stranka).[38] Skupna lista je osvojila šest sedežev, s čimer je bil Ben-Gvir izvoljen v kneset.[39]

 
Ben-Gvir z izraelskim predsednikom Isaacom Herzogom, 10. novembra 2022

Maja 2021 naj bi pogosto obiskoval sosesko Šejk Džara v vzhodnem Jeruzalemu v znak solidarnosti z judovskimi naseljenci, ki živijo v soseski.[40]

Oktobra 2021 sta se Ben-Gvir in vodja skupne liste Ajman Odeh fizično spopadla med obiskom medicinskega centra Kaplan, da bi videla Mikdada Kavasmeha, operativca Hamasa, ki je gladovno stavkal več kot tri mesece svojega upravnega pridržanja. Ben-Gvir je nasprotoval temu, da se Kavasmeh zdravi v izraelski bolnišnici, in izjavil, da je namen obiska, da preveri stanje pripornika, in da "od blizu vidi ta čudež, da človek ostane živ, čeprav več mesecev nič ne je". Ko je Ben-Gvir poskušal vstopiti v Kavasmehovo sobo, je Odeha obtožil, da je terorist, ker podpira skrajneže, kot je Kavasmeh. Odeh je nato udaril prvi in odrinil Ben-Gvirja in par se je začel prerivati, potem pa so ju mimoidoči ločili.[41] Ben-Gvir je pozneje vložil ovadbo proti Odehu, češ da je "storil resno kaznivo dejanje".[42]

Decembra 2021 je Ben-Gvir postal predmet preiskave, potem ko se je pojavil videoposnetek, na katerem je med sporom v podzemni garaži konferenčnega centra Expo Tel Aviv grozil s pištolo. Dva varnostnika sta ga prosila, naj umakne svoje vozilo, saj ga je parkiral na prepovedanem mestu. V odgovor je izvlekel pištolo in z njo grozil varnostnikoma.[43] Zmerjalo se je z obeh strani, Ben-Gvir pa je trdil, da se je počutil ogroženega. Varnostnika sta bila neoborožena.[44] Kritizirali so ga zakonodajalci z obeh strani, glede incidenta pa so sprožili preiskavo.[45]

 
Ben-Gvir z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem, 6. marec 2023

Januarja 2022 so mu povečali stopnjo varovanja. Zaradi pogostih groženj Ben-Gvirja v javnosti spremlja več varnostnikov, za njegovo varnost pa so sprejeti dodatni varnostni ukrepi.[46]

13. oktobra 2022 je Ben-Gvir v soseski Šejk Džara v vzhodnem Jeruzalemu sodeloval v spopadih med izraelskimi judovskimi naseljenci in lokalnimi palestinskimi prebivalci, grozil je s pištolo in policiji rekel, naj streljajo na Palestince, ki so na prizorišče metali kamenje, in jim pri tem vpil: "Tukaj smo mi gospodarji, zapomnite si to, jaz sem vaš gospodar."[47] To sporočilo je ponovil zjutraj po volitvah leta 2022 v svojem tvitu ob zmagi.[48]

Na izraelskih zakonodajnih volitvah leta 2022 je Ben-Gvirjeva stranka dosegla uspeh brez primere, saj je več kot podvojila svoje glasove glede na zadnje parlamentarne volitve in tako v 25. knesetu postala tretja največja stranka. Ben-Gvir in njegova stranka sta vstopili v vlado pod vodstvom Benjamina Netanjahuja.[49][50] Konec novembra 2022 so poročali, da bo Ben-Gvir vodil novoustanovljeno ministrstvo za nacionalno varnost, katerega naloge bodo vključevale nadzor izraelske mejne policije na Zahodnem bregu.[51]

3. januarja 2023 je Ben-Gvir kot minister za nacionalno varnost obiskal Tempeljski grič, kar je sprožilo val mednarodnih kritik iz Združenih držav, Evropske unije in arabskih držav, kot so Jordanija, Egipt, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Njegov obisk so označili za provokacijo in Izrael pozvali, naj spoštuje status quo svetih krajev.[13] Ben-Gvira so dolgo obtoževali, da je provokator, saj je pred tem kot aktivist in član kneseta vodil več obiskov Tempeljskega griča in sporne pohode po muslimanski četrti starega mesta Jeruzalema.

