Deklaracija za mir 1991

Deklaracija za mir 1991, predstavljena 7. februarja 1991, je bila mišljena kot predlog ustavne spremembe, s katero naj bi preprečili »nadaljnje oboroževanje v Sloveniji in Jugoslaviji«.

V osemdesetih letih je bilo mirovništvo temeljna vrednotna opredelitev nekaterih v slovenski družbi. Izraz tega so številne takratne mirovniške pobude, ki so jih dajali in podpisovali državniki, politiki in državljani. Deklaracija za mir je bila ena od njih (glej Božo Repe, Mladina, 12.2.2010).

Marca 1990 je bila javno predstavljena nadstrankarska pobuda za demilitarizirano Slovenijo pod geslom »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov - danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!«. Pobudo so pripravili Marko Hren, Vlasta Jalušič, Peter Jamnikar, Tomaž Mastnak, Jožef Školč, Jaša Zlobec in Janez Sodržnik in se zavzeli za odpravo vojske, ker je najboljša varnostna politika mirovna politika, ta pa ne gradi na vojaški sili.

Oktobra 1990 je pobudo mirovnikov za demilitarizirano Slovenijo podprla komisija za mirovno politiko pri slovenski skupščini. Pobuda je slovenskemu vodstvu predlagala, naj izdela mirovno opcijo in jo ponudi v obravnavo drugim jugoslovanskim republikam ter balkanskim državam. Pobudo je načelno podprlo tudi slovensko predsedstvo.

Februarja 1991 je skupina predstavnikov opozicijskih strank in neodvisnih gibanj pripravila Deklaracijo za mir, ki se je prav tako zavzemala za izdelavo mirovne opcije reševanja jugoslovanske krize, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja Slovenije in Jugoslavije, za zamrznitev napotitve nabornikov, za pogajanja s federacijo o umiku JLA in za demilitarizirano Slovenijo.

Poleg ostalih vidnih politikov so deklaracijo podpisali takratni predsednik predsedstva Milan Kučan in vsi člani predsedstva, razen Ivana Omana. Koalicija DEMOS je to početje odločno obsodila. Ko je Jože Pučnik slišal, da jo je podpisalo skoraj celotno predsedstvo s Kučanom na čelu, je vzkliknil: "To je veleizdaja!".

Mirovno sporočilo deklaracije je bilo v Beogradu seveda preslišano, poznejši razvoj dogodkov doma pa je nedvoumno pokazal, da vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo ni pomenil katastrofe, temveč osvoboditev in osamosvojitev.

Podpisniki

uredi

Deklaracijo so javnosti predstavili politiki:

Poleg njih so jo že v prvih dveh dneh podpisali:

Komentarji politikov

uredi
  • »Takratna "deklaracija za mir", ki sem jo sam označil za zahtevo po hitri enostranski razorožitvi, je bila tipičen primer taktiziranja in iskanja manevrskega prostora za primer različnih možnih potekov dogodkov. Med tem, ko smo mi ohranili TO in jo krepili, so se ji na Hrvaškem odrekli in za to nespametno odločitev in njeno uresničitev plačali ogromno in nenadomestljivo ceno v človeških in gmotnih žrtvah ter zamujenih in izgubljenih razvojnih priložnostih.«

    Jelko Kacin v govoru na spletišču v podporo včlanjevanju Slovenije v NATO (2001-2004).[1]
  • »Lansiranja Deklaracije za mir v februarju 1991 nekaj mesecev pred osamosvojitvijo nismo doživeli kot podporo projektu, zlasti ne, ker jo je podpisal med prvimi predsednik države Kučan in razen Omana vsi člani Predsedstva. Mi smo za osamosvojitev nujno potrebovali orožje, podpis vrhovnega poveljnika pod tisto deklaracijo pa smo razumeli kot poziv k razorožitvi. Nihče nam ni rekel, naj bi bilo to storjeno iz taktičnih razlogov.«

    Lojze Peterle v reviji Ampak, številka junij-julij 2006.[2]
  • Dr. Jože Pučnik o deklaraciji kot veleizdaji.[3]

Opombe

uredi