Eric Clive Pegus Plant
Eric Clive Pegus Plant CB, OBE, DSO & Bar, avstralski general, * 1890, † 1950.
Eric Clive Pegus Plant | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 23. april 1890 Charters Towers[d] |
| Smrt | 17. maj 1950 (60 let) Bayview, New South Wales[d] |
| Pripadnost |  Avstralija |
| Rod/ | Avstralska kopenska vojska |
| Aktivna leta | 1908 - 1946 |
| Čin | Generalmajor |
| Poveljstva | Kraljevi vojaški kolidž, Duntroon 24. pehotna brigada 25. pehotna brigada Zahodno poveljstvo[1] |
| Oboroženi konflikti | Prva svetovna vojna Druga svetovna vojna |
Življenjepis
urediRodil se je častniku Charlesu Fredericu Plantu in tudi sam nadaljeval družinsko tradicijo vojaške službe. Sprva je služil pri kadetih, nato pa marca 1908 kot častnik vstopil v 9. pehotni polk. Decembra 1912 je bil premeščen v Administrativni in izobraževalni štab pri Stalnih vojaških silah; naslednje leto je postal adjutant 15. lahkokonjeniškega polka, s katerim je bil 15. avgusta 1914 dodeljen Avstralski imperialni sili (AIF). Pri tem je postal mlajši pribočnik poveljnika 1. divizije AIF generalmajorja Williama Bridgesa.[2]
Marca 1915 je postal pomočnik adjutanta 9. bataljona AIF, s katerim se je udeležil gallipoliske kampanje; 26. aprila, na drugi dan izkrcanja, je bil povišan v stotnika. 3. junija je bil ranjen, 12. julija se je vrnil na fronto in septembra istega leta je bil evakuiran na Malto ter nato v Anglijo na okrevanje, saj je zbolel za enterično mrzlico. Ko je ozdravel, se je vrnil v Egipt in bil nato marca 1916 poslan na zahodno fronto kot brigadni major 6. brigade AIF. Tu se je ponovno izkazal v bojih, tako da je bil julija 1917 premeščen v štab 4. avstralske divizije.[2]
Po koncu vojne je bil dodeljen štabu Repatriacijskega in demobilizacijskega oddelka Avstralske kopenske vojske; maja 1920 je bil povišan v začasnega podpolkovnika. Julija istega leta se je vrnil v Avstralijo in 10. septembra je bila njegova zadolžitev pri AIF končana. 1. oktobra je bil dodeljen Štabnemu korpusu s činom majorja. Tako je bil poslal na izobraževanje na Štabni kolidž, Camberley (1921-22), po vrnitvi pa je postal štabni častnik s činom začasnega polkovnika v Generalštabu Avstralske kopenske vojske. Januarja 1924 je postal predavatelj na Kraljevem vojaškem kolidžu, Duntroon, kjer je ostal do dodelitve vojni pisarni v Londonu; leta 1927 se je vrnil v Avstralijo, kjer je od leta 1929 služil v štabu 1. konjeniške divizije in nato od leta 1933 v štabu 11. mešane brigade. Marca 1937 je postal direktor vojaškega usposabljanja v Generalštabu Avstralske kopenske vojske, kjer je bil julija istega leta povišan v brevetnega polkovnika. Oktobra 1939 je postal komandant Kraljevega vojaškega kolidža, Duntroon, pri čemer je bil povišan v začasnega brigadirja.[2]
Po izbruhu druge svetovne vojne je bil 1. julija 1940 dodeljen novoustanovljeni AIF in bil postavljen za poveljnika 24. pehotne brigade, s katero je decembra istega leta odplul na Bližnji vzhod. 5. marca 1941 pa je postal poveljnik zaledja AIF s činom začasnega generalmajorja. 23. junija je bil vrnjen na prejšnji čin in bil imenovan za poveljnika 25. pehotne brigade, katero je vodil v zadnji fazi sirijske kampanje. Januarja 1942 je v Avstraliji prevzel poveljstvo Zahodnega poveljstva, s činom začasnega generalmajorja. Aprila istega leta je bil imenovan za poveljnika linij komunikacijskega področja v Victorii in od septembra 1943 v Novem Južnem Walesu. 6. avgusta 1946 je bil upokojen.[2]