Avgusta 2023 je izjavil, da je njegova pravica ter pravica njegove žene in otrok "do potovanja po cestah Judeje in Samarije pomembnejša od pravice Arabcev do potovanja". Izjavo sta Palestinska narodna uprava in ameriško zunanje ministrstvo obsodila kot rasistično.[52]

V začetku oktobra 2023 je Ben-Gvir po aretaciji petih ultraortodoksnih haredskih Judov zaradi pljuvanja na kristjane in pred cerkve dejal, da "ne gre za kazniva dejanja".[53] Pred vstopom v politiko je zagovarjal pljuvanje Judov po kristjanih kot "staro judovsko navado".[54]

Po napadu Hamasa na Izrael oktobra 2023 je Ben-Gvir izjavil, da "Izrael doživlja enega najtežjih dogodkov v svoji zgodovini. To ni čas za vprašanja, teste in preiskave."[55] Novembra je dejal, da "ko pravijo, da je treba uničiti Hamas, to pomeni tudi tiste, ki prepevajo, tiste, ki podpirajo in tiste, ki delijo sladkarije – vse to so teroristi".[56]

V začetku leta 2024 je Ben Gvir zagovarjal načrt o množični preselitvi Palestincev iz Gaze in naselitev območja z judovskimi naseljenci, kar je naletelo na oster odziv predstavnikov ZDA in Evropske unije.[57][58]

Osebno življenje

uredi

Ben-Gvir je poročen z Ajalo Nimrodi, daljno sorodnico Oferja Nimrodija, nekdanjega lastnika dnevnega časopisa Maariv. Imata pet otrok in živita v po mednarodnem pravu nezakonitem izraelskem naselju Kirjat Arba pri Hebronu na zasedenem Zahodnem bregu.[14]

Ben-Gvir je tožil očetovega skrbnika, tujega delavca s Šrilanke, za 100.000 novih šeklov, potem ko je za po smrti očeta od njega in njegovega brata zahteval odpravnino. Ben-Gvir je trdil, da je njegov oče umrl, ker je šel delavec na dopust. Sodišče je razsodilo, da sta Ben-Gvir in njegov brat kot očetova dediča dolžna obtoženi stranki plačati okoli 100.000 šeklov.[59]

