Geografija Libanona

Libanon je majhna država na Bližnjem vzhodu, ki leži na približno 34˚S, 35˚E. Razteza se vzdolž vzhodne obale Sredozemskega morja in je skoraj trikrat daljša od širine. Od severa proti jugu se širina njenega terena oži. Gorat teren Libanonskih gora (arabsko جَبَل لُبْنَان, džabal lubnān), bližina morja in strateška lega na križišču sveta so bili odločilni dejavniki pri oblikovanju njegove zgodovine.

Geografija Libanona

Celina	Azija
Regija	Bližnji vzhod
Koordinati	33°50′N 35°50′E
Površina	rang 161.
• Skupaj	10.452 km2
• Kopno	98,37%
• Voda	1.63%
Obala	225 km
Najvišja točka	Qurnat as Sawda' 3088 m
Najnižja točka	Sredozemsko morje {0 m
Najdaljša reka	Litani (reka) 140 km
Največje jezero	jezero Qaraoun 1600 km²
Podnebje	sredozemska
Naravni viri	Apnenec, železova ruda, sol, stanje presežkov vode v vodno deficitarnem območju, obdelovalna zemlja
Nevarnost naravnih nesreč	Peščeni viharji
Okoljski problemi	krčenje gozdov, erozija tal, dezertifikacija, onesnaževanje zraka
Izključna ekonomska cona	19.516 km²

Vlogo države v regiji, tako kot v svetu na splošno, je oblikovala trgovina. Služi kot povezava med sredozemskim svetom ter Indijo in vzhodno Azijo. Trgovci v regiji so izvažali nafto, žito, tekstil, kovinske izdelke in lončenino skozi pristaniška mesta na zahodne trge.

Fizična geografija in regije

Površina Libanona je 10.452 kvadratnih kilometrov. Država je približno pravokotne oblike, ki se oži proti jugu in najbolj severu. Njegova najširša točka je 88 kilometrov, najožja pa 32 kilometrov; povprečna širina je približno 56 kilometrov. Ker Libanon leži na severozahodu Arabske plošče, je včasih geopolitično združen z državami s sosednjimi tektonskimi bližinami, kot so Sirija, Jemen, Oman, Katar, Bahrajn, Kuvajt, Irak, Saudova Arabija, Jordanija, egipčanski Sinajski polotok, Izrael in ZAE.

Na fizično geografijo Libanona vplivajo naravni sistemi, ki segajo zunaj države. Tako je dolina Beka del sistema Velikega tektonskega jareka, ki se razteza od južne Turčije do Mozambika v Afriki. Kot katera koli gorata država je fizična geografija Libanona kompleksna. Oblike tal, podnebje, tla in vegetacija se izrazito razlikujejo na kratkih razdaljah. Obstajajo tudi ostre spremembe v drugih elementih okolja, od dobrih do revnih tal, ko se človek premika skozi libanonske gore.

Glavna značilnost libanonske topografije je menjavanje nižin in visokogorja, ki poteka na splošno vzporedno z orientacijo od severa proti jugu. Obstajajo štirje takšni vzdolžni pasovi med Sredozemskim morjem in Sirijo: obalni pas (ali obmorska nižina), zahodni Libanon, osrednja planota in vzhodni Libanon.

Izredno ozek obalni pas se razteza vzdolž obale vzhodnega Sredozemlja. Umeščen med morje in gore, je sahil, kot ga imenujejo v Libanonu, najširši na severu blizu Tripolija, kjer je širok le 6,5 kilometra. Nekaj kilometrov južneje pri Juniyahu približno 1,5 kilometra široko ravnino nasledi vznožje, ki se strmo dviga do 750 metrov znotraj 6,5 kilometrov od morja. Večinoma je obala strma in skalnata. Obala je pravilna brez globokega estuarija, zaliva ali naravnega pristanišča. Obmorska nižina je še posebej plodna za sadje in zelenjavo.

