Avtoseksiranje
Avtoseksiranje je živinorejska vzrejna metoda,[1] najbolj značilna za domače kokoši,[2] v okviru katere se osebki različnega spola po videzu (npr. obarvanosti ali vzorcih[3]) razlikujejo že takoj po izvalitvi.[4] Pojav je značilen tudi za nekatere druge vrste, recimo domače golobe.[5] Za odkritje te metode in razvoj prvih avtoseks pasem je odgovoren britanski genetik Reginald Punnett,[6] ki je bolje poznan po svojem Punnettovem kvadratu.[7]
Značilnosti uredi
Uporabnost uredi
Avtoseks piščance je mogoče po spolu ločevati takoj po izvalitvi,[3] četudi takrat še ni razvitih tipičnih kokošjih zunanjih spolnih znakov.[2] Praviloma so razlike vidne v barvi piščančjih peres (puha) ali prisotnosti oziroma odsotnosti posebnih vzorcev, kot so denimo naglavne lise.[3] Pri nekaterih pasmah se med spoloma ločuje po hitrosti operjanja, pri čemer se eden izmed spolov operja hitreje kot drugi. Hitrost operjanja je moč vrednotiti s primerjavo dolžine tulcev primarnih in krovnih perutnih peres.[8]
Genetsko ozadje uredi
Avtoseksiranje je genetska metoda, v okviru katere se rejci poslužijo specifičnih spolno vezanih genov, ki imajo na živali dobro viden fenotipski učinek.[2] Nekateri geni se namreč dedujejo različno glede na spol, kar pomeni, da jih samci prejmejo npr. v različnem številu izvodov kot samice. Dober primer avtoseks gena je gen za grahavost (grahasti gen), ki igra pomembno vlogo pri pasmah kokoši z grahastim vzorcem obarvanosti (na primer grahasta plimutka in slovenska grahasta kokoš).[3] Grahasti gen se deduje tako, da grahasto obarvani samci prejmejo dva izvoda, grahaste samice pa le en izvod tega gena.[6][9] Gen za grahavost je eden izmed avtoseks genov, ki se ga pogosto uporablja pri prireji križancev (hibridov), da se lahko te enostavne razvršča po spolu že takoj po rojstvu.[3] Pojavljajo se tudi čiste pasme, ki imajo avtoseks potomce po parjenju osebkov iste pasme.[6]
Primeri uredi
Med avtoseks pasme kokoši sodijo na primer tuje Ancobar, Barnebar, Cambar, Cobar, Dorbar, Legbar, Polbar, Rhodebar in druge.[6] Avtoseks piščanci so značilni tudi za slovenske komercialne križance blagovne znamke Prelux.[8] Pri pitovnem piščancu prelux-BRO[10] in nesnici prelux-G se petelini operjajo kasneje kot kokoši, samčki nesne pasme prelux-Č imajo belo naglavno liso, samci prav tako nesne prelux-R so bele barve, medtem ko so samice rumenkasto rjavih odtenkov.[8]
Sklici uredi
- ↑ »Autosexing definition and meaning | Collins English Dictionary«. www.collinsdictionary.com (v angleščini). Pridobljeno 18. novembra 2021.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 »Katalog znanj: Avo-Azo«. www.katalog-znanj.bf.uni-lj.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. novembra 2021. Pridobljeno 18. novembra 2021.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 »What is sexing, autosexing, and sex-linked?«. My Pet Chicken. Pridobljeno 18. novembra 2021.
- ↑ »Definition of autosexing | Dictionary.com«. www.dictionary.com (v angleščini). Pridobljeno 18. novembra 2021.
- ↑ Hollander, W. F. (april 1942). »Auto-sexing in the domestic pigeon«. Journal of Heredity. Zv. 33, št. 4. str. 135–140. doi:10.1093/oxfordjournals.jhered.a105150. ISSN 1465-7333.
{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 »Autosexing Poultry«. poultrykeeper.com (v britanski angleščini). Pridobljeno 18. novembra 2021.
- ↑ Edwards, A. W. F. (september 2012). »Reginald Crundall Punnett: First Arthur Balfour Professor of Genetics, Cambridge, 1912«. Genetics. Zv. 192, št. 1. str. 3–13. doi:10.1534/genetics.112.143552. ISSN 0016-6731. PMC 3430543. PMID 22964834.
{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ 8,0 8,1 8,2 Holcman, Antonija; Terčič, Dušan; Salobir, Janez; Zorman-Rojs, Olga (2020). Perutnina : reja kokoši, pur, gosi, rac, prepelic. Ljubljana: Kmečki glas. ISBN 978-961-203-484-9. OCLC 1146270237.
- ↑ »Barred Gene Use in Chickens«. Hobby Poultry (v angleščini). Pridobljeno 18. novembra 2021.
- ↑ Bizant, Katja (2009). »Primerjava pitovnih in klavnih lastnosti treh genotipov piščancev : diplomsko delo, visokošolski strokovni študij«. repozitorij.uni-lj.si. Pridobljeno 18. novembra 2021.