Sklici

uredi
  1. ↑ »Itamar Ben-Gvir: Israeli far-right leader set to join new coalition«. BBC News. 25. november 2022. Pridobljeno 22. decembra 2022.
  2. ↑ »Far-right Ben-Gvir to be Israel's national security minister«. AP NEWS. 25. november 2022. Pridobljeno 22. decembra 2022.
  3. ↑ »Otzma Yehudit leaders attack Jewish Home over Amona«. Israel National News. 11. december 2016. Pridobljeno 9. julija 2017.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 »Israel's far-right leader Ben-Gvir wins adoring young fans«. France24.com. 27. oktober 2022. Pridobljeno 2. novembra 2022.
  5. ↑ »Far-right extremist gets Israeli security job as coalition deals struck«. The Guardian (v angleščini). 25. november 2022. Pridobljeno 3. decembra 2022.
  6. ↑ Toosi, Nahal (20. december 2022). »Biden's strategy for a far-right Israel: Lay it all on Bibi«. Politico. Pridobljeno 25. decembra 2022.
  7. ↑ Keller-Lynn, Carrie (29. december 2022). »Netanyahu returns as PM, wins Knesset support for Israel's most hardline government«. The Times of Israel. Pridobljeno 29. decembra 2022.
  8. ↑ 8,0 8,1 Kelman, Aaron (27. januar 2013). »Arab town doesn't love anti-Arab party«. The Times of Israel. Pridobljeno 21. junija 2015.
  9. ↑ Ahren, Raphael (18. februar 2015). »The extremist who could bring Kahanism back to the Knesset«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. februarja 2019.
  10. ↑ 10,0 10,1 Magid, Jacob (24. februar 2019). »Otzma Yehudit candidate: Critics have to go back 30 years in order to attack us«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). Pridobljeno 25. februarja 2019.
  11. ↑ Hermann, Tamar (2022). »The Religions Zionist Sector at Bay«. Religions. 13 (2): 178. doi:10.3390/rel13020178.
  12. ↑ Illouz, Eva (15. november 2022). »La troisième force politique en Israël représente ce que l'on est bien obligé d'appeler, à contrecœur, un "fascisme juif"«. Le Monde (v francoščini).
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 »Wave of international criticism after Ben Gvir visits flashpoint Temple Mount«. The Times of Israel. 3. januar 2023. Pridobljeno 4. januarja 2023.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 14,3 14,4 14,5 14,6 14,7 Maltz, Judy (4. januar 2016). »The Lawyer for Jewish Terrorists Who Started Out by Stealing Rabin's Car Emblem«. Haaretz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. marca 2023. Pridobljeno 9. julija 2017.
  15. ↑ Goldberg, Elisheva (5. november 2012). »'Kahane For Kids'«. The Daily Beast. Pridobljeno 9. julija 2017.
  16. ↑ McKernan, Bethan (2. november 2022). »Benjamin Netanyahu thanks voters as exit poll puts him ahead in Israel election«. The Guardian. Pridobljeno 3. novembra 2022.
  17. ↑ Ben-Dor, Calev (september 2022). »The Rise of Itamar Ben Gvir«. Fathom. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. maja 2023. Pridobljeno 3. maja 2023.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  18. ↑ Rettig Gur, Haviv (23. februar 2021). »Kahane lives? What does Itamar Ben Gvir, backed by Netanyahu, really stand for?«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). Pridobljeno 10. junija 2023.
  19. ↑ Sharon, Jeremy (4. avgust 2022). »Understanding the ominous rise of Israel's most notorious ultra-nationalist«. www.timesofisrael.com (v ameriški angleščini). Pridobljeno 11. junija 2023.
  20. ↑ 20,0 20,1 Harkov, Lahav (28. oktober 2012). »The new Kach? Ben-Ari, Marzel, Ben Gvir form party«. The Jerusalem Post. Pridobljeno 6. februarja 2021.
  21. ↑ »פרק 8: סיבוב בחברון עם מרזל ובן גביר«. ערוץ 7 (v hebrejščini). 5. november 2015.
  22. ↑ Lefkovits, Etgar (25. junij 2007). »Ben-Gvir convicted of inciting to racism«. The Jerusalem Post. Pridobljeno 3. novembra 2022.
  23. ↑
  24. ↑ Hendrix, Steve; Rubin, Shira (28. oktober 2022). »Israel election: A far-right politician moves closer to power«. The Washington Post. Pridobljeno 17. novembra 2022.
  25. ↑ »איתמר בן גביר לא יוכל להתמחות כעורך דין«. וואלה! חדשות (v hebrejščini). 19. januar 2011.
  26. ↑ »בתום מאבק ממושך: איתמר בן גביר - עו"ד«. Makor Rishon (v hebrejščini). 21. junij 2012.
  27. ↑ Winer, Stuart (16. december 2014). »Police arrest head of anti-assimilation group Lehava«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). Pridobljeno 9. julija 2017.
  28. ↑ »Police blacklist LGBT parade protesters«. Israel National News. 13. avgust 2017. Pridobljeno 14. avgusta 2017.
  29. ↑ Hadar, Reut (12. avgust 2016). »Are police afraid of Itamar Ben-Gvir?«. Israel National News. Pridobljeno 9. julija 2017.
  30. ↑ McKernan, Bethan (29. oktober 2022). »Itamar Ben-Gvir: fiery far-right leader gains traction before Israeli election«. The Guardian. Pridobljeno 22. decembra 2022.