Zahodno območje, druga večja regija, je Libanonsko gorovje, včasih imenovano Mount Libanon ali Pravi Libanon pred letom 1920. Od rimskih dni je izraz Libanonske gore zajemal to območje. Antilibanon je bil uporabljen za označevanje vzhodnega območja. Geologi verjamejo, da sta gorovja dvojčka nekoč tvorila eno verigo. Libanonske gore so najvišje, najbolj razgibane in najbolj mogočne v celotnem obmorskem območju gora in planot, ki se začnejo z gorovjem Nur v severni Siriji in končajo z visokim masivom Sinaja. Gorska struktura tvori prvo oviro za komunikacijo med Sredozemljem in vzhodnim zaledjem Libanona. Gorovje je jasno opredeljena enota, ki ima naravne meje na vseh štirih straneh. Na severu ga od gorovja Al-Ansariyah v Siriji ločuje Nahr al-Kabir ('velika reka'); na jugu ga omejuje reka Al Qasimiyah, kar mu daje dolžino 169 kilometrov. Njegova širina se spreminja od približno 56,5 kilometrov v bližini Tripolija do 9,5 kilometrov na južnem koncu.] Vzpenja se v alpske višine jugovzhodno od Tripolija. Qurnat as Sawda' ('črni kotiček') doseže 3360 metrov in je najvišja gora Libanona. Od drugih vrhov, ki se dvigajo vzhodno od Bejruta, je gora Sannine (2695 metrov) je najvišja. Ahl al Jabal ('ljudje gore') ali preprosto Jabaliyyun se tradicionalno nanaša na prebivalce zahodnega Libanona. Blizu njegovega južnega konca se Libanonsko gorovje odcepi proti zahodu in tvori gorovje Shuf.

Tretja geografska regija je dolina Beka. To osrednje višavje med Libanonskim gorovjem in Antilibanonom je dolgo okoli 177 kilometrov in široko od 9,6 do 16 kilometrov ter ima povprečno nadmorsko višino 762 metrov. Njen srednji del se razprostira bolj kot njena dva konca. Geološko gledano je Beka srednji del kotanje, ki se razteza proti severu do zahodnega ovinka reke Oront v Siriji in južno do Jordanije skozi Arabah do Akabe, vzhodnega rokava Rdečega morja. Beka je glavno poljedelsko območje v državi in je služilo kot žitnica rimske Sirije. Beqaa je arabska množina besede buqaah, kar pomeni kraj s stoječo vodo.

Vzhodno gorovje ali Antilibanon (Lubnan ash Sharqi), ki izhaja iz baze južno od Homsa v Siriji, je po dolžini in višini skoraj enako Libanonskemu gorovju. Ta četrta geografska regija hitro pade od gore Hermon do planote Hawran, od koder se nadaljuje skozi Jordan proti jugu do Mrtvega morja. Antilibanon deli soteska Barada. V severnem delu je nekaj vasi na zahodnih pobočjih, v južnem delu z goro Hermon (2860 metrov) pa je na zahodnih pobočjih veliko vasi. Antilibanon je bolj suh, zlasti v svojih severnih delih, kot Libanonske gore in je posledično manj produktiven in bolj redko poseljen.

• 
  Jayroun
• 
  Bela mula v gorah Dunnieh
• 
  Biosferni rezervat Jabal Moussa
• 
  dolina Kadisha
• 
  Libanonska obala
• 
  Libanonske gore
• 
  gora Sannine

Podnebje

Karta Libanona po Köppnovi podnebni klasifikaciji

Libanon ima sredozemsko podnebje, za katerega so značilna dolga, vroča in suha poletja ter hladne in deževne zime. Jesen je prehodna sezona z znižanjem temperature in malo dežja; pomlad nastopi, ko zimsko deževje povzroči oživitev vegetacije. Topografske spremembe ustvarjajo lokalne spremembe osnovnega podnebnega vzorca. Ob obali so poletja topla in vlažna, z malo ali nič dežja. Nastajajo močne rose, ki so koristne za kmetijstvo. Dnevni razpon temperature ni širok. Popoldne in zvečer poskrbi zahodni veter; ponoči se smer vetra obrne in piha s kopnega proti morju.

