Wikipedija

Barbiton (glasbilo)

Barbiton ali barbitos (grško Βάρβιτον ali βάρβιτος; latinsko barbitus) je starodavno strunsko glasbilo, znano iz stare grške in rimske klasike, povezano z liro. Barbat ali barbud se je včasih imenoval barbiton in ni povezan z lutnji podobnim instrumentom, ki izhaja iz Perzije.

Barbiton
Barbiton
Barbiton
Razvrstitev

brenkalo

Grški instrument je bil različica bas kitare in je spadal v družino citer. V srednjem veku so isto ime uporabljali za drug instrument, ki je bil različica lutnje.

Starodavni opisi uredi

 
Barbiton v Nordijski družinski knjigi (1904–1926)

Teokrit (xvi, 45), sicilijanski pesnik, je imenoval barbiton instrument z mnogo strunami, to je več kot 7. Število 7 je bilo za Grke popolno število in se je ujemalo s številom strun, običajnim pri starogrški kitari (κιθάρα, kithāra, latinsko cithara).

Anakreont [1] (pesnik, rojen v Teosu v Mali Aziji) je pel, da njegov barbiton oddaja le erotične tone (pripomba je lahko metaforična ali dobesedna in se nanaša na grško-frigijski tonovski način, podoben C-duru).

Julij Poluks (Onomasticon' iv, 8. poglavje, 59) je imenoval glasbilo barbiton ali barimit (βάρυς – 'težek' in μίτος – 'struna'), instrument, ki oddaja globoke zvoke. Strune so bile dvakrat daljše in so zvenele oktavo nižje.

Pindar (v Aten. xiv, str. 635) je uvedbo glasbila v Grčijo pripisal Terpandru, in omenil, da bi se dalo igrati v dveh delih v razmiku oktave na dveh instrumentih.

Čeprav so ga uporabljali v Mali Aziji, Italiji, na Siciliji in v Grčiji, je razvidno, da barbiton pri starih Grkih nikoli ni bil čislan; obravnavali so ga kot barbarsko glasbilo, ki so ga igrali samo tisti, katerih okus v umetnosti je bil nenavaden. V Aristotelovem obdobju je bil pozabljen [2], vendar se je spet pojavil pri Rimljanih. Aristotel je dejal, da to glasbilo ni primerno za izobraževalne namene, ampak samo za užitek.

Sapfo je pogosto upodobljena ob igranju na barbiton, ki ima daljše strune in je nižje uglašen. To je tesno povezano s pesnikom Alkajem in otokom Lezbosom, rojstnim krajem pesnice Sapfo, kjer se glasbilo imenuje barmos. [3] Za glasbo tega glasbila je bilo rečeno, da je to lira za pivske zabave in ga je verjetno izumil Terpander. Beseda barbiton je bila pogosto uporabljena za grško kitaro ali liro. [4]

Sodobna razlaga uredi

Kljub skromnim verodostojnim informacijam o tem nekoliko izmuzljivem glasbilu je mogoče vseeno ugotoviti, da so barbiton poznali Grki in Rimljani. Od grških pisateljev izvemo, da je to glasbilo, ki ima nekatere značilnosti ali skupne značilnosti z liro in grško kitaro.

Perzijci in Arabci so pozneje glasbilo, ki ni povezano s tem, opisovali kot neke vrste rebab ali lutnjo ali liro. [5] V Evropi so ga spoznali prek Male Azije in Grčije, stoletja pozneje so ga poznali v Španiji, ki so ga s seboj prinesli Mavri, med katerimi je bil v 14. stoletju znan kot barbet. [6]

To je strunsko glasbilo še neznanega imena in je bil vsaj štirikrat predstavljen v kiparstvu. [7] Združuje lastnosti lire in rebaba, ima obokan hrbet in se postopno zoži v vrat, ki je značilen za rebab in liro. Podoben je veliki lutnji s širokim vratom, sedmimi strunami pri liri iz najboljšega obdobja ali včasih z devetimi pri naslednji dekadentni liri. Večina avtorjev prikazuje barbiton v obliki čolna in brez vratu, na primer Carl Engel. To je zato, ker je del glasbila, ko se vrat pridruži trupu, v globoki senci, tako da se pravilen obris težko zazna, pri čemer je skoraj skrit z roko na eni strani in draperijo na drugi strani.

