Bojan Čop
Bojan Čop, slovenski jezikoslovec, univerzitetni profesor in akademik, * 23. maj 1923, Ljubljana, † 3. avgust 1994, Ljubljana.
| Bojan Čop | |
|---|---|
| Rojstvo | 23. maj 1923[1] Ljubljana |
| Smrt | 3. avgust 1994[1] (71 let) Ljubljana |
| Državljanstvo |  Slovenija.svg){kind=small} SFRJ.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija |
| Poklic | jezikoslovec, univerzitetni učitelj, klasični filolog |
Tudi njegov starejši brat Dušan je bil jezikoslovec, znan zlasti po raziskovanju krajevnih imen.
Življenje in delo uredi
Čop je 1951 je postal asistent na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofski fakulteti. Po upokojitvi Karla Oštirja je prevzel predavanja iz indoevropske primerjalne slovnice s poudarkom na modernih smereh, kot so laringalna teorija, indoevropska dialektologija in indoevropske starožitnosti. Leta 1971 je doktoriral na FF v Ljubljani.[2] Po 1970 je predaval tudi o teoriji, ki predvideva indouralsko sorodstvo. Redni profesor je postal leta 1972, leta 1990 se je zaradi bolezni upokojil.
V letih 1962-84 je bil na FF v Ljubljani predstojnik oddelka za primerjalno jezikoslovje in orientalistiko, 1972 izredni ter 1976 redni član SAZU, Univerza v Ljubljani pa mu je podelila naziv zaslužni profesor. V začetku se je ukvarjal z etimologijo indoevropskih jezikov, posebno grščine, kmalu pa se je preusmeril na študij jezikov ostankov stare Male Azije. Kasneje je napisal več razprav v zvezi s slovnično in dialektološko problematiko indoevropskih jezikov.
Bojan Čop je utemeljil nekatere nove smeri primerjalnega jezikoslovja in tako bistveno pripomogel k njegovemu razvoju.[3]
