Odpre glavni meni

Dogodek v mestu Gogi

Dogodek v mestu Gogi je drama slovenskega dramatika Slavka Gruma. Navdih zanjo je dobil med delom v umobolnici. Napisal jo je v letih 1928−1929, po mnenju slovenista Petra Scherberja pa dve leti prej, 1926−1927[1], vendar založniki zanjo niso pokazali zanimanja. Objavljena je bila leta 1930 v samozaložbi, prvič uprizorjena pa 1931 v Mariboru in nato v Ljubljani.

Dogodek v mestu Gogi: Igra v dveh dejanjih  
AvtorSlavko Grum
Jezikslovenščina
Založniksamozaložba
Datum izida1930
Žanrdrama
Št. strani64
Klasifikacija
COBISS ID444161
UDK886.3-2

Značilnosti delaUredi

 
Ivan Vavpotič - Scenski osnutek za Dogodek v mestu Gogi

Dogodek v mestu Gogi velja za Grumovo najbolj znano in dovršeno delo. Drama priznanja ni dobila samo doma, temveč je bila deležna tudi mednarodne pozornosti.

Življenje je grozljiv sen, kar drama prikazuje preko sprevrženosti prebivalcev mesta Goge, ki mučijo eden drugega, vsak na svoj način. V Gogi odrešitev ni možna, vsak ostane žrtev potlačenih in neizživetih strasti. Vzdušje v mestu je zadušljivo. Neaktivnost spodbuja čudaškost ljudi, zato vsi hrepenijo po dogodku, ki bi pomenil novo, drugačno življenje, ki bi prevetril Gogo, a dogodka ni. Edina možnost za njegovo uresničitev bi bil lahko trenutek, ko Hana s svečnikom potolče vsiljivega Preliha, vendar ta preživi, s čimer je dogodek spet zadušen. Na vzdušje pomembno vpliva tudi eros. Ljudje so namreč spolno neizživeti in to jih razkraja. Značilnega dramskega konflikta in zgodbe pravzaprav ni. Gre le za prikaz moreče atmosfere neke skupnosti, ki je posledica dejanj te skupnosti. Glavni cilj dramatika je pokazati duševnost neke skupine ljudi. Za Gogo je značilna grotesknost - grozljiva popačenost. Absurdnost drame je v iskanju izhoda iz začaranega kroga vsakdana. Goga bo ostala vedno ista - prostor zafrustriranih ljudi, ki si ne morejo, morda celo ne želijo pomagati. Konec predstavi tragičnost mesta, saj se dogajanje ne razplete, ampak se stvari, ki so se zgodile že na začetku, le ponovijo.

Prikazani čas obsega en dan in eno noč. Goga je zanikrno, razpadlo in dolgočasno mesto, ki se zdi, kot da bi ga opustošila vojna. Zgradbe so napol porušene, a se prebivalci za to sploh ne menijo. Polno je umazanije, prahu, trohnobe in vsega morbidnega, prebivalci pa so pasivni in živijo svoja monotona, prazna življenja brez najmanjšega kančka družabnosti in dobrih sosedskih odnosov. Mesto pravzaprav razpada zaradi odnosov med prebivalci – vsi so preveč zaposleni s hinavščino, opravljanjem (sestri Tarbula in Afra), izprijenim (oficir Gapit s svojo lutko) ali bolestnim ravnanjem (grbavec Teobald in njegova obsedenost z gledališkim igranjem), ne morejo si popestriti življenja ali oživiti mesta. Morda lahko v povezavi med krajem dogajanja in notranjostjo prebivalcev zasledimo nekaj impresionizma, čeprav ta ni več harmoničen - prebivalci so namreč vsi notranje nemirni, polni sovraštva in neprijaznosti, prav takšna pa je tudi Goga, razpadla in neprijazna za življenje.

Po zunanji zgradbi je drama kratka dvodejanka, ki ne poteka v vzročnem zaporedju, temveč simultano. Taka predstava deluje kot kompliciran, vendar skrajno precizen mehanizem.