Barbat uredi

 
Dioniz in sileni, notranjost posode, slikar Brigos, atiška rdeča figura, okoli 480 pr. n. št.

Barbat ali barbiton, na sliki na desni strani, je podoben glasbilu, upodobljenemu na grški vazi.

V obdobju, ki ni opredeljeno, a lahko domnevamo, je imel barbat približno obliko velike lutnje. Glasbilo, imenovano barbiton, je bilo poznano v zgodnjem 16. [8] in 17. stoletju. Bil je neke vrste teorba ali bas lutnja, vendar le z enim vratom, ki je bil upognjen pravokotno nazaj, da je oblikovana glava. Robert Fludd [9] ga podrobno opisuje:

Inter quas instrumenta non nulla barbito simillima effinxerunt cujus modi sunt illa quae vulgo appellantur theorba, quae sonos graviores reddunt chordasque nervosas habent.

Ljudje so ga imenovali teorbo, a so ga strokovnjaki opredelili kot glasbilo klasične Grčije in Rima in ga imenovali barbiton. Imel je devet parov strun iz črev, vsak par pa je bil enoglasen. Slovarji 18. stoletja so podpirali Fluddovo uporabo imena barbiton. G. B. Doni [10] omenja barbiton in ga opisuje v svojem indeksu kot Barbitos seu major chelys italice tiorba, ki izhaja iz lire in kitare v družbi s testudines, tiorbas in vseh glasbil iz želvovine. Claude Perrault [11] je v 18. stoletju pisal, da les modernes appellent notre luth barbiton (sodobniki imenujejo našo lutnjo barbiton). Constantijn Huygens [12] pravi, da se je naučil igrati barbiton v nekaj tednih, vendar pa je trajalo dve leti, da se je naučil igrati na renesančno kitaro (angl.: cittern).

Barbat je različica strunskega glasbila rebab – basovskega, ki se razlikuje le po velikosti in številu strun. To je povsem v skladu s tem, kar vemo o imenih glasbil med Perzijci in Arabci, ki so pri majhnih razlikah med njimi, glasbilu dali novo ime. [13] Beseda barbud, ki se uporablja za barbiton, naj bi izhajala [14] od znanega glasbenika, ki je živel, ko je vladal perzijski kralj Kozrav II. (590–628 n. št.), in se je odlikoval v igranju na ta instrument. Iz poznejšega prevoda v nemščino [15] so znani ti izrazi za perzijske glasbene instrumente: "Die Sänger stehen bei seinem Gastmahl; in ihrer Hand Barbiton und Leyer und Laute und Flöte und Deff (Handpauke)." Gospod Ellis z Orientalskega oddelka Britanskega muzeja je prevedel izvirna perzijska imena, tj. barbut, čang, rubāb, nei. Barbut in rubab sta bila različna instrumenta šele v 19. stoletju v Perziji. Med njima so bile le manjše razlike.

Sodobna uporaba uredi

Zvoke barbitona so digitalno ustvarili s projektom o zvoku starih glasbil (ASTRA – Ancient Instruments Sound / Timbre Reconstruction Application), ki uporablja sintezo fizičnega modeliranja za simuliranje zvoka barbitona. [16] Zaradi zapletenosti postopka ta projekt uporablja porazdeljeno računalništvo (angl.: grid computing) [17], model, ki se predvaja na stotini računalnikov po vsej Evropi istočasno.

Barbiton je poleg drugih starodavnih instrumentov del Sounds Orchestra, katerih zvoke je poustvarila ASTRA, poleg epigonija, salpinksa, aulosa in trstenk.

