Biološko kopičenje

Biološko kopičenje ali bioakumulácija je splošen izraz za kopičenje določenih strupenih snovi v organizmu oziroma v delu organizma. Proces zajema biološko ločevanje snovi, ki preidejo v organizem preko prehranjevanja, vdihovanja, kožnega stika in drugih poti. Le-to povzroči nastanek večje koncentracije snovi v primerjavi z okoljem, kjer organizem prebiva. Koncentracija je odvisna od stopnje absorpcije snovi v prebavilih in nasploh biološke razpoložljivosti, poti vstopa v organizem (prehranjevanje, vdihovanje ...), stopnje izločanja, presnovnih modifikacij snovi in s tem povezani razpolovni čas,[1] delež maščob v organizmu, hidrofobnosti snovi, okolijskih dejavnikov ter drugih bioloških in fizikalnih dejavnikov. Splošno sprejeto pravilo je, da verjetnost biološkega kopičenja določene snovi narašča z njeno hidrofobnostjo.[2]

Primeri tovrstnih snovi so pesticidi (npr. DDT), težke kovine (npr. živo srebro) in razne organske snovi (npr. vitamin A in z njim povezana hipervitaminoza A).

Glej tudi

uredi

Sklici in opombe

uredi
  1. Bryan G.W., Waldichuk M., Pentreath R.J. in Darracott A. (1979). "Bioaccumulation of Marine Pollutants". Phil. Trans. R. Soc. B.
  2. Grey, M.R. & Spaeth, K.R. (ur.) (2006). "Chapter 8: Toxicology and Bioterrorism - Principles of Toxicology". V: The Bioterrorism Sourcebook. McGraw-Hill. [elektronski vir]