Zima je deževno obdobje, z večjo količino padavin po decembru. Padavine so izdatne, vendar so koncentrirane le v nekaj dneh deževnega obdobja in padajo v močnih oblakih. Količina padavin se od leta do leta zelo razlikuje. Vroči veter, ki piha iz egipčanske puščave, imenovan khamsin (arabsko za »petdeset«), lahko povzroči trend segrevanja jeseni, vendar se pogosteje pojavi spomladi. Močno mrzli vetrovi lahko prihajajo iz južne Evrope. Vzdolž obale bližina morja blaži vpliv na podnebje, zaradi česar je razpon temperatur ožji kot v notranjosti, vendar so temperature nižje v severnih delih obale, kjer je tudi več dežja.

V Libanonskih gorah postopno naraščanje nadmorske višine povzroča izjemno mrzle zime z več padavinami in snegom. Poletja imajo večji dnevni razpon temperatur in manjšo vlažnost. Pozimi so pogoste zmrzali in močan sneg; pravzaprav sneg prekriva najvišje vrhove večji del leta. Poleti se lahko temperature čez dan dvignejo tako visoko kot vzdolž obale, ponoči pa padejo precej nižje. Prebivalci obalnih mest in tudi obiskovalci se pred mokro vlago na obali zatečejo tako, da večino poletja preživijo v gorah, kjer so številna letovišča. Vpliv Sredozemskega morja se z nadmorsko višino zmanjša in čeprav je padavin še več kot ob obali, je razpon temperatur širši in zime hujše.

Dolina Beka in Antilibanon so zaščitene pred vplivom morja z Libanonskimi gorami. Posledica tega je občutno manj padavin in vlažnosti ter večje nihanje dnevnih in letnih temperatur. Khamsin se ne pojavlja v dolini Beka, vendar je severni zimski veter tako hud, da prebivalci pravijo, da lahko »lomi žeblje«. Kljub razmeroma nizki nadmorski višini doline Beka (katere najvišja točka, blizu Baalbeka, je le 1100 metrov) tam zapade več snega kot na primerljivih višinah zahodno od Libanonskih gora.

Antilibanon zaradi svoje nadmorske višine prejme več padavin kot dolina Beka, kljub njihovi oddaljenosti od morskih vplivov. Velik del teh padavin je videti kot sneg in vrhovi Antilibanona, tako kot vrhovi Libanonskih gora, so večji del leta pokriti s snegom. Temperature so nižje kot v dolini Beka.

Dolino Beka napajata dve reki, ki izvirata v razvodju blizu Baalbeka: Oront, ki teče proti severu (v arabščini se imenuje Nahr al-Asi, »reka Rebel«, ker je ta smer nenavadna), in Litani, ki teče proti jugu v hribovsko območje južne doline Biqa, kjer se v južnem Libanonu nenadoma obrne proti zahodu in se po tem imenuje reka Al Qasmiyah. Oront še naprej teče proti severu v Sirijo in na koncu doseže Sredozemlje v Turčiji. Njene vode večino svojega toka tečejo v kanalu, ki je precej nižji od površine tal. Nahr Barada, ki napaja Damask, izvira v Antilibanonu.

Manjši izviri in potoki so pritoki glavnih rek. Ker imajo reke in potoki tako strme naklone in se tako hitro premikajo, so po naravi erozivni namesto depozitni. K temu procesu pripomorejo mehak značaj apnenca, ki sestavlja velik del gora, strma pobočja gora in močne nevihte. Edino stalno jezero je jezero Qaraoun, približno deset kilometrov vzhodno od Jezzina. Obstaja eno sezonsko jezero, ki ga napajajo izviri, na vzhodnih pobočjih Libanonskih gora blizu Yammunaha, približno 40 kilometrov jugovzhodno od Tripolija.

Temperature v Libanonu naraščajo kot del globalnega segrevanja. Libanon velja za del rodovitnega polmeseca, vendar bi medtem zaradi hudih podnebnih sprememb lahko izgubil rodovitnost.

• 
  Zasnežene kraške formacije v gorovju Danniyeh
• 
  Libanon iz vesolja. Snežna odeja je vidna na zahodnih in vzhodnih gorskih verigah.
• 
  Sneg v dveh gorskih verigah Libanona, Jebel Liban in Jabal ash Sharqi marca 2011.

