Hladnokrvni konj
Hladnokrvni konji, velikokrat tudi težki konji,[1] so skupina pasem domačega konja, prepoznavna po večji telesni masi,[2] robustnejši postavi,[3] izjemni telesni moči[1] in umirjenem značaju,[4] ki se jih v glavnem uporablja za delo.[5]
Značilnosti
urediRazvoj hladnokrvnih pasem je vselej spremljalo vodilo po oblikovanju umirjenih in potrpežljivih konj, ki bodo zmožni opravljanja kmečkih ter drugih težaških opravil, kot je denimo vlečenje konjske vprege (npr. kočije),[4] zato takšne konje pogosto imenujemo tudi delovni, vlečni in vprežni konji, četudi človeku pri tovrstnih opravilih občasno pomagajo tudi konji drugih tipov.[3][6][7] Pripadniki nekaterih hladnokrvnih pasem lahko presežejo višino dveh metrov (merjeno glede na konjski viher) in maso 1000 kg.[7] Težki konji se v manjši meri poslužujejo galopa in se večinoma premikajo v koraku.[3]
Gre za eno izmed treh umetnih (neformalnih) skupin, na katere se glede na temperament (značaj) deli pasme domačega konja (preostali dve skupini predstavljajo toplokrvni in polnokrvni konji).[4] Izrazoslovje nima ničesar opraviti s temperaturo krvi ali klasifikacijo živali glede na telesno temperaturo in lastnosti presnove (vsi konji so namreč sesalci in posledično obligatno živali s stalno telesno temperaturo – homeotermni, manj primerno tudi toplokrvni organizmi),[3] temveč se nanaša na umirjen, počasen in relativno tih značaj hladnokrvnih konjev.[3][4][8] Zaradi velikih dimenzij in mirnega temperamenta se hladnokrvneže imenuje tudi nežni velikani.[1]
Hladnokrvne konje se zlahka loči od toplokrvnih in polnokrvnih; so namreč precej večjih dimenzij (tako višine kot tudi telesne mase), značilen pa je tudi njihov miren in počasen značaj.[2][3][4] S križanjem hladnokrvnih in polnokrvnih konj naj bi v preteklosti dobili toplokrvne pasme.[4]
Predstavniki
urediMed pasme hladnokrvnih konj poleg drugih uvrščamo ardenca,[6] belgijskega hladnokrvnega konja (belgijca),[2][3][6] medžimurskega konja,[6] noričana (noriškega konja),[2][3] percherona,[3][6] porensko-nemškega hladnokrvnega konja,[3] shira,[3] suffolka[2] in švarcvaldskega lisjaka.[3] Tudi nekaj slovenskih pasem konj se klasificira kot hladnokrvne konje, denimo avtohtonega posavskega konja in slovenskega hladnokrvnega konja.[6][9]
-
Ardenec -
Medžimurski konj -
Noričan -
Percheron -
Shire -
Švarcvaldski lisjak -
Posavski konj -
Slovenski hladnokrvni konj
_-_tamni_alat.jpg)
.jpg)
Glej tudi
urediSklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 1,2 »Polnokrvni, toplokrvni in hladnokrvni«. www2.arnes.si. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Sivec, Ignac; Mlinar, Ciril; Trilar, Tomi (2008). Živali. Tržič: Učila International. ISBN 978-961-00-0555-1. OCLC 449430279.
- ↑ 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 3,10 3,11 Anžlovar, Petra (2009). Konji : najbolj priljubljene pasme konj (1. izd.). Tržič: Učila International. ISBN 978-961-00-0771-5. OCLC 780887200.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 »Hot Blood, Warm Blood, Cold Blood in Horses«. Kentucky Equine Research (v ameriški angleščini). 17. junij 2014. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ »Hladnokrven«. Fran. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 »Splošna znanja o konju«. www.educa.fmf.uni-lj.si. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 7,0 7,1 »Konj je plemenita žival, ne moped«. Dnevnik. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ Animal-World. »Horse Class«. Animal World (v angleščini). Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ Bojkovski, Danijela; Cividini, Angela; Čepon, Marko; Holcman, Antonija (2014). Slovenske avtohtone in tradicionalne pasme domačih živali. Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. ISBN 978-961-6761-26-0. OCLC 898637541.