Wikipedija

Prvi lateranski koncil

Prvi lateranski koncil je vesoljni cerkveni zbor, ki je potekal v Rimu, glavnem mestu Papeške države v Lateranu, od 18. marca 1123 do 6. aprila 1123. Sklical ga je in mu osebno predsedoval Kalist II.. katoliška Cerkev ga šteje za deveti ekumenski koncil. Na njem je sodelovalo okrog tisoč koncilskih očetov. Sprejeli pa so 22 kánonov.

Lieven Cruyl: Pogled na Lateran, Rim.
Risba na platno (1672–73) z latinskim napisom:
Basilica salva - Toris Lateran
(The Metropolitan Museum of Art).

Prvi lateranski koncil
Datum18. marec 1123
6. april 1123[1]
Priznavajorimskokatoliška Cerkev
anglikanska skupnost
luteranci
starokatoličani
Prejšnji koncilČetrti carigrajski koncil
Naslednji koncilDrugi lateranski koncil
SklicalKalist II.
PredsedujočiKalist II.
Prisotnost300–1000
Teme razgovorovpapež ima pravico umeščati škofe, obsodba simonije, Božji mir [2]
Dokumenti in izjave22 kanonov
Seznam ekumenskih koncilov

Zgodovina

uredi
 
Papež Kalist II. je napovedal, sklical, vodil in sklenil 4. lateranski koncil ter izvajal njegove sklepe
 
Kanoni 2, 4 in 10 so končali navado svetorimskega cesarja, da umešča škofe in papeža.
 
Henrik IV. izroča svoje vladarstvo nad Svetorimskim cesarstvom sinu Henriku V.

Cezaropapizem je pomenil vmešavanje državnih oblasti v cerkvene zadeve, zlasti v volitve in umeščanje papežev, škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. To se je skozi zgodovino dogajalo ne le v Bizantinskem cesarstvu, ampak tudi v zahodnem krščanstvu. Koncil je hotel to vmešavanje omejiti in odpraviti. Cerkvene službe škofom lahko podeljuje le papež v smislu svoje petrinske službe, drugim cerkvenim dostojanstvenikom pa drugi cerkveni predstojniki.

Vsebina

uredi

Osrednja tema koncila je bila investitura oziroma umeščanje škofov, kakor tudi drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Koncil je uvajanje škofov v njihovo službo pridržal papežu in izvzel iz oblasti zemeljskih vladarjev.

Potek vesoljnega cerkvenega zbora

uredi

Prvi lateranski koncil se je začel 18. marca in se je končal 27. marca 1123 pod predsedstvom papeža Kalista II. v Lateranu v Rimu. Navzočih je bilo 300 škofov in 600 opatov. Sklepna seja je bila 6. aprila 1123.[3][4]
Sam papež je označil koncil kot »concilium generale« in ga katoliška Cerkev šteje za deveti ekumenski koncil.
Kalist je napovedal koncil 25. junija 1122 zaradi različnih pomembnih cerkvenih vprašanj. Koncil je obravnaval nedavno sklenjeni Wormski konkordat med papežem Kalistom II. in cesarjem Henrikm V. in potrdil pravico Cerkve do samostojnosti v svojih notranjih zadevah. Koncil je obsodil simonijo [5] in poboljšal nravno življenje klerikov.[6]
Koncil je razglasil 22. kanonov.

Določbe – kanoni

uredi
  • 1. kanon

Kdor bi bil posvečen ali umeščen za denar, bo izgubil vsako cerkveno službo in posvečenje.

  • 2. kanon

Le duhovnik lahko postane prošt, nadprošt ali dekan; le diakon lahko postane naddiakon.

  • 3. kanon

Duhovniki, diakoni in subdiakoni ne smejo živeti v zakonski skupnosti z ženo; dovoljeno jim je imeti za gospodinjstvo mater, sestro, teto ali drugo neoporečno osebo, ki ne bi povzročala pohujšanja, v duhu 3. kanona prvega nicejskega koncila.

  • 4. kanon

Laiki (=posvetne osebe) – kakorkoli so že pobožni, nimajo pravice upravljati, nadzirati ali razpolagati z ničimer, kar pripada Cerkvi. Ta oblast pripada samo škofu.

  • 5. kanon

Prepovedana je poroka med bližnjimi krvnimi sorodniki, kakor tudi dedovanje.

  • 6. kanon

Posvečenja, ki jih je opravil protipapež Gregor VIII. [7], so neveljavna. Prav tako so neveljavna posvečenja od njega posvečenih klerikov.

  • 7. kanon

Samo škof lahko podeljuje poslanstvo za dušno pastirstvo (cura animarum) in samo on lahko podeljuje pripadajoče nadarbine (beneficium).

  • 8. kanon

Vojakom je pod kaznijo izobčenja prepovedano oblegati ali vdirati v mesto sv. Petra, Benevendto.

  • 9. kanon

Tistega, ki ga je njegov lastni škof izobčil, nima pravice sprejeti nazaj drug škof, opat ali klerik. *6.kanon

  • 10. kanon

Kdor ni bil kanonično izvoljen, ne more prejeti škofovskega posvečenja; če bi se pa to vseeno zgodilo, bosta razrešena škofovske službe tako posvečevalec in posvečeni.