Oznaka osebUredi

Vsaka od nastopajočih oseb nekako trpi, predvsem zaradi raznih travm in telesnih hib, katerih povod naj bi bile potlačene erotične želje.

  • Hana, hči bogatega trgovca, je glavna oseba v drami. Prikazana je kot najbolj človeška izmed vseh prebivalcev Goge, saj nima nikakršnih nenormalnih hib ali česarkoli, kar bi na bralca učinkovalo groteskno. Izpostaviti velja le njeno grozovito izkušnjo iz mladosti - posilstvo, za kar pa ni kriva sama. Tega bremena se želi znebiti, saj verjame, da je spolnost lahko vseeno lepa. Odloči se za odhod iz mesta, proč od grozovitosti in dolgočasja. Njeno vrnitev bralec lahko razume kot dokončno soočenje z otroško travmo, saj ji po vsej verjetnosti beg od doma in oddaljenost nista pomagala, da bi ušla spominom. Njeno trpljenje je psihološko popolnoma prepričljivo, posledično pa lahko razumemo tudi njeno ravnanje. Z literarnega vidika je Hanino trpljenje malce površno dodelano, saj se sama med komunikacijo s posiljevalcem Prelihom le malo upira.
  • Prelih, služabnik in hlapec deluje zgolj groteskno in ne vzbuja sočutja. Je zahrbten, preračunljiv, izkoriščevalski, osladno prijazen, kot hlapec ubogljivo izpolnjuje zadane ukaze. V pravi luči se pokaže šele v odnosu do Hane. Takrat se prelevi v nenasitnega in izkoriščevalskega pohotneža, ki želi samo potešiti svoje nagonske primitivne spolne potrebe. Hana vidi Preliha kot močnega, groznega in skoraj demonskega, iz česar izvira tudi njen strah. V resnici pa je Prelih le klavrna in nemočna oseba.
  • Trgovec Vajda, Hanin oče, ob vrnitvi hčere pripravi veselico. Hči ga zelo ceni in spoštuje ter se mu želi prikazati v najboljši možni luči.
  • Pesnik Klikot je zaljubljen v Hano. Svoj prosti čas namenja pisanju poezije in igranju na flavto. Hani vsak dan piše pisma, ki jih nikdar ne odpošlje, sam pa si napiše tudi odgovore. Preveč je prestrašen, da bi ji razkril svoja čustva.
  • Tarbula in Afra sta mestni opravljivki, ki imata pod nadzorom vse dogodke v mestu, skrbno bedita nad prebivalci in pazita, da se kdo ne izmuzne.
  • Juta je služkinja pri trgovcu Vajdi.
  • Klef je izprijen čudak, šepavec, ki v gozdu zapeljuje mladoletnico.
  • Gapitu družbo dela le njegova kavčukasta lutka, je paranoičen norec, ki se čuti opazovanega od sovražnikov.
  • Teobald je grbavec, obseden z gledališko igro.
  • Gospa Prestopil Teobaldu dela družbo in z njim bere dialoge v Ibsenovi drami Strahovi.
  • Tereza je pomočnica v Hanini hiši in njena zaupnica.

Odzivi na dramoUredi

UprizoritveUredi

 
Vladoša Simčič kot Hana leta 1954

ViriUredi

  1. Spremna beseda, Društvo slovenskih pisateljev.
  • Alenka Goljevšček. Od A(brama) do Ž(upančiča): Vsebine 765 dram slovenskih avtorjev. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2011. (COBISS)
  • France Koblar. Slovenska dramatika II. Ljubljana: Slovenska matica, 1973. (COBISS)
  • 500 slovenskih dram: Vodnik po svetovni in domači dramatiki. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1997.
  • Repertoar slovenskih gledališč. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967−1992. (COBISS)
  • Slovenski gledališki letopis. Ljubljana: Slovenski gledališkim in filmski muzej, 1992−. (COBISS)