Sklici uredi

  1. ↑ Schlesinger 1911 cites: Bergk's Poetae Lyrici Graeci (4th ed., 1882), p. 291, fr. 143 [113]; and p. 311, 23 [1], 3; and 14 [9], 34, p. 306
  2. ↑ Schlesinger 1911 cites: Polit. viii. (v.), 6, ed. Susemihl-Hicks (1894), pp. 604 (= 1341a 40) and 632; Daremberg and Saglio, Dict. d'ant. gr. et rom., article "Lyre,", p, 1450, for a few more references to the classics.
  3. ↑ W. D. Anderson. (1994). Music and Musicians in Ancient Greece. ISBN 0-8014-3083-6. Ithaca, NY: Cornell University Press.
  4. ↑ M. L. West. (1992). Ancient Greek Music. ISBN 0-19-814975-1. Oxford, England: Oxford University Press.
  5. ↑ Schlesinger 1911 cites: Johnson's Persian-Arabic-English dictionary: barbat, a harp or lute, barbatzan, player upon lute, pl.barabit; G. W. Freytag, Lexicon Arabico-Latinum, i. p. 103; barbal (Persian and Arabic), batbitus, genus testudinis, plerumque sex septamve chordis instructum (rotundam habet formam in Africa); Lexicon Aegidii Forcellini (Prato, 1858); "Barbito aurataque chely ac doctis fidibus personare" (Martianus Capella i. 36); G. B. Doni, Lyra Barberina, ii. index
  6. ↑ Schlesinger 1911 cites: Enumeration of Arab Musical Instruments, xiv. c.
  7. ↑ Schlesinger 1911 cites: (a) See C. Clarac, Musée du Louvre, vol. i. pl. 202, No. 261. (b) Accompanying illustration. See also Kathleen Schlesinger, "Orchestral Instruments", part ii., "Precursors of the Violin Family," fig. 108 and p. 23, pp. 106–107, fig. 144 and appendix. (c) Sarcophagus in the cathedral of Girgenti in Sicily, illustrated by Carl Engel, Early History of the Violon Family, p. 112. A cast of preserved in the sepulchral basement at the British Museum. Domenico, Lo Faso Pietra-Santa, le antichrita della Sicilia (Palermo, 1834), vol. 3, pl. 45 (2), text p. 89. (d) C. Zoega, Antike Basreliefe von Rom (Giessen, 1812), atlas, pl. 98, sarcophagus representing a scene in the story of Hippolytus and Phaedra.
  8. ↑ Schlesinger 1911 cites: In Jacob Locher's Navis Stultifera (Basil, 1506), titulus 7, is an illustration of a small harp and lute with the legend nec cytharum tangit nec barbiton.
  9. ↑ Schlesinger 1911 cites: Historia Utriusque Cosmi (Oppenheim, 1617), tom. i. tract ii. part ii. lib. iv. cap. i. p. 226.
  10. ↑ Schlesinger 1911 cites: Lyra Barberina, vol. ii. index, and also vol. i. p. 29.
  11. ↑ Schlesinger 1911 cites: "La musique des anciens," Oeuvres complètes (ed. Amsterdam, 1727), tom. i. p. 306.
  12. ↑ Schlesinger 1911 cites: De Vita propria sermonum inter liberos libri duo (Haarlem, 1817). See also Edmund van der Straeten, La Musique aux Pays-Bas, vol. ii. p. 349.
  13. ↑ Schlesinger 1911 cites: See The Seven Seas, a dictionary and grammar of the Persian language, by Ghazi ud-din Haidar, king of Oudh, in seven parts (Lucknow, 1822) (only the title of the book is in English). A review of this book in German with copious quotations by von Hammer-Purgstall is published in Jahrbucher der Literatur (Vienna, 1826), Bd. 35 and 36; names of musical instruments, Bd. 36, p. 292 et seq. See also R. G. Kiesewetter, Die Musik der Araber, nach Originalquellen dargestellt (Leipzig, 1843, p. 91, classification of instruments).
  14. ↑ Schlesinger 1911 cites: The Seven Seas, part i. p. 153; Jahrb. d. Literatur, Bd. 36, p. 294.
  15. ↑ Schlesinger 1911 cites: Fr. Ruckert, Grammatik, Poetik und Rhetorik der Perser, nach dem 7ten Bde. des Hefts Kolzum (Gotha, 1874), p. 80.
  16. ↑ »ASTRA«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2015. Pridobljeno 1. novembra 2011.
  17. ↑ »grid computing«. Pridobljeno 1. novembra 2011.

Viri uredi

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Barbiton (glasbilo).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Barbiton_(glasbilo)&oldid=6004705«