Denizli je industrijsko mesto v jugozahodni Anatolji, Turčija. Mesto stoji v vzhodnem delu aluvijalne doline, ki jo je ustvarila reka Büyük Menderes, in spada v Egejsko regijo.

Denizli
Mestna občina
Keramični kip Denizlijskega petelina, simbola mesta
Keramični kip Denizlijskega petelina, simbola mesta
Napaka Lua v Modul:Location_map v vrstici 408: Malformed coordinates value.
Koordinati: 37°47′00″N 29°05′47″E / 37.7833°S 29.0964°V / 37.7833; 29.0964
DržavaZastava Turčije Turčija
RegijaEgej
ProvincaDenizli
Upravljanje
 • ŽupanOsman Zolan,
Stranka za pravice in razvoj (AKP)
Površina
 • Okraj798,75 km2
Nadm. višina
324 m
Prebivalstvo
 (2018)[1]
 • Mestna občina1.027.783
 • Urbano
646.278
 • Okraj
554.424
 • Okraj gostota690 preb./km2
Časovni pasUTC+2 (EET)
 • PoletniUTC+3 (EEST)
Poštne številke
20x xx
Omrežna skupina(0090) 258
Registrska oznaka20
Spletna stran[[2] [2]]

Leta 2018 je imelo 646.278 prebivalcev. Hiter skok števila prebivalcev v primerjavi z letom 2007 (389.000) je posledica priključitve 13 občin in 10 vasi k mestni občini Denizli. Denizli je glavno mesto Province Denizli.

Za gospodarski razvoj mesta v zadnjih nekaj desetletjih imata največ zaslug tekstilna industrija in izvoz.[3][4]

Denizli je zanimiv tudi za turiste, predvsem zaradi bližnje naravne znamenitosti Pamukkale in rdeče obarvane termalne vode v Karahayıtu, samo pet kilometrov severno od Pamukkala. V zadnjem času je postal Denizli zaradi različnih vrst termalnih izvirov v njegovi okolici (Sarayköy, Akköy, Buldan in Çardak) priljubljen cilj domačih turistov.

V neposredni bližini Pamukkala je porušeno antično mesto Hierapolis. V okolici so tudi ruševine antične Laodikeje na Likusu, glavnega mesta Frigije. Približno 16 km zahodno od Denizlija so ostanki mesta Colossae iz 1. stoletja n. št.

Denizli ima vroča poletja in občasno zelo mrzle zime s snegom po gorahokoli mesta. Včasih pade sneg tudi v mestu. Pomladi in jeseni so deževne in tople.

Zgodovina uredi

V antiki je bil pomembno grško mesto z imenom Atuda (grško Αττούδα), ki je obstajalo celo grško, rimsko in bizantinsko obdobje zgodovine, dokler ga niso zasedli Turki. V seldžuškem obdobju so tja preselili tudi prebivalce Laodikeje.[5]

Ko je mesto obiskal Ibn Battuta (1304-1377), je zapisal:

"V mestu je sedem petkovih mošej, ima čudovite vrtove, potoke in izjemne izvire. Večino umetnikov tvorijo Grkinje, kajti v njem je veliko Grkov, ki so podrejeni muslimanom in plačujejo dajatve sultanu, vključno z džizjo, in druge davke."[6]

V 17. stoletju je Denizli obiskal turški popotnik Evlija Čelebi (1611-1682) in zapisal:

"Turki mesto imenujejo Denizli, kar pomeni da ima obilo vode, tako kot morje. Okoli mesta je resnično več rek in jezer. Mesto je štiri dni potovanja oddaljeno od morja. V njem je trdnjava pravokotne oblike, ki nima nobenih okopov. Njen obseg meri 470 korakov. Ima štiri vrata: vrata slikarjev na severu, sedlarjev na vzhodu, nova mošejna vrata na jugu in vinogradna na zahodu. V trdnjavi je kakšnik petdeset stražarjev, ki tudi trgujejo. Mesto okoli trdnjave ima 44 četrti s 3600 hišami. V njem je tudi 57 majhnih in velikih mošej in molilnic, sedem medres, sedem šol za otroke, šest kopališč in sedemnajst prenočišč za derviše. Ker vsi živijo v vinogradih, zgornji sloji in navadni ljudje ne bežijo drug od drugega."

Mesto je več stoletij živelo v miru in se ni vključevalo v vojne in neposredne spopade. V turški vojni za neodvisnost po prvi svetovni vojni so se Grki uspeli prebiti do Sarayköya, majhnega mesta 20 km severozahodno od Denizlija, priti do Denizlija pa jim ni uspelo. Prepoznavni znak Province Denizli je tekstilna industrija.

Podnebje uredi

Denizli je v Egejski regiji Turčije, v kateri podnebje ni povsod enako. Celinski deli, na primer okraji Çardak, Bozkurt, Çivril in Çal, imajo večjo nadmorsko višino in so hladnejši od zahodnih obmorskih predelov province. Podnebne razlike so tudi v urbaniziranem delu Denizlija. Pokrajina je odprta za vetrove z Egejskega morja, ker ležijo gore pravokotno na morsko obalo. Zime so deževne in včasih snežne, vendar na splošno mile.