Območje in meje

Zemljevid Libanona

Površina

• Skupaj: 10.452 km²
• Kopno: 10.282 km²
• Voda: 170 km²

Kopenske meje:

• Skupaj: 454 km
• Mejne države: Izrael 79 km, Sirija 375 km

Obala: 225 km

Pomorski zahtevki:

• Teritorialno morje: 12 nmi (22,2 km)
• Izključna gospodarska cona: 19.516 km²

Ekstremne višine:

• Najnižja točka: Sredozemsko morje 0 m (morska gladina)
• Najvišja točka: Qurnat as Sawda' 3088 m

Viri in raba zemljišč

Apnenec, železova ruda, sol, stanje presežkov vode v vodno deficitarnem območju, obdelovalna zemlja

• Raba tal: njive: 10,72 %
• trajni nasadi: 12,06 %
• drugo: 77,22 % (2011)

Namakana zemlja: 1040 km² (2011)

Skupni obnovljivi vodni viri: 4,5 km³ (2011)

Voda v Libanonu

Glavne reke Libanona

Voda v Libanonu zaradi podnebnih sprememb postaja redek vir, kar vodi do različnih vzorcev padavin in neučinkovitih metod distribucije v državi. Večina padavin v Libanonu pade v štirih zimskih mesecih, vendar je v zadnjih 45 letih Ministrstvo za okolje (Libanon) ocenilo, da se je količina padavin na splošno zmanjšala med 5 in 20 odstotki. Na obalnem pasu Libanona pade približno 2000 mm dežja na leto, medtem ko v dolini Beka na vzhodu pade le ena desetina toliko. Leta 2004 je imelo le približno 21 % gospodinjstev v Libanonu stalen dostop do vode v poletnih mesecih, pri čemer je bila večina teh gospodinjstev skoncentriranih v Bejrutu ali njegovi bližini. Predvideva se, da bodo v prihodnjih letih višje temperature, manj padavin in daljše suše, kar bo povzročilo še manjši dostop do vode. Po navedbah ministrstva za okolje več dejavnikov, ki obremenjujejo libanonske vodne vire, so netrajnostne prakse upravljanja z vodo, vse večje povpraševanje po vodi v vseh sektorjih, onesnaževanje vode in neučinkovito upravljanje z vodo. Libanon se že vrsto let spopada z neustreznimi vodnimi in sanitarnimi storitvami. Dejavniki z največjim vplivom na kakovost in količino vodnih virov v Libanonu so rast prebivalstva, urbanizacija (88 % prebivalstva zdaj živi v urbanih območjih), gospodarska rast in podnebne spremembe. V zadnjih letih se je rast prebivalstva hitro povečala z dodatkom številnih sirskih beguncev. Predlaganih je bilo nekaj novih projektov za prestrukturiranje vodnega sektorja. Trenutno se več kot 48 odstotkov vode, dobavljene iz javnega sistema, izgubi zaradi pronicanja, omrežja za odpadno vodo pa so izjemno slaba ali jih na nekaterih območjih sploh ni. En projekt, ki ga trenutno izvaja Ministrstvo za okolje v sodelovanju s Programom Združenih narodov za razvoj (UNDP), se osredotoča na zbiranje deževnice iz vrhov kmetijskih rastlinjakov, da bi povečali zbiranje vode in zmanjšali pritisk na črpanje podtalnice. Pričakuje se, da bo ta projekt povečal razpoložljivost vode v posebej kritičnih mesecih pozno poleti in zgodaj jeseni, ko je padavin manj, kar bi pripomoglo k zmanjšanju tveganja slanosti tal in vode ter povečalo odpornost pridelkov na dolgotrajno suša. Obstajajo tudi predlagani projekti, ki kažejo, da kmetijski sektor uporablja reciklirano odpadno vodo, da bi omogočil več sveže in pitne vode za uživanje. To bi bil velik napredek, saj čistilnih naprav za trdne odpadke primanjkuje in več kot 92 odstotkov libanonskih odplak teče neočiščenih neposredno v vodotoke in morje. Če Libanon ne reformira svojega vodnega sektorja, bo do leta 2020 verjetno kronično in kritično pomanjkanje vode, kar bi ustvarilo potrebe, ki jih Ministrstvo za energijo in vodo (MEW) ne bi moglo izpolniti. Voda postaja redek vir in če bo Libanon uvedel reformirane prakse, se bo napredovanje v prihodnje pomanjkanje vode lahko upočasnilo.

