Wikipedija

Drugi lateranski koncil

Drugi lateranski koncil je vesoljni cerkveni zbor, ki je potekal v Rimu, glavnem mestu Papeške države v Lateranu, 4. – 30. aprila 1139. Sklical ga je in mu osebno predsedoval Inocenc II.. katoliška Cerkev ga šteje za deveti ekumenski koncil. Na njem je sodelovalo okrog 1000 koncilskih očetov: škofov, opatov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Sprejeli pa so 30 kánonov. [1]

Lateranska bazilika in Lateranska palača
Drugi lateranski koncil
Datum4. april-30. april 1139
Priznavajorimskokatoliška Cerkev
anglikanska skupnost
luteranci
starokatoličani
Prejšnji koncilPrvi lateranski koncil
Naslednji koncilTretji lateranski koncil
SklicalInocenc II.
PredsedujočiInocenc II.
Prisotnost1000 škofov in opatov
Teme razgovorovodprava razkola od 1130 zaradi protipapeža Anakleta II., obsodba dveh heretikov
Dokumenti in izjave30 disciplinskih kanonov
Seznam ekumenskih koncilov

Zgodovina

uredi

Kmalu po tem, ko je 25. januarja 1138 umrl Pietro Pierleoni (protipapež Anaklet II.), je papež sklical vesoljni cerkveni zbor za ozdravljenje posledic razkola.Drugi lateranski koncil je sklical papež Inocenc II., da bi utrdil enotnost Cerkve po razkolu (1130-38), ki ga je povzročil Anaklet II.. Obsodil je tudi učenje Petra Bruiškega [2] ter Arnolda Brešijskega [3]. [4] [5] [6]

Vsebina

uredi

Osrednja tema koncila je bila utrditev cerkvene edinosti in cerkvene discipline, ki je po mnenju koncilskih očetov začela popuščati. Mnoge določbe tega koncila so ponavljanje določb sinode v Reimsu in koncila v Clermontu (1130).
Na začetku koncila je papež Inocenc II. omenil škodo, ki jo Cerkvi prinaša razkol zaradi umrlega protipapeža Anakleta II.; njegovi privrženci so morali vrniti palij, pastirsko palico in papeški prstan. V naštetih kanonih se zrcalijo obnovitvene smernice gregorijanske reforme Gregorja VII. .
Glavna osebnost koncila je bil sveti Bernard.

Potek vesoljnega cerkvenega zbora

uredi

Drugi lateranski koncil je potekal v Lateranski palači od 4. do 30. aprila 1139 pod predsedstvom papeža Inocenca II. ob navzočnosti tisoč koncilskih očetov, škofov in opatov. Katoliška Cerkev ga šteje za deseti ekumenski vesoljni cerkveni zbor. V 30 kanonih je koncil obnovil razne disciplinske določbe prejšnjih koncilov ali pokrajinskih sinod.

Določbe – kanoni

uredi
  • 1.kanon:

Kdor je posvečen simonistično, ga je treba odstaviti.

  • 2.kanon:

Kdor si je pridobil cerkveno napredovanje s simonijo, bo izgubil čast,ki si jo je pridobil; tako kupovalec, prodajalec in posrednik zapadejo kazni.

  • 3.kanon:

Kogar je izobčil en škof, ga ne more sprejeti nazaj drugi. Kdor se druži z izobčenim, ga zadene ista kazen.

  • 4.kanon:

Škofje in duhovniki morajo ravnati tako, da ne žalijo tistih, katerim bi morali služiti za zgled.

  • 5.kanon:

Premoženje pokojnega škofa mora ostati v lasti Cerkve in ga ne sme nihče zaseči.

  • 6.kanon:

Kleriki, ki živijo z ženo, bodo izgubili svojo službo in nadarbino.

  • 7.kanon:

Nihče ne sme biti navzoč pri maši, ki jo služi klerik, ki ima ženo oziroma priležnico

  • 8.kanon:

To velja tudi za nune.

  • 9.kanon:

Menihi in kanoniki redno ne smejo študirati prava in medicine, da bi si s tem pridobivali časne dobrine.

  • 10.kanon:

Cerkvene desetine si ne morejo prisvojiti laiki. Laiki, ki imajo v lasti cerkve, jih morajo vrniti škofom. Cerkvenih časti ne morejo prejeti mladeniči.

