Italijanska gotska arhitektura

Milanska stolnica s trga
Bazilika sv. Frančiška, Assisi
Sienska stolnica
Notranjost Santa Croce, Firence
Doževa palača, Benetke

Gotska arhitektura se je v Italiji pojavila v 12. stoletju. Drzne arhitekturne rešitve in tehnične novosti francoske gotske stolnice se nikoli niso pojavile: italijanski arhitekti so se raje držali gradbene tradicije, uveljavljene v prejšnjih stoletjih. Estetsko je bil v Italiji vertikalni razvoj redko pomemben.

Možna časovnica gotske arhitekture v Italiji lahko obsega:

  • začetni razvoj cistercijanske arhitekture
  • zgodnja gotska faza (okoli 1228-1290)
  • zrela gotika med 1290-1385
  • poznogotska faza od leta 1385 do 16. stoletja, z dokončanjem velikih gotskih zgradb kot sta Milanska stolnica in bazilika San Petronio, Bologna

ZačetkiUredi

Gotsko arhitekturo so pripeljali v Italijo, tako kot je bilo to v mnogih drugih evropskih državah. Benediktinci in cistercijani so bili s svojimi novimi stavbami glavni nosilci tega novega arhitekturnega sloga. Razširil se je iz Burgundije (v sedanji vzhodni Franciji), njihovega prvotnega območja, nad ostalo Zahodno Evropo.

Ta vrsta arhitekture je dejansko že vključevala večino novosti, ki so zaznamovale gotske stolnice Île-de-France, vendar z bolj podrejenim in nekoliko asketskim formalnim pristopom. Figurativni okraski so bili prepovedani. Vitraji so manjši in brezbarvni. Vertikalizem je zmanjšan. Na zunanjosti so zvoniki in stolpi odsotni.

Vedno so navzoči ovalni pravokotni rebrasti oboki in gručasti slopi, sestavljena iz sklopa manjših stebrov, ki se nadaljujejo z vpetimi stebri do obokanih reber. Kapiteli imajo zelo preproste okraske, po navadi niso figurativni. Tudi kamnita obloga je zelo natančna. Rezultat je kvazi moderna čistost, ki ji primanjkuje okraskov.

Cistercijansko arhitekturo bi bilo mogoče z majhnimi spremembami enostavno prilagoditi potrebam beraških redov, kot so dominikanci in frančiškani, ki so se takrat hitro širili po Italiji. Oba si prizadevata za določeno čistost, če ne revščino, v svojih zgradbah. Potrebovali so velike glavne in stranske ladje, da bi verniki lahko sledili pridigi in obredom brez vizualnih ovir, kot se je to pogosto dogajalo v stolnicah, katerih notranjost je vsebovala številne pilastre in je bil kor ločen od ladje s stenami.

12. stoletjeUredi

Kot je že bilo poudarjeno, so bile prve italijanske gotske zgradbe cistercijanski samostani. Razširili so se po italijanskem ozemlju in pogosto prilagajali gradbene tehnike lokalnim tradicijam. V Pianura Padani so v obstajali objekti iz opeke, medtem ko je v osrednji Italiji in Toskani prevladoval kamen. V slednjih je bila včasih prisotna barvna stenska dekoracija lokalne romanske tradicije.

Najpomembnejša objekta sta samostan Chiaravalle v severni Italiji in samostan Casamarijev v osrednji Italiji. Med ne-cistercijanskimi stavbami tega stoletja, na katere je vplival gotski slog, čeprav še vedno predstavljajo pomembne romanske značilnosti, sta krstilnica v Parmi Benedetta Antelamija in bazilika sv. Andreja v Vercelliju, ki vsebuje tudi Antelamijeve vplive

13. stoletjeUredi

V tem stoletju so bile zgrajene številne gotska stavbe za beraške redove. Med najpomembnejšimi so:

Pomemben je tudi program civilne in vojaške gradnje, ki ga je na začetku stoletja v južni Italiji promoviral cesar in sicilski kralj Friderik II. Hohenstaufen. Najpomembnejša dela, ki jih je promoviral, so:

14. stoletjeUredi

Konec 13. stoletja se je začelo graditi več pomembnih gotskih ali gotskim podobnih objektov, ki naj bi jih dokončali v naslednjem stoletju. To ao;

V poznem 14. stoletju sta se začeli graditi tudi dve glavni italijanski poznogotski zgradbi, Milanska stolnica in bazilika San Petronio, Bologna

15. stoletjeUredi

V 15. stoletju v Italiji niso bile zgrajene nove večje gotske zgradbe, ker se je nadaljevala gradnja velikih bazilik in stolnic. Predvsem realizacija Filippa Brunelleschija.

ReferenceUredi

Ta članek je prevod ustreznega italijanskega članka Wikipedije.