Wikipedija

Barvna revolucija

(Preusmerjeno s strani Barvne revolucije)

Pod terminom barvna revolucija (angleško colour revolution) označujemo več protestov in spremljajočih poskusov sprememb oblasti in družbene ureditve zlasti na območju nekdanje Sovjetske zveze v začetku 21. stoletja.

Zemljevid barvnih revolucij in podobnih protestnih gibanj po svetu

Udeleženci barvnih revolucij so uporabili metode nenasilne in državljanske nepokorščine, ki so jih med drugim navdihnila besedila Genea Sharpa, da bi protestirali proti vladam, ki so bile ocenjene kot skorumpirane in/ali avtoritarne. Ta gibanja, ki so demonstrirala proti vladam, ki so bile ocenjene kot proruske, so podprla kandidature politikov, ki so podpirali prozahodno politiko, kot so Viktor Juščenko, Miheil Saakašvili in Kurmanbek Bakijev. Barvne revolucije sta zaznamovala uporaba sodobnih komunikacijskih sredstev in interneta, modernih marketinških prijemov ter močna vloga nevladnih organizacij v protestih.[1][2] Tako so barvne revolucije sprejele določeno barvo (ali rožo) kot simbol in jo uporabljale v orodjih politične propagande, kot so nalepke, dežni plašči in ustvarjanje skupin za izobraževanje o demokraciji.[3][4]

Uspešne barvne revolucije so se zgodile v Gruziji (revolucija vrtnic, 2003), Ukrajini (oranžna revolucija, december 2004 in januar 2005) in, čeprav z nasilnimi posledicami, v Kirgizistanu (revolucija tulipanov, 2005). Povod za večdnevne množične demonstracije so bile v teh primerih domnevno sporne volitve. Na volitvah so zmagali obstoječi voditelji, ki so jim očitali različne volilne goljufije. Protesti so vodili do odstopa ali poraza starega voditelja na ponovljenih volitvah.

Zaradi podobnih okoliščin, poteka protestov in načina menjave oblasti nekateri kot barvno revolucijo obravnavajo tudi dogajanje v Zvezni republiki Jugoslaviji leta 2000, ki je privedlo do odstavitve Miloševića. Razširjeno[kateri?] je tudi mnenje, da je služila kot model za kasnejše barvne revolucije.[navedi vir]

V zgornjih primerih je bil odpor uspešen. Nasprotno pa protesti po predsedniških volitvah leta 2006 v Belorusiji leta 2006, ki so se zgledovali po oranžni revoluciji v Ukrajini, niso uspeli. Leta 2014 je v Ukrajini prišlo do podobnega[navedi vir] protestnega gibanja Evromajdan, ki je pripeljalo do ponovne menjave oblasti. Leta 2020 so v Belorusiji znova potekali protesti proti rezultatom predsedniških volitvah, ki pa so bili zatrti. Leta 2022 je Rusija ob izbruhu nemirov v Kazahstanu obtožila ZDA, da spodbujajo novo barvno revolucijo na območju bivše Sovjetske zveze. Nekateri[kateri?] med poskuse barvnih revolucij štejejo tudi proteste po parlamentarnih volitvah leta 2009 v Moldaviji, poskus snežne revolucije v Rusiji med leti 2009-2011 ter proteste pod geslom #MerzhirSerzhin (v prevodu iz armenščine #ZavrniSerža) ob izbiri predsednika parlamenta v Armeniji leta 2018.

Barvne revolucije so služile tudi kot vzor za različna druga protestna gibanja, med drugim cedrno v Libanonu (2005), modro v Kuvajtu (2005), žafranovo v Mjanmaru (2007), zeleno v Iranu (2009), vijolično v Moldaviji (2009), jasnimovo v Tuniziji (2011; ki je sprožila val protestov znanih kot arabska pomlad) ter pisano revolucijo v S. Makedoniji (2016).

Barvne revolucije nekateri opisujejo tudi kot »demokratičen val« med padcom komunizma v Evropi (1989–1990) in arabsko pomladjo (2010–2012).[5] Po mnenju nekaterih komentatorjev so ta gibanja predstavljala upanje za vzpostavitev liberalne demokracije po zahodnem vzoru, odprava korupcije, dostop do zahodnega načina življenja in tržnega gospodarstva ter za geopolitično približevanje postsovjetskih držav Zahodu. Po mnenju drugih komentatorjev pa ta gibanja niso bila nič drugega kot sredstvo, ki ga je uporabila nova, mlajša in prozahodna elita, ki je bila sposobna kanalizirati splošno nezadovoljstvo, da bi prišla na oblast.[6][7] Michael McFaul (en) je identificiral sedem faz, ki so pogoste pri barvnih revolucijah:[8][9][10][11]