  31. ↑ Pfeffer, Anshel (27. november 2022). »Far-right Leader Ben-Gvir Will Bring Out the Worst of Israel's Police«. Haaretz. Pridobljeno 22. decembra 2022.
  32. ↑ Aharon, Eliran (23. julij 2017). »'The people expect vengeance'«. Israel National News. Pridobljeno 24. julija 2017.
  33. ↑ Harkov, Lahav (25. februar 2019). »Netanyahu's deflection of his involvement with Otzma - analysis«. The Jerusalem Post. Pridobljeno 25. februarja 2019.
  34. ↑ »בן גביר: "הסרתי את תמונת גולדשטיין כדי למנוע ממשלת שמאל"«. Ynet (v hebrejščini). 15. januar 2020.
  35. ↑ Hacohen, Hagay (31. julij 2019). »Noam, Otzma Yehudit to run together in September elections«. The Jerusalem Post. Pridobljeno 31. julija 2019.
  36. ↑ Baruch, Hezki (1. avgust 2019). »Otzma Yehudit and Noam cancel joint run«. Arutz Sheva. Pridobljeno 25. januarja 2021.
  37. ↑ »Israel Election 2021: All the Official Party Lists So Far«. Haaretz. 3. februar 2021. Pridobljeno 6. februarja 2021.
  38. ↑ »Religious Zionist, Otzma Yehudit parties to run together«. Arutz Sheva. 3. februar 2021. Pridobljeno 6. februarja 2021.
  39. ↑ Wootliff, Raoul; Magid, Jacob (26. marec 2021). »Reform rabbi, Kahanist agitator, firebrand writer: The new Knesset's 16 rookies«. The Times of Israel. Pridobljeno 9. aprila 2021.
  40. ↑ »PM's office reportedly warned Ben-Gvir to leave East J'lem after threat of Hamas rocket attack«. i24 News (v ameriški angleščini). 8. maj 2021. Pridobljeno 10. maja 2021.
  41. ↑ »Ayman Odeh, Itamar Ben Gvir clash at hospital by Palestinian prisoner's bed«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). 19. oktober 2021. Pridobljeno 12. februarja 2022.
  42. ↑ Breiner, Josh (14. januar 2022). »Arab-Israeli Leader to Be Probed for Shoving Kahanist Lawmaker«. Haaretz (v angleščini). Pridobljeno 12. februarja 2022.
  43. ↑ Shimoni, Ran; Khoury, Jack (22. december 2021). »Kahanist Lawmaker Pulls Gun on Arab Security Guard Who Asked Him to Move Car«. Haaretz (v angleščini). Pridobljeno 12. februarja 2022.
  44. ↑ Winer, Stuart (22. december 2021). »Far-right MK Ben Gvir pulls gun on Arab security guards in clash over parking«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). Pridobljeno 12. februarja 2022.
  45. ↑ Winer, Stuart (22. december 2021). »Far-right MK Ben Gvir summoned by Knesset security over gun incident in parking lot«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). Pridobljeno 12. februarja 2022.
  46. ↑ »Police increase security around far-right MK Ben Gvir amid death threats«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). 24. januar 2022. Pridobljeno 12. februarja 2022.
  47. ↑ »Extremist MK Ben Gvir Pulls out Gun during Sheikh Jarrah Clash«. The Times of Israel. 14. oktober 2022. Pridobljeno 3. novembra 2022.
  48. ↑ איתמר בן גביר [@itamarbengvir] (2. november 2022). »בוקר טוב עם ישראל! הגיע הזמן לממשלת ימין על מלא מלא. הגיע הזמן להיות בעלי הבית במדינה שלנו!« [Dobro jutro, Izrael! Prišel je čas za popolno desno vlado. Čas je, da postaneš gospodar v svoji državi!!] (Tweet) (v hebrejščini). Arhivirano iz spletišča dne 2. novembra 2022. Pridobljeno 2. decembra 2022 – prek Twitterja.
  49. ↑ Election Israel official Result Website, National results of the 25th Knesset Election https://votes25.bechirot.gov.il/nationalresults
  50. ↑ Bachner, Michael (2. november 2022). »With 86% of votes tallied, Netanyahu headed for decisive comeback victory«. The Times of Israel. Pridobljeno 3. novembra 2022.
  51. ↑ TOI Staff (25. november 2022). »Ben Gvir to get newly created role of national security minister in deal with Likud«. The Times of Israel. Pridobljeno 25. novembra 2022.
  52. ↑ »US condemns Israeli minister Ben Gvir's 'inflammatory' Palestinian comments«. BBC News. 25. avgust 2023.
  53. ↑ Frankel, Julia (4. oktober 2023). »Israeli police arrest suspects for spitting near Christian pilgrims and churches in Jerusalem«. AP News. Pridobljeno 20. oktobra 2023.
  54. ↑ »5 arrested for spitting at Christians in Jerusalem; police minister: It's not criminal«. The Times of Israel (v ameriški angleščini). Pridobljeno 20. oktobra 2023.
  55. ↑ Gordon, Neve (11. oktober 2023). »Can Netanyahu survive Hamas's attack on Israel?«. Al Jazeera. Pridobljeno 1. novembra 2023.
  56. ↑ »Anyone who supports Hamas should be eliminated: Israeli minister«. Middle East Monitor. 12. november 2023.
  57. ↑ »Slovenija zavrača izjave izraelskih ministrov o izselitvi Palestincev iz Gaze«. 24ur.com. 3. januar 2024.
  58. ↑ »Top EU diplomat condemns Israeli statements on Gaza as irresponsible«. Yahoo News. 3. januar 2024.
  59. ↑ »Report: After years of dining with his father, Ben-Gvir sued the foreign caregiver for 100,000 shekels - and lost«. Walla News. 2. julij 2023. Pridobljeno 2. julija 2023.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Itamar_Ben-Gvir&oldid=6270886«