Farmakofor je v farmakologiji zbirka steričnih in elektronskih lastnosti dela molekule, ki so potrebne za zagotovitev optimalnih molekularnih interakcij s specifično biološko tarčo, kar vodi do biološkega odziva. Ne gre za skupek konkretnih funkcionalnih skupin, temveč za točke v prostoru, obdane z določenim tolerančnim radijem (npr. ionski center, hidrofobna interakcija, sterična omejitev, aromatski obroč itd.).[1][2]

Zgodovina

uredi

Izraz je leta 1909 prvi vpeljal in opredelil Paul Ehrlich kot molekulsko strukturo, ki vsebuje bistvene enote, ki so potrebne za biološko aktivnost učinkovine.[3] Leta 1977 je Peter Gund definicijo nadgradil in opredelil farmakofor kot skupek strukturnih prvin molekule, ki jo prepozna receptor in ki je odgovoren za to, da molekula izkazuje biološko aktivnost.[4]

Uporaba

uredi

V sodobni računalniški kemiji se koncept farmakoforov uporablja pri opredeljevanju ključnih sestavnih delov molekul, ki so odgovorne za to, da različne učinkovine sprožijo isti biološki odziv. S pomočjo podatkovnih zbirk s poznanimi farmakofori se lahko predvideva tudi potencialni učinek novih molekul.

Glej tudi

uredi
  1. A. Perdih, M. Kotnik, M. Oblak, T. šolmajer: Uporaba računalniške kemije pri načrtovanju in iskanju novih spojin vodnic, Farm Vestn 2010; 61: 185–260.
  2. Wermuth, C.G.; Ganellin, C.R.; Lindberg, P.; Mitscher, L.A. (1998). »Glossary of terms used in medicinal chemistry«. Pure Appl. Chem. Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo.
  3. Ehrlich, Paul (1909). »Über den jetzigen Stand der Chemotherapie«. Ber. Dtsch. Chem. Ges. 42: 17–47. doi:10.1002/cber.19090420105.
  4. Gund. Prog. Mol. Subcell. Biol. 1977, 5: 117–143.