  1. Prej pol-avtokratski kot povsem avtokratski režim
  2. Nepriljubljen vršilec dolžnosti
  3. Združena in organizirana opozicija
  4. Zmožnost hitrega spoznanja, da so bili rezultati volitev poneverjeni
  5. Dovolj neodvisnih medijev, da državljane informirajo o poneverbi
  6. Opozicija, ki je zmožna mobilizirati več deset tisoč protestnikov proti poneverbi volitev
  7. Razdor med represivnimi silami režima

Predvsem Rusija in Kitajska trdita, da barvne revolucije niso spontane in so delo tujih državnih ali zasebnih sil, predvsem Združenih držav Amerike, ki po njihovem mnenju z njimi skuša širiti svoj vpliv.[12] Vztrajajo, da so barvne revolucije »produkt spletk ZDA in drugih zahodnih sil« in pomenijo »nezakonito vmešavanje v notranje zadeve suverenih držav«.[navedi vir] Termin »barvna revolucija« je bil uporabljen tudi kot pejorativen izraz za označevanje protestov, katerih nasprotniki menijo, da gre za neupravičen vpliv tujih sil. V njihovem političnem besednjaku se ta izraz pogosto uporablja v slabšalnem pomenu in kot poskus diskreditacije - npr. v primeru protestnega gibanja Evromajdan v Ukrajini leta 2014, ki je nastalo zaradi predsednikovega približevanja Rusiji.[13]

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ Vinciguerra, Thomas (13. marec 2005). »The Revolution Will Be Colorized«. The New York Times (v angleščini). Pridobljeno 12. julija 2023.
  2. ↑ Gilbert, Leah; Mohseni, Payam (1. april 2020). »NGO laws after the colour revolutions and the Arab spring: Nondemocratic regime strategies in Eastern Europe and the Middle East«. Mediterranean Politics (v angleščini). 25 (2): 183. doi:10.1080/13629395.2018.1537103.
  3. ↑ »Gene Sharp, the Cold War Intellectual Whose Ideas Seduced the Left« (v angleščini).
  4. ↑ »Gene Sharp: Author of the nonviolent revolution rulebook« (v angleščini).
  5. ↑ Bunce, Valerie. »5 The Drivers of Diffusion: Comparing 1989, the Color Revolutions, and the Arab Uprisings«. Oxford Academic (v angleščini). Pridobljeno 12. julija 2023.
  6. ↑ »Metodo Bergrado: i segreti delle rivoluzioni colorate« (v italijanščini).
  7. ↑ »I colori dell'arancione e dei biglietti verdi« (v italijanščini).
  8. ↑ Cummings, Sally (13. september 2013). Domestic and International Perspectives on Kyrgyzstan's 'Tulip Revolution'. Routledge. ISBN 9781317989677. Arhivirano iz spletišča dne 15. maja 2022. Pridobljeno 24. septembra 2020.
  9. ↑ Mitchell, Lincoln A. (22. junij 2012). The Color Revolutions. University of Pennsylvania Press. ISBN 978-0812207095. Arhivirano iz spletišča dne 2. novembra 2020. Pridobljeno 24. septembra 2020.
  10. ↑ Beacháin, Donnacha; Polese, Abel (12. julij 2010). The Colour Revolutions in the Former Soviet Republics. Routledge. ISBN 9781136951978. Arhivirano iz spletišča dne 15. maja 2022. Pridobljeno 24. septembra 2020.
  11. ↑ McFaul, Michael (Julij 2005). »Transitions from Postcommunism« (PDF). Journal of Democracy. Johns Hopkins University Press. 16 (3): 5–19. doi:10.1353/jod.2005.0049. ISSN 1086-3214. OCLC 4637557635. S2CID 154994813. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 6. septembra 2020.
  12. ↑ Bolt, Paul J.; Cross, Sharyl N. (2018). »Emerging Non-traditional Security Challenges: Color Revolutions, Cyber and Information Security, Terrorism, and Violent Extremism«. China, Russia, and Twenty-First Century Global Geopolitics (v angleščini). Oxford: Oxford University Press. doi:10.1093/oso/9780198719519.003.0005.
  13. ↑ EUvsDisinfo (14. januar 2021). »30 Years of "Colour Revolutions"«. EUvsDisinfo (v ameriški angleščini). Pridobljeno 20. julija 2024.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Barvna_revolucija&oldid=6258917«