Odpre glavni meni

Deklaracija za mir 1991, predstavljena 7. februarja 1991, je bila mišljena kot predlog ustavne spremembe, s katero naj bi preprečili »nadaljnje oboroževanje v Sloveniji in Jugoslaviji«.

V osemdesetih letih je bilo mirovništvo temeljna vrednotna opredelitev nekaterih v slovenski družbi. Izraz tega so številne takratne mirovniške pobude, ki so jih dajali in podpisovali državniki, politiki in državljani. Deklaracija za mir je bila ena od njih (glej Božo Repe, Mladina, 12.2.2010).

Marca 1990 je bila javno predstavljena nadstrankarska pobuda za demilitarizirano Slovenijo pod geslom »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov - danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!«. Pobudo so pripravili Marko Hren, Vlasta Jalušič, , Peter Jamnikar, Tomaž Mastnak, Jožef Školč, Jaša Zlobec in Janez Sodržnik in se zavzeli za odpravo vojske, ker je najboljša varnostna politika mirovna politika, ta pa ne gradi na vojaški sili.

Oktobra 1990 je pobudo mirovnikov za demilitarizirano Slovenijo podprla komisija za mirovno politiko pri slovenski skupščini. Pobuda je slovenskemu vodstvu predlagala, naj izdela mirovno opcijo in jo ponudi v obravnavo drugim jugoslovanskim republikam ter balkanskim državam. Pobudo je načelno podprlo tudi slovensko predsedstvo.

Februarja 1991 je skupina predstavnikov opozicijskih strank in neodvisnih gibanj pripravila Deklaracijo za mir, ki se je prav tako zavzemala za izdelavo mirovne opcije reševanja jugoslovanske krize, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja Slovenije in Jugoslavije, za zamrznitev napotitve nabornikov, za pogajanja s federacijo o umiku JLA in za demilitarizirano Slovenijo.

Poleg ostalih vidnih politikov so deklaracijo podpisali takratni predsednik predsedstva Milan Kučan in vsi člani predsedstva, razen Ivana Omana. Koalicija DEMOS je to početje odločno obsodila; ko je Jože Pučnik slišal, da jo je podpisalo skoraj celotno predsedstvo s Kučanom na čelu, je vzkliknil: "To je veleizdaja!".

Mirovno sporočilo deklaracije je bilo v Beogradu seveda preslišano, poznejši razvoj dogodkov doma pa je nedvoumno pokazal, da vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo ni pomenil katastrofe, temveč osvoboditev in osamosvojitev.

VsebinaUredi

Besedilo Deklaracije za mir

Oboroževanje ne prinaša varnosti. Najnovejši primeri v svetu in v Jugoslaviji to samo potrjujejo. Vlaganje v vojaški kompleks je slepa ulica, ki zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega razreševanja političnih sporov, znotraj posameznih držav pa pomeni stalno grožnjo demokratični ureditvi. Oboroževanje je jama brez dna, ki zlasti v manj razvitih državah oziroma v državah v razvojni krizi, pomeni neznosno obremenitev za gospodarstvo.

Prepričani smo, da lahko država svojim prebivalkam in prebivalcem ter vsem sosedom zagotovi varnost samo s takšno varnostno politiko, ki temelji na človekovih pravicah, političnih svoboščinah in socialni in ekološki varnosti, v odnosu do sosednjih držav in ljudi pa vključuje intenzivne družbene in diplomatske ukrepe za nenasilno reševanje sporov ter pomiritev s tistimi, s katerimi spori ali napetosti obstajajo.

Republika Slovenija ima pri odločitvi za tak koncept še posebno priložnost.

