Odpre glavni meni

Bogomir Špacapan (tudi Bogomir Spazzapan in Mirko Špacapan), slovenski tiskarski stavec, zborovodja in kulturni delavec, * 16. januar 1922, Miren, † 30. marec 1997, Brestovica pri Komnu.

Bogomir Špacapan
Rojstvo16. januar 1922({{padleft:1922|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})
Miren
Smrt30. marec 1997({{padleft:1997|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (75 let)
Brestovica pri Komnu
Narodnostslovenska
Druga imenaBogomir Spazzapan in Mirko Špacapan
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Flag of Italy.svg Italija
Pokliczborovodja, kulturni delavec
Poznan pozborovodja in kulturni delavec
ZakonciAngelca Špacapan (rojena Hladnik)
StaršiAlbin Henrik Špacapan
Hilarija Špacapan (rojena Štanta)
SorodnikiBernard Špacapan (sin)
Mirko Špacapan (sin)

Življenje in deloUredi

Rodil se je v družini Albina in Hilarije Špacapan rojene Štanta. Ljudsko šolo je končal v rojstnem kraju, 4. razrede gimnazije pa v Malem semenišču v Gorici, ko je zaradi bolezni šolanje predčasno končal. Kasneje se je kot uradnik zaposlil v tržiški ladjedelnici. Vojaščino je do 9. septembra 1943, ko je italijanska vojska kapitulirala, služil na Siciliji in Južni Tirolski. Nato se je naselil v Brestovici pri Komnu. V tej vasi in bližnjih Selah na Krasu je do osvoboditve poučeval na osnovnih šolah. Po vojni je do leta 1948, ko se je izselil v Argentino, delal pri gradbenem podjetju Ragazzi v Milanu. V Argentini se je izučil za stavca, poročil z Angelco Hladnik sestro izseljeniškega duhovnika Janeza Hladnika in se leta 1963 z družino v kateri sta se rodila sinova Bernard (*1949) in Mirko (*1953) vrnil v Gorico. Tu se je zaposlil v tiskarni Budin znani po tem, da je tiskala tudi slovenske knjige in druge publikacije.[1]

Špacapan je že v Brestovici in Selih organiziral in učil pevske zbore. Na pevskem področju je nadaljeval tudi v Argentini med prekmurskimi izseljenci in nato v župniji sv. Jožefa v Lanusu, kjer je vodil cerkveno petje v slovenskem, italijanskem in španskem jeziku. Istočasno je vodil pevski zbor v Slovenski vasi v Lanusu in z njim uspešno nastopal tudi na prosvetnih prireditvah. Po vrnitvi v Gorico je prevzel vodenje cerkvenega pevskega zbora v Podgori (sedaj ital. Piedimonte del Calvario), s katerim je posnel številne liturgične pesmi za Radio Trst A. Bil je med ustanovitelji goriškega pevskega zbora Mirko Filej, imenovanega po duhovniku, glasbeniku in prosvetnem delavcu Mirku Fileju. Z zborom, tudi kot režiser, je pripravil spevoigro Kovačev študent, katero so nato predstavili na Goriškem, Tržaškem in na Koroškem. Do leta 1985 je bil tudi oskrbnik Katoliškega doma v Gorici. Na prvem deželnem kongresu SSk 24. maja 1975 v Devinu je bil izvoljen za prvega deželnega predsednika stranke Slovenska skupnost.[1]

ViriUredi

  1. 1,0 1,1 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.