Wikipedija

Bašibozuk

Bašibozuki (osmansko turško باشی بوزوق‎, başıbozuk, dobesedno poškodovana ali nora glava, približno tudi neurejena banda ali banda brez vodstva) so bili neregularni vojaki Osmanskega cesarstva, zbrani v vojnem času. Vojska je za bašibozuke rekrutirala večinoma Albance in Čerkeze,[1] sicer pa iz vseh etničnih skupin Osmanskega cesarstva in celo sužnjev iz vzhodne Evrope in Afrike.[2] Bašibozuki so sloveli kot hrabri borci in zaradi pomanjkljive regulative razvpiti roparji in morilci civilnega prebivalstva.[1][3]

Bašibozuk
Başıbozuk (turško)
Poveljnik bašibozukov
Aktivno17. stoletje – neznano
Država Osmansko cesarstvo
VejaArmada Osmanskega cesarstva
Tipneregularne vojaške enote
Velikostneznano
VzdevkiNore glave

Izvor in zgodovina uredi

V osmanskih vojskah so bili ob rednih vojakih vedno tudi najemniki. Osmanski fevdalni sistem, ki ga je povzročil predvsem ogromen obseg ozemlja, je zahteval vedno večje zanašašanje na neregularne vojaške enote. Bašibozuke je najemala, oboroževala in vzdržavala osmanska vlada, vendar niso prejemali plač in niso nosili uniform ali posebnih oznak. Za boj jih je motiviralo predvsem pričakovanje obilnega plena.[4] Večina bašibozukov se je borila peš, nekatere enote, imenovane akindžije, pa na konjih. Zaradi nediscipline niti eni niti drugi niso bili sposobni izvajati večjih vojaških operacij, bili pa so uporabni za druge naloge, na primer kot izvidniki in predhodnica. Zaradi njihove nezanesljivosti so jih morale redne osmanske vojaške enote tu in tam tudi nasilno razorožiti.[3]

Osmansko armado so sestavljale naslednje enote:

  • sultanove dvorne enote, imenovane kapikulu, ki so bile plačane; najbloj znani med njimi so bili janičarji
  • provincialni vojaki, ki so imeli svoje fevde (turško timarli); najpomembnejši so bili timarski spahije (dobesedno fevdalni konjeniki) in njihovi plačanci (turško cebelu, dobesedno oboroženi možje), pa tudi drugi
  • podložniki, vojaki iz protektoratov in zavezniških držav, mad katerimi je bil najpomembnejši Krimski kanat
  • bašubozuki, ki praviloma niso dobivali plač in so živeli od plena

Poskus Husrev-paše, da razpusti svoje albanske bašibozuke v korist svojih rednih vojaških enot, je sprožil nemire, ki so privedli do ustanovitve Egiptovskega kedivata Mohaeda Alija.[5] Raba bašibozukov je bila konec 19. stoletja opuščena, vendar so se njihove samoorganizirane čete pojavljale tudi kasneje.

Naziv bašibozuk se je uporabljal tudi za konjenike, ki so v mirnem času v več provincah Osmanskega cesarstva opravljali naloge žandarmerije.

Sloves in grozodejstva uredi

Bašibozuki so bili znani po nasilju, brutalnosti in nedisciplini.[6] Njihov naziv je v mnogo jezikih postal sopomenka za nediscipliniranega razbojnika. V stripovski seriji Tintinove dogodivšine na primer, kapetan Haddock besedo bašibozuki pogosto uporablja kot žaljivko.[7]

Poboj v Bataku lea 1876 je izvedlo več tisoč bašibozukov, poslanih za zadušitev lokalnega upora. Bašibozuki so zagrešili tudi pokol v Fokeji leta 1914. Med Ilindensko vstajo v Osmanski Makedoniji leta 1903 so te čete požgale 119 vasi in uničile 8400 hiš, več kot 50.000 makedonskih beguncev pa je pobegnilo v gore.[8]

Bolgarski mučenci je slika Konstantina Makovskega iz leta 1877, ki prikazuje posilstvo dveh Bolgark med aprilsko vstajo.[9]

  •  
    Bašibozuki v krvavem pokolu v Bataku
  •  
    Grozodejstva bašibozukov v Osmanski Bolgariji
  •  
    Konstantin Makovski (1877): Bolgarski mučenci
  •  
    Skupina bašibozukov na osmanski razglednici
  •  
    Jean-Léon Gérôme: Afriški bašibozuk

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Houtsma 1993, str. 670.
  2. ↑ Vizetelly 1897, str. 83.
  3. ↑ 3,0 3,1 Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Bashi-Bazouk" . Encyclopædia Britannica (11th ed.). Cambridge University Press.
  4. ↑ Montgomery 1968, str. 246.
  5. ↑ Inalcık, Halil. Prevod Gibb, H.A.R. The Encyclopaedia of Islam, New Ed., Vol. V, Fascicules 79-80, str. 35-. "Khosrew Pasha". E.J. Brill (Leiden), 1979. Pridobljeno 13. septembra 2011.
  6. ↑ Fermor, Patrick Leigh. The Broken Road. John Murray, 2013. str. 21. ISBN 9781590177549.
  7. ↑ Horatio Clare (11. marec 2008). Running for the Hills: A Memoir. Simon and Schuster. str. 168–. ISBN 978-0-7432-7428-9.
  8. ↑ Glenny, Misha (2012). The Balkans. USA: Penguin Books. str. 205. ISBN 978-0-14-242256-4.
  9. ↑ Alexis Heraclides; Ada Dialla (2015). Humanitarian Intervention in the Long Nineteenth Century: Setting the Precedent. Oxford University Press. str. 185–. ISBN 978-0-7190-8990-9.

Viri uredi

  • Edward Vizetelly (1897). The Remininiscences of a Bashi-bazouk. J.W. Arrowsmith.
  • Ottoman warfare, 1500–1700 by Rhoads Murphey. London : UCL Press, 1999.
  • Özhan Öztürk (2005). Karadeniz (Črno morje): Ansiklopedik Sözlük. 2 Cilt. Heyamola Yayıncılık. İstanbul. ISBN 975-6121-00-9.
  • Montgomery, Viscount Bernard (1968). A History of Warfare, The World Publishing Company. ISBN 978-0-688-01645-6.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bašibozuk&oldid=5736928«