Podnebni podatki za Denizli
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Rekordno visoka temperatura °C 22.6 25.9 30.8 35.8 37.0 42.4 43.9 44.4 41.6 34.4 29.9 26.6 44.4
Povprečna visoka temperatura °C 10.5 12.1 15.8 20.7 26.3 31.2 34.4 34.4 29.9 23.7 17.3 12.2 22.4
Povprečna nizka temperatura °C 2.3 2.8 5.2 9.0 13.2 17.3 20.0 19.7 15.7 11.3 7.0 4.0 10.6
Rekordno nizka temperatura °C −10.5 −11.4 −7.0 −2.0 2.7 7.9 12.6 11.6 6.6 −0.8 −4.5 −10.4 −11.4
Povprečna količina padavin mm 90.3 74.5 63.7 54.2 42.3 25.4 13.4 8.1 13.6 35.0 55.7 89.9 566.1
Povp. št. deževnih dni 11.6 10.8 11.1 10.2 8.6 4.8 2.0 1.7 3.0 5.8 7.6 12.2 89.4
Povp. št. sončnih ur 114.7 120.4 176.7 204.0 282.1 336.0 365.8 341.0 276.0 204.6 141.0 102.3 2.664,6
Vir 1: Turkish State Meteorological Service[7]
Vir 2: Weather2[8]

Mestne zanimivosti uredi

  • Laodiceo ad Lycum pri vasi Eskihisar 6 km severno od Denizlija je ustanovil selevkidski kralj Antioh II. in jo imenoval po svoji ženi Laodiki. Bila je trgovsko mesto in slovela po volnenih in bombažnih oblačilih. Nek meščan je v pismu zapisal: "Srečen sem. Imam srečo, da ne potrebujem ničesar". Mesto je uničil velik potres. Od antičnega mesta je ostala ena od sedem cerkva v Mali Aziji, stadion, amfiteater, cisterna za vodo in akvadukt.
  • Hierapolis in Pamukkale sta del svetovne dediščine. Ležita 20 km severno od Denizlija. Hierapolis je ustanovil pergamonski kralj Eumen II. leta 190 pr. n. št. Mesto je bilo zgrajeno v grškem slogu, preživelo močan potres leta 17 n. št. in doseglo svoj vrh v rimskem in bizantinskem obdobju. V 2. in 3. stoletju je bilo obnovljeno v rimskem slogu s kamnom iz bližnjih kamnolomov. Najslavnejše obdobje je mesto doživljalo med vladavinama rimskih cesarjev Septimija Severja in Karakale. V obdobju širjenja krščanstva je postalo sedež škofije. V več potresih, predvsem v tistem leta 1354, je bila večina mesta porušena in prebivalci so se izselili.
  • Seldžuški karavanseraj Akhan stoji ob avtocesti proti Ankari 6 km severno od Denizlija. Velik del seraja še stoji. Zgradil ga je Karasungur bin Abdulah v letih 1253-1254, ko je bil poveljnik Ladika. Pred kratkim je bil skupaj z osmanskimi konaki obnovljen in postal velika turistična zanimivost.
  • Gora Honaz je priljubljen cilj poletnih izletov meščanov Denizlija.
  • Priljubljena izletniška točka je tudi vas Goncali. Med vaške dobrote sodijo kebab, pečen na lesnem oglju, imenovan çöp şiş, lokalni süzme jogurt in žganje (rakı).
  • Na Çınar Meydanı v središču mesta stoji Atatürkov spomenik.
  • Servergazi türbesi pri Yenişehirju je grobnica turškega poveljnika tamkajšnjih seldžuških akindžij iz 12. stoletja. Obiskana je predvsem ob koncu tedna.

Pobratena mesta uredi

Sklici uredi

  1. »Turkey: Major cities and provinces«. citypopulation.de. Pridobljeno 8. februarja 2015.
  2. »Denizli, Turkey - Denizli - Woonplaats, Maatschappij en overheid«. Facebook. Pridobljeno 1. septembra 2013.
  3. Bernard Fingleton, Ayda Eraydın, Raffaele Paci, Bilge Armatlı Köroğlu, Burak Beyhan (2003). Regional Economic Growth, SMEs and the Wider Europe, Chapter 11: The changing role of SMEs in the regional growth process: The case of Denizli. Ashgate Publishing. str. 229. ISBN 0-7546-3613-5.
  4. Hüseyin Özgür, Pamukkale University. Integration of a Local Economy to the Global and European Markets through Export–Led Growth and Specialized Textile Products Export: Home Textile Production in Denizli – Turkey (PDF). University of Lodz. Arhivirano iz izvirnika 30. junija 2007. Pridobljeno 18. aprila 2007.
  5. John Freely (2004). The western shores of Turkey: discovering the Aegean and Mediterranean coasts. str. 182. ISBN 1-85043-618-5.
  6. Battutah, Ibn (2002). The Travels of Ibn Battutah. London: Picador. str. 105, 309. ISBN 9780330418799.
  7. »Resmi İstatistikler (İllerimize Ait İstatistiki Veriler)- Meteoroloji Genel Müdürlüğü«.
  8. »August Climate History for Denizli | Local | Turkey«. Myweather2.com. Pridobljeno 1. septembra 2013.
  9. »Kardeş Şehirler«. Bursa Büyükşehir Belediyesi Basın Koordinasyon Merkez. Tüm Hakları Saklıdır. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2016. Pridobljeno 27. julija 2013.