Ferdinand von Wintzingerode

Baron Ferdinand von Wintzingerode (rusko: Фердинанд Фёдорович Винцингероде oz. Ferdinand Fjodorovič Vinzingerode), nemški general, * 1770, † 1818.

Ferdinand von Wintzingerode
Portret
Rojstvo15. februar 1770({{padleft:1770|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1] ali 24. maj 1770({{padleft:1770|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[2]
Bad Sooden-Allendorf[d]
Smrt10. junij 1818({{padleft:1818|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (48 let) ali 17. junij 1818({{padleft:1818|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[2] (48 let)
Wiesbaden
PripadnostPredloga:Podatki države Kassel Kassel
Zastava Avstrijskega cesarstva Habsburška monarhija
Predloga:Podatki države Hessen-Kassel Hessen-Kassel
Zastava Rusije Ruski imperij
Aktivna leta1778-1818
ČinGeneral konjenice
Oboroženi
konflikti
Napoleonove vojne:
* Invazija na Rusijo
OdlikovanjaVojaški red Marije Terezije

Bil je eden izmed pomembnejših generalov, ki so se borili med Napoleonovo invazijo na Rusijo; posledično je bil njegov portret dodan v Vojaško galerijo Zimskega dvorca.

ŽivljenjeUredi

Sprva je služil v vojskah Hesseja in Avstrije, a je nato leta 1797 prestopil v rusko službo. Naslednje leo je postal adjutant carjeviča Konstantina Pavloviča. Sodeloval je v italijansko-švicarski kampanji leta 1799, nakar je bil leta 1802 povišan v generaladjutanta.

Leta 1809 je ponovno vstopil v avstrijsko službo, nato pa se je leta 1812 vrnil v Rusijo. Med patriotsko vojno je organiziral specialno konjeniško enoto, ki je veljala v francoskem zaledju; Vinzingerode velja za prvega partizana vojne.

Ker je bil tujec, ni bil priljubljen pri prebivalstvu in vojakih, a je bil tako bolj priljubljen pri carju Aleksandru I.

Viri in opombeUredi

  1. Record #13910724X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 Dr. Constant v. Wurzbach Wintzingerode, Ferdinand Freiherr // Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich: enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt habenWien: 1856. — Vol. 57. — S. 102.

Glej tudiUredi