Franc Govekar, slovenski učitelj, * 29. marec 1840, Idrija, † 30. oktober 1890, Šiška (Ljubljana).

Franc Govekar
Portret
Rojstvo29. marec 1840({{padleft:1840|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})
Smrt30. oktober 1890({{padleft:1890|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (50 let)
Državljanstvo Cislajtanija
 Avstrijsko cesarstvo
Poklicučitelj, publicist

Življenje in delo

uredi

Osnovno šolo in učiteljišče je končal v Idriji, postal 1857 učitelj ter služboval v Šturjah (Ajdovščina), v Trnovem pri Ilirski Bistrici, na Igu (1862–1886) in od 1886 do smrti kot nadučitelj v Šiški. Deloval je kot predsednik krajevnega šolskega sveta na Igu (1870–1886), kjer je deloma tudi z lastnimi sredstvi uredil vzoren šolski vrt, ustanovil gasilsko društvo, se z vso vnemo posvečal glasbi in petju, vodil cerkveni ženski pevski zbor, ter bil kasneje zborovodja čitalniškega zbora v Šiški. Bil je marljiv dopisnik lista Učiteljski tovariš (1861–1877) v katerem je med drugim objavil Najvažnejše kmetijske resnice za ljudsko šolo (1871, št. 10–15). Za ljudske šole je spisal in založil Prirodoslovje (1871), v rokopisu je ostal daljši sestavek O praktični obravnavi Globusa v ljudski šoli, kakor tudi delo Ozir na nebes in po učnem načrtu za kmetijsko izobraževanje sestavljeno Gospodarsko berilo. Za Mohorjevo družbo je spisal Umnega živinorejca s posebnim ozirom na govedje (1872) ter založil Orgeljske odmeve D. Fajglja (1889). Bil je osebni Bleiweisov prijatelj in objavljal članke v Novicah in jih podpisoval s psevdonimom »Narodni učitelj«.

Zunanje povezave

uredi
  • Šlebinger Janko. »Govekar Franc«. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.