Skrb za okolje

Naravne nevarnosti vključujejo prašne nevihte.

Trenutni problemi degradacije okolja vključujejo krčenje gozdov, erozijo prsti, dezertifikacijo, onesnaženje zraka v Bejrutu zaradi prometa vozil in sežiganja industrijskih odpadkov ter onesnaženje obalnih voda zaradi neobdelanih odplak in razlitja nafte.

Razgibano ozemlje Libanona je v preteklosti pomagalo izolirati, zaščititi in razviti številne frakcijske skupine, ki so temeljile na veri, klanu in etnični pripadnosti.

Kakovost zraka v Libanonu

Nadzor zraka v Bejrutu, ki ga financira EU

Zaradi vedno bolj vročih poletij in njegove lege v sredozemski regiji, ki se pogosto navaja zaradi dolgih epizod onesnaženja, sta Libanon, zlasti Bejrut, izpostavljena visokemu tveganju za onesnaženje zraka. Približno 93 % prebivalcev Bejruta je izpostavljenih visokim stopnjam onesnaženosti zraka, kar je največkrat mogoče pripisati emisijam, ki jih povzročajo vozila, ne glede na to, ali gre za potovanja na dolge razdalje ali kratke vožnje v prometu. Stroški onesnaženosti zraka za zdravje lahko presežejo deset milijonov dolarjev na leto. Stopnje onesnaženosti zraka v Bejrutu vsako leto naraščajo in so bile že leta 2011 nad sprejemljivimi standardi WHO (Svetovna zdravstvena organizacija). Najbolj opazno onesnaženje so trdni delci (ulični prah), kemikalije v zraku in izpušni plini vozil. Onesnaženost zraka še povečujeta mestna struktura in neustrezno urbano upravljanje, kar kažejo visoke stavbe na ozkih ulicah, ki vsebujejo onesnaževala zraka. Nekatera priporočila za izboljšanje kakovosti zraka vključujejo spodbujanje skupne vožnje in mestnega kolesarjenja, alternativna goriva za vozila in razširjen sektor javnega prevoza.

Vprašanje kakovosti zraka je bilo deležno precejšnje pozornosti in financiranja tujih partnerjev Libanona. Med letoma 2013 in 2017 sta Grčija in Evropska unija libanonskemu ministrstvu za okolje dodelili donacijo v višini več kot 10 milijonov evrov za vzpostavitev nacionalne mreže za spremljanje zraka, ki je na vrhuncu vključevala 25 postaj. To omrežje je bilo ustanovljeno oktobra 2017 na velikem dogodku, ki je združil 26 različnih institucij; služilo naj bi kot temelj Libanonske nacionalne strategije za upravljanje kakovosti zraka, ki je bila objavljena konec istega leta. Sredi leta 2019 pa je ministrstvo za okolje prenehalo vzdrževati in upravljati to omrežje, kar je vključevalo proračunske omejitve. Postaje so bile nato izropane, celo v središču Bejruta.

Onesnaženost zemlje v Libanonu

Sukleen, največje libanonsko podjetje za odstranjevanje odpadkov, ima proces ravnanja z odpadki, ki poteka skozi več stopenj, vključno s čiščenjem in zbiranjem, sortiranjem in kompostiranjem ter zakopom. Vendar mnogi trdijo, da Libanon potrebuje veliko boljši sistem za odlaganje odpadkov, da bi zmanjšal onesnaževanje in degradacijo okolja. Reka Litani je največja reka v Libanonu in številne kmetije uporabljajo vodo reke za namakanje zemlje in pridelkov. Zaradi slabega libanonskega sistema ravnanja z odpadki veliko odpadkov in onesnaževanja konča v reki Litani in onesnaži pridelke, kar posledično ogroža zdravje potrošnikov in kmetov, prispeva k degradaciji okolja ter škoduje ugledu in gospodarstvu kmetijstva.

Zunanje povezave

• CIA Factbook
• Libano su treccani.it.
• Libano su sapere.it.