  • 11.kanon:

Kleriki in drugi ljudje, kakor tudi njihove živali, morajo biti varni v vsakem trenutku.

  • 12.kanon:

Pravila določajo Božji mir. Škofje morajo storiti vse za utrditev miru.

  • 13.kanon:

Oderuhi so prikrajšani za vse cerkvene tolažbe in označeni z znamenjem sramote.

  • 14.kanon:

Obsojamo dvoboje (turnirje). Kdor izgubi v njih življenje, mu je treba odreči cerkveni pogreb.

  • 15.kanon:

Vsak laik, ki nasilno dvigne roko na klerika ali meniha, bo izobčen; prav tako tisti, ki napade osebo, ki išče zavetja v cerkvi ali na pokopališču.

  • 16.kanon:

Nihče ne sme zahtevati cerkvene službe na temelju dednih pravic; take službe podeljujejo na temelju zaslug.

  • 17.kanon:

Poroka med krvnimi sorodniki je prepovedana.

  • 18.kanon:

Požigalci so obsojeni in ne smejo biti deležni krščanskega pogreba. Ne morejo dobiti odveze, dokler ne popravijo škode.

  • 19.kanon:

Če bi kak škof olajšal določbo 18. kanona, bo moral nadoknaditi izgubo in bo odstavljen od škofovske službe za eno leto.

  • 20.kanon:

Potrjujemo, da imajo kralji in oblastniki oblast deliti pravico v posvetovanju z nadškofi in škofi.

  • 21.kanon:

Duhovniških sinov ni mogoče pripustiti k oltarni službi.

  • 22.kanon:

Opominjamo škofe in duhovnike,naj poučujejo ljudi zoper napačno pokoro.

  • 23.kanon:

Kdor zavrne zakramente, je obsojen; civilno oblast pozivamo, da kaznuje njihovo zlorabo.

  • 24.kanon:

Zakramente je treba deliti zastonj.

  • 25.kanon:

Laiki ne smejo podeljevati cerkvenih služb.

  • 26.kanon:

Ženske, ki želijo postati nune, ne smejo prebivati v zasebnih hišah in sprejemati tujcev ter malovernih oseb.

  • 27.kanon:

Nune ne smejo peti oficija skupaj z menihi.

  • 28.kanon:

Ni treba izključiti pobožnih mož od volitev za škofa; samo sposobne in zaupne osebe je mogoče izvoliti za škofovsko službo

  • 29.kanon:

Strelci in puščičarji, ki usmerjajo svojo sposobnost zoper kristjane, so izobčeni.

  • 30.kanon:

Posvetitve, ki jih je opravil protipapež, so nične. [1]

Ocena

uredi
  • Deseti ekumenski koncil oziroma Drugi lateranski vesoljni cerkveni zbor je sklical papež, da bi obsodil zmote Petra Bruiškega) (Pietro di Bruis) in Arnolda Brešijskega (Arnaldo di Brescia), ki sta brezbožno podcenjevala daritev svete maše, češčenje svetnikov, krst otrok, izročilo in spise svetih očetov.[6][7]

Sklici

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 »Tenth Ecumenical Council: Lateran II 1139, The Canons of the Second Lateran Council, 1123«. Paul Halsall, Fordham University, The Jesuits university of New York. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2014. Pridobljeno 2. aprila 2014.
  2. ↑ Peter de Bruis, Pierre de Bruys †1131
  3. ↑ Arnaldo da Brescia *1090 †1155
  4. ↑ »Second Lateran Council 1139 CE«. One-evil.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2014. Pridobljeno 22. februarja 2014.
  5. ↑ »Giovanni Bosco: Storia Ecclesiastica«. Salesiani don Bosco INE. Pridobljeno 9. julija 2011.
  6. ↑ 6,0 6,1 G. Bosco. Storia ecclesiastica. str. 220.
  7. ↑ »Storia Ecclesiastica«. San Giovanni Bosco Torino, Salesiani don Bosco INE. Pridobljeno 9. julija 2011.

Viri

uredi
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • G. Bosco: Storia ecclesiastica. Samozaložba. Torino 1845. (Strani se ravnajo po prvi izdaji).
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:
  • Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.

Glej tudi

uredi

Zunanje povezave

uredi


 
Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:
 

Ta članek o religiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Drugi_lateranski_koncil&oldid=6147821«