  • 11. kanon

Da bi lažje strli trinoštvo nevernikov, podeljujemo tistim, ki romajo v Jeruzalem in prisežejo, da bodo branili kristjane, odpuščenje njihovih grehov in damo pod zavetje sv. Petra in rimske Cerkve njihove domove, družine in vse premoženje, kakor je bil že določil Urban II.. Če bi kdo to vznemirjal ali si prisvajal za časa njihove odsotnosti, zapade izobčenju. Kdor pa gre v Jeruzalem ali Španijo proti Mavrom, mora oditi na pot do naslednje Velike noči; drugače mu odrečemo vse zakramente, razen krsta otrok in poslednjega maziljenja.

  • 12. kanon

S premoženjem Rimljanov [8], ki umrjejo brez potomcev, je treba razpolagati v skladu z njihovo željo.[9]

  • 13. kanon

Kdor prekrši Božji mir [10] in se niti po tretjem opominu ne popravi, ga bo škof izobčil.

  • 14. kanon

Laiki ne smejo pobirati darov, ki so namenjeni rimskim cerkvam. Cerkve ni mogoče uporabljati v posvetne namene.

  • 15. kanon

Tako ponarejevalec kot porabnik ponarejenega denarja bosta izobčena; enako izkoriščevalec revežev kot motile mestnega miru.

  • 16. kanon

Roparji romarjev in trgovcev bodo izobčeni.

  • 17. kanon

Prepovedujemo opatom in menihom, da bi obiskovali bolnike, delili poslednje maziljenje ali peli javne maše (cura animarum). Birmati, posvečevati olja, oltarje ali duhovnike sme samo krajevni škof in sicer le v svoji škofiji.

  • 18. kanon

Duhovnika sme umestiti za župnika le škof. Župnik ne sme prejeti cerkvene službe od laika brez škofovega dovoljenja; kdor ravna drugače, zapade cerkvenim kaznim.

  • 19. kanon

Plačevanje davka, ki ga dajejo menihi škofu od časa Gregorja VII., je treba nadaljevati. Menihi po tridesetih letih ne morejo postati lastniki cerkve ali trgovine.

  • 20. kanon

Cerkve in njihova posestva, kakor tudi cerkveno osebje in stvari, ki ga jih uporabljajo, je treba varovati.

  • 21. kanon

Kleriki z višjimi redovi (duhovniki, diakoni, subdiakoni in menihi) se ne smejo poročiti; že sklenjene poroke je treba razvezati.

  • 22. kanon

Obsojamo odvzetje cerkvenega premoženja – Patrimonium Sancti Petri; prepise, ki jih delajo vsiljivci, razglašamo za neveljavne. [11]

Ocena

uredi
  • Načelno je koncil odpravil laično investituro in s tem končal polstoletni investiturni boj – v praksi pa je sledila še dolga borba.
  • Deveti ekumenski koncil – prvi, ki se je odvijal v Lateranu, je bil sklican zato, da bi utrdil mir med Cerkvijo in cesarstvom, in vrnil Svetemu sedežu tiste pravice, ki si jih je bogoskrunsko prisvojil neverni cesar Henrik. Obravnavali so poleg tega mnoge zadeve glede cerkvene discipline in koristnih običajev.[12][13]
  • Lateranski koncil je bil neke nove vrste vesoljni zbor. Tukaj niso iskali zdravil, ampak so slavili ozdravljenje. Tukaj niso popravljali podrtega Božjega hrama, ampak so slovesno posvetili s krvjo napojene in trdno postavljene temelje. To je bil svečani pregled Božjih krdel po izbojevani svobodi.[14]

Sklici

uredi
  1. ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 273.
  2. ↑ Božji mir pomeni, da so izobčeni roparji na kopnem in namorju; vojskovanje je dovoljeno le od ponedeljka do srede, kakor tudi le poleti
  3. ↑ »Ninth Ecumenical Council: Lateran I, 1123«. Catholic Encyclopedia 1913 Volume III. Pridobljeno 1. aprila 2014.
  4. ↑ »James MacCaffrey: Pope Callistus II«. Fordham University, The Jesuit university of New York. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2011. Pridobljeno 30. marca 2014.
  5. ↑ simonija pomeni kupovanje cerkvenih služb za denar
  6. ↑ »James MacCaffrey: Pope Callistus II«. Catholic Encyclopedia 1913 Volume III. Pridobljeno 30. marca 2014.
  7. ↑ protipapeža Gregorja VIII. 1. lateranski koncil imenuje heretik Burdinus
  8. ↑ porticani – tisti, ki stanujejo v območju Porta Romana = Rimska vrata, t. j. v Rimu
  9. ↑ »Lexicon manuale ad scriptora mediae et infimae latinitatis: porticani«. W.-M. Maigne d ́Arnis. Pridobljeno 17. februarja 2014.
  10. ↑ Božji mir latinsko: Pax Dei, Treuga Dei (angleško): Peace and Truce of God; to je bilo zapovedano obdobje miru, ko je bilo prepovedano vojskovanje; v osnovi je začelo veljati 989 in se je nato razširilo ter obdržalo vse do 13. st.
  11. ↑ »First Lateran Council]: Canons with annotations«. Paul Halsall. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. avgusta 2014. Pridobljeno 17. februarja 2014.
  12. ↑ »Storia Ecclesiastica 1845«. Salesiani don Bosco INE 2009. Pridobljeno 29. oktobra 2011.
  13. ↑ J. Bosko. Storia ecclesiastica. str. 219.220.
  14. ↑ K. Karin. Kalendar Dobri pastir za godinu 1963. str. 99.

Viri

uredi
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • G. Bosco: Storia ecclesiastica. Samozaložba, Torino 1845. (Strani so navedene po prvi izdaji).
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:
  • K. Karin: Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.

Glej tudi

uredi

Zunanje povezave

uredi


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prvi_lateranski_koncil&oldid=6147825«