Dendrocnide moroides

Dendrocnide moroides (v Avstraliji znana kot gympie-gympie) je zelnata trajnica iz družine koprivovk, ki uspeva v deževnih gozdovih Avstralije in Indonezije. Slovi po izjemno bolečem ožigu, ki naj bi bil najhujši med vsemi rastlinami.

Dendrocnide moroides

listi
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Rosales (šipkovci)
Družina: Urticaceae (koprivovke)
Rod: Dendrocnide
Vrsta: D. moroides
Znanstveno ime
Dendrocnide moroides
(Wedd.) Chew[1]
Sinonimi[1]
  • Laportea moroides Wedd.
  • Urtica moroides A.Cunn. ex Wedd.
  • Urticastrum moroides (Wedd.) Kuntze

Opis uredi

D. moroides se košato razraste v gozdni podrasti, običajno cveti in plodi še preden zraste 3 m visoko, lahko pa doseže tudi 10 m v višino. Od sorodne vrste Dendrocnide cordifolia jo ločimo po tem, da peclji izraščajo iz spodnje strani listov, ne z roba. Steblo, veje, peclji, listi in plodovi so prekriti z žgočimi laski.[2][3]

Rastlina ima velike, enostavne srčaste liste z nazobčanim robom, dolge 12–22 cm in široke 11–18 cm. Na vsaki strani glavne žile je šest do osem parov stranskih. Pecelj je tako dolg kot sam list, z 1–2 cm dolgimi prilisti.[2][4]

 
Plod

Socvetja so enodomna (redko dvodomna),[5] dolga 15 cm in izraščajo iz zalistja, pogosto v parih.[4] Cvetovi so majhni, s cvetnim odevalom z manj kot 1 cm premera. Cveti vse leto, najintenzivneje poleti.[2][4]

Plodovi so drobne rožke, vraščeni v rožno do svetlovijolične kroglaste strukture, podobno kot pri murvi. Ta struktura izrašča iz peclja.[2][4] Tudi soplodja so prekrita z žgočimi laski, a so užitna, če laske odstranimo.[6][7][8][9]

Toksičnost uredi

Ožig D. moroides je izjemno boleč in dolgotrajen, tudi do več tednov ali celo mesecev. Slovi kot najbolj strupena rastlina v Avstraliji, če ne na vsem svetu.[9][10][11] Žrtev po stiku z njo občuti takošnjo hudo pekočo bolečino na mestu dotika, ki se še ojača v naslednjih 20 do 30 minutah in lahko traja več dni, preden nekoliko popusti. V hudih primerih lahko povzroči koprivnico in zatekanje ter občutljivost bezgavk na prizadetem delu.[2][11][12] V redkih primerih je nujna hospitalizacija.[13][10][11][14]

Rastlina je namreč poraščena s krhkimi in ostrimi laski (trihomi), napolnjenimi s toksini, podobno kot pri koprivi. Ob najmanjšem dotiku se ti laski odlomijo in zarijejo v kožo, nakar se odlomi konica in toksin se sprosti v podkožje.[12][15][16][17] Ti laski lahko ostanejo v koži tudi do eno leto in izpuščajo toksine, kadar jih sproži dotik, stik z vodo ali nenadna temperaturna sprememba.[8][11][15] Fizični stik ni nujen za povzročanje bolečine; laski stalno odpadajo in jih lahko žrtev vdihne, če se dlje časa zadržuje blizu rastline, kar lahko povzroči težave z dihanjem.[9][12]

Mehanizem povzročanja tako močne bolečine intenzivno raziskujejo vse odkar so evropski raziskovalci odkrili rastlino sredi 19. stoletja.[8] Vemo, da laski vsebujejo mešanico nevrotoksinov, njegovo delovanje pa še ni povsem razjasnjeno.[12][18] V mešanici so biokemiki našli vsaj dva nova razreda peptidov, vendar nobena od spojin ni nedvoumno izpostavljena kot glavni razlog za bolečino.[9][13][17][15] Nenavadno je tudi, da je izloček izjemno obstojen, saj lahko ožgejo tudi odpadli listi na gozdnih tleh ali več desetletij stari posušeni herbarijski vzorci.[11][12][19]