  • Kot država, ki šele nastaja, mora na novo definirati svojo ureditev in politiko, vprašanje vojske pa je pri tem ena temeljnih razvojnih dilem.
  • Tudi če Republika Slovenija ustanovi še tako močno vojsko, se v tem ne more meriti s sosednjimi državami. Poleg tega pa bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo pomenil katastrofo.
  • Ustanovitev lastne vojske bi dramatično ogrozila že tako skromno akumulacijo slovenskega gospodarstva in prebivalstva, medtem ko bi sprostitev sredstev, ki so bila doslej namenjena za vojaški aparat, pomenila izjemno razvojno spodbudo v najbolj kritičnem trenutku prestrukturiranja gospodarstva. Republika Slovenija daje za vojaške namene več kot za izobraževanje in več kot za zdravstvo, ter desetkrat več kot za kulturo, socialno skrbstvo ali zaposlovanje.
  • Slovenija se nahaja na relativno konfliktnem področju, ali vsaj na njegovem robu, zato lahko z odpravo vojske, z ravijanjem institucij za nenasilno reševanje sporov in z mirovno politiko pomembno prispeva k miroljubnemu razpletu odnosov v Jugoslaviji in širše, svetu pa se v okviru pruzadevanj za mednarodno priznanje predstavi kot država dobre volje, ki goji celovito razumevanje miru v svetu, miru, ki ga ni mogoče doseči z zapiranjem v nacionalne vojaško-obrambne koncepte.
  • Republika Slovenija ima profesionalno, civilizirano in demokratično nadzorovano policijo in profesionalne ter dobro organizirane enote civilne zaščite.
  • In ne nazadnje, Slovenija ima pozitivno zgodovinsko izkušnjo iz nenasilnih prizadevanj za politično demokratizacijo in državno osamosvojitev.
Zavzemamo se za:

Slovenijo kot suvereno, miroljubno državo, ki aktivno prispeva k svetovnemu miru, za Slovenijo brez vojske in vojaške industrije.

  • Mirovni člen v novi slovenski ustavi, ki naj se glasi: "Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom."
  • Prehodno obdobje do popolne demilitarizacije, v katerem bodo za varnost meja republike Slovenije skrbele enote policije in obstoječe enote teritorialne obrambe.
  • Zamrznitev vseh napotitev vojaških obveznikov iz Slovenije na služenje vojaškega roka v JLA kot sestavni del uresničevanja plebiscitne odločitve.
  • Zaustavitev nadaljnjega oboroževanja v Sloveniji in Jugoslaviji.
  • Začetek pogajanj s federacijo o odhodu enot in ustanov JLA iz Slovenije.
  • Izdelavo mirovne opcije za razrešitev jugoslovanske krize.
  • Vpeljavo vrednot kulture miru in nenasilja v sistem vzgoje in izobraževanja, ter ustanovitev inštitucij miru, ki bodo preučevale in ustvarile nov varnostni sistem na temeljih socialne, ekološke, ekonomske in duhovne svobode in varnosti in na dobrih mednarodnih odnosih.

V Sloveniji naj bodo osamosvajanje, demilitarizacija in mirovna varnostna politika trije vzporedni procesi.

PodpisnikiUredi

Deklaracijo so javnosti predstavili politiki:

Poleg njih so jo že v prvih dveh dneh podpisali:

Komentarji politikovUredi

  • »Takratna "deklaracija za mir", ki sem jo sam označil za zahtevo po hitri enostranski razorožitvi, je bila tipičen primer taktiziranja in iskanja manevrskega prostora za primer različnih možnih potekov dogodkov. Med tem, ko smo mi ohranili TO in jo krepili, so se ji na Hrvaškem odrekli in za to nespametno odločitev in njeno uresničitev plačali ogromno in nenadomestljivo ceno v človeških in gmotnih žrtvah ter zamujenih in izgubljenih razvojnih priložnostih.«

    Jelko Kacin v govoru na spletišču v podporo včlanjevanju Slovenije v NATO (2001-2004).[1]
  • »Lansiranja Deklaracije za mir v februarju 1991 nekaj mesecev pred osamosvojitvijo nismo doživeli kot podporo projektu, zlasti ne, ker jo je podpisal med prvimi predsednik države Kučan in razen Omana vsi člani Predsedstva. Mi smo za osamosvojitev nujno potrebovali orožje, podpis vrhovnega poveljnika pod tisto deklaracijo pa smo razumeli kot poziv k razorožitvi. Nihče nam ni rekel, naj bi bilo to storjeno iz taktičnih razlogov.«

    Lojze Peterle v reviji Ampak, številka junij-julij 2006.[2]
  • Dr. Jože Pučnik o deklaraciji kot veleizdaji.[3]

OpombeUredi

ViriUredi