Za prvo pomoč priporočajo fizično odstranjevanje laskov z voskom za depilacijo ali lepilnim trakom,[20][21] vendar to ni vedno učinkovito, saj so tako drobni, da se povsem zarijejo v kožo.[9][11]

Ekologija in razširjenost uredi

 
Mlada rastlina

Vrsta uspeva v notranjosti in ob robovih deževnih gozdov od polotoka Cape York na severovzhodu Avstralije do Novega Južnega Walesa, pa tudi na indonezijskih Molukih.[2][4] Hitro kolonizira bregove vodotokov, tla okoli padlih dreves in umetne poseke, kjer je streha iz krošenj prekinjena.[10][11] Semena vzklijejo na površini. V Queenslandu je še pogosta, medtem ko proti jugu postaja vedno redkejša in je na seznamu ogroženih vrst Novega Južnega Walesa na južnem robu območja razširjenosti.[22][23]

D. moroides je gostitelj gosenic metulja vrste Idea leuconoe.[2][4] Z listi se prehranjuje še več drugih vrst žuželk in tudi rdečenogi grmičarski kenguru, ki je očitno imun na toksine. Plodove jedo različni ptiči, ki na ta način raznašajo semena.[11]

Taksonomija uredi

Tipski primerek je leta 1819 nabral Allan Cunningham v okolici reke Endeavour,[2] kot novo vrsto Laportea moroides pa ga je leta 1857 opisal Hugh Algernon Weddell v svojem delu Monographie de la Famille des Urticées, ki je izšlo v reviji Archives du Muséum d'Histoire Naturelle.[24] Wee-Lek Chew jo je leta 1966 uvrstil v rod Dendrocnide.[25][26]

Rodovno ime (Dendrocnide) je skovanka iz starogrških besed δένδρον (déndron) – »drevo« in κνίδος (knídos) – »bodeča igla«, medtem ko je vrstni pridevnik (moroides) izpeljanka iz latinskega imena za rod murv (Morus) s pripono -oides, ki pomeni »podobno kot«, kar se nanaša na podobnost soplodja plodu murve.[4][27] Celotno vrstno ime bi torej lahko dobesedno prevedli kot »bodeče drevo, podobno murvi«.[13]

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 »Dendrocnide moroides«. Plants of the World Online. Royal Botanic Gardens, Kew. Pridobljeno 11. junija 2021.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 F.A.Zich; B.P.M.Hyland; T.Whiffen; R.A.Kerrigan (2020). »Dendrocnide moroides«. Australian Tropical Rainforest Plants Edition 8 (RFK8). Centre for Australian National Biodiversity Research (CANBR), Australian Government.
  3. Zich, F.A.; Hyland, B.P.M.; Whiffen, T.; Kerrigan, R.A. (2020). »Dendrocnide cordifolia«. Australian Tropical Rainforest Plants 8. izd. (RFK8). Centre for Australian National Biodiversity Research (CANBR), Vlada Avstralije.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Chew, W.-L.; Kodela, P.G. »Dendrocnide moroides«. Flora of Australia. Canberra: Australian Biological Resources Study, Department of Agriculture, Water and the Environment. Pridobljeno 12. junija 2021.
  5. Jackes, B.R.; Hurley, M. (1997). »A new combination in Dendrocnide (Urticaceae) in north Queensland«. Austrobaileya. 5 (1): 121–123. JSTOR 41729927.
  6. Cooper, Wendy; Cooper, William (1994). Fruits of the Rain Forest - A Guide to Fruits in Australian Tropical Rain Forests. GEO Productions. str. 88. ISBN 0-646-19803-3.
  7. Low, Tim (1998). Wild Food Plants of Australia. Sydney: Angus & Robertson Publishers. str. 79. ISBN 0-207-16930-6.
  8. 8,0 8,1 8,2 Robertson, P.A.; Macfarlane, W.V. (1957). »Pain-Producing Substances From The Stinging Bush Laportea Moroides«. Australian Journal of Experimental Biology and Medical Science. 35 (4): 381–393. doi:10.1038/icb.1957.41. PMID 13471452.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 Schmitt, C.; Parola, P.; de Haro, L. (2013). »Painful Sting After Exposure to Dendrocnide sp: Two Case Reports«. Wilderness and Environmental Medicine. 24 (4): 471–473. doi:10.1016/j.wem.2013.03.021. PMID 23870765.
  10. 10,0 10,1 10,2 Burdon, Amanda (16. junij 2009). »Once Stung, never Forgotten«. Australian Geographic.
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 11,6 11,7 Hurley, Marina (Oktober–december 2000). »Selective Stingers« (PDF). ECOS. CSIRO.
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 Hurley, M. (28. september 2018). »'The worst kind of pain you can imagine' – what it's like to be stung by a stinging tree«. The Conversation. Pridobljeno 21. novembra 2022.
  13. 13,0 13,1 13,2 Gilding, E.K.; Jami, S.; Deuis, J.R.; in sod. (2020). »Neurotoxic peptides from the venom of the giant Australian stinging tree«. Science Advances. 6 (38): eabb8828. Bibcode:2020SciA....6.8828G. doi:10.1126/sciadv.abb8828. PMC 7494335. PMID 32938666.
  14. Maor, D.; Little, M. (2017). »Skin contact with a stinging tree requiring intensive care unit admission«. Contact Dermatitis. 77 (5): 335–337. doi:10.1111/cod.12830. PMID 29063683. S2CID 3931756.
  15. 15,0 15,1 15,2 Vetter, I.; Gilding, E.K.; Durek, T. (16. september 2020). »Australian stinging trees inject scorpion-like venom. The pain lasts for days«. The Comversation.
  16. Mustafa, Adeel; Ensikat, Hans-Jurgen; Weigend, Maximilian (2018). »Stinging hair morphology and wall biomineralization across five plant families: Conserved morphology versus divergent cell wall composition«. American Journal of Botany. 105 (7): 1109–1122. doi:10.1002/ajb2.1136. PMID 30080249.
  17. 17,0 17,1 Heathcote, Angela (17. september 2020). »The Gympie-Gympie stinging tree contains the same toxins as that of spiders and scorpions, scientists find«. Australian Geographic.
  18. Hales, Lydia (6. februar 2014). »Gympie-Gympie losing its sting?«. Australian Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2016.
  19. MacFarlane, W.V. (1963). »The Stinging Properties of Laportea«. Economic Botany. 17 (4): 303–311. doi:10.1007/BF02860137. JSTOR 4252456. S2CID 546456.
  20. »Stinging tree (Dendrocnide excelsa)«. Children’s Health Queensland. Queensland Government. Pridobljeno 18. junija 2021.
  21. »Stinging plants«. HealthDirect Australia. Vlada Avstralije. 8. julij 2020. Pridobljeno 21. novembra 2022.
  22. Harden, Gwen J. (2001). »Dendrocnide moroides (Wedd.) Chew – New South Wales Flora Online«. PlantNET – The Plant Information Network System. 2.0. Sydney: The Royal Botanic Gardens and Domain Trust. Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2017.
  23. »Gympie Stinger – profile«. Threatened Species. New South Wales: Department of Environment and Heritage. 29. avgust 2018. Pridobljeno 21. novembra 2022.
  24. Archives du Muséum d'Histoire Naturelle 9 (1856-57). Biodiversity Heritage Library. Zv. 9. 1856.
  25. The Gardens' Bulletin Singapore. Biodiversity Heritage Library. Zv. 21. 1965.
  26. »Dendrocnide moroides«. International Plant Names Index (IPNI) (2021). Royal Botanic Gardens, Kew. Pridobljeno 12. junija 2021.
  27. Cooper, Wendy; Cooper, William T. (Junij 2004). Fruits of the Australian Tropical Rainforest. Clifton Hill: Nokomis Editions. str. 547. ISBN 9780958174213.

Zunanje povezave uredi