Papež Janez XXIII.

(Preusmerjeno s strani Angelo Giuseppe Roncalli)
Za istoimenskega protipapeža glej Protipapež Janez XXIII.

Janez XXIII., rojen kot Angelo Giuseppe Roncalli, papež Rimskokatoliške cerkve od 28. oktobra 1958 do smrti, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan.

Sveti Janez XXIII. – »Dobri« 
papež
rimski škof
De Agostini: Papež Janez XXIII. (1958-1963)
De Agostini: Papež Janez XXIII. (1958-1963)
Izvoljen28. oktober 1958 (izvoljen)
Začetek papeževanja4. november 1958 (posvečen, kronan in umeščen med slovesno mašo)
Konec papeževanja3. junij 1963 (4 leta, 218 dni)
PredhodnikPij XII.
NaslednikPavel VI.
Redovi
Duhovniško posvečenje10. avgust 1904
posvečevalec
Giuseppe Ceppetelli
Škofovsko posvečenje19. marec 1925
posvečevalec
Giovanni Tacci Porcelli
Povzdignjen v kardinala12. januar 1953
imenoval
Pij XII.
Položaj261. papež
Osebni podatki
RojstvoAngelo Giuseppe Roncalli
25. november 1881({{padleft:1881|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2][…]
Sotto il Monte Giovanni XXIII[d]
Smrt3. junij 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[4][1][…] (81 let)
Apostolska palača, Vatikan[4]
PokopanBazilika sv. Petra, Vatikan
NarodnostItalijan
Verakatoličan
Starši(oče): Giovanni Battista Roncalli
(mati): Marianna Mazzola
Prejšnji položaj
Alma materZavod svetega Apolinarija, Rim
Podpis
Insignije
Grb osebe Papež Janez XXIII.
Obedientia et pax
Pokorščina in mir
Svetništvo
God
Svetnik vKatoliška Cerkev
Svetniški nazivsveti
Beatifikacija3. september 2000
Trg svetega Petra, Vatikan
razglašalec
Janez Pavel II.
Kanonizacija27. april 2014
skupaj s papežem Janezom Pavlom II.
Trg svetega Petra, Vatikan
razglašalec
papež Frančišek
Atributipapeška obleka, tiara, Bazilika sv. Petra v Vatikanu
Zavetnikpapeži, ekumenizem, koncili, vojaški kaplani, Beneški patriarhat, Škofija Bergamo.[6]
Drugi papeži z imenom Janez
Catholic-hierarchy.org

Zgodnje življenje in delo

uredi

Družina

uredi

Rodil se je kot Angelo Giuseppe Roncalli 25. novembra 1881 v Sotto il Monte, mali vasici v pokrajini Bergamo, v deželi Lombariji v Kraljevini Italiji. Bil je najstarejši fant; oče Giovanni Battista Roncalli (1854–1935) in mati Marianna Giulia Mazzola (1855–1939) sta imela trinajst otrok, med katerimi je bil po vrsti četrti. Bratje in sestre si sledijo takole:[7]

  1. Maria Caterina (1877–1883)
  2. Teresa (1879–1954), 1899 se je z njo poročil Michele Ghisleni
  3. Ancilla (1880–1953)
  4. Angelo Giuseppe (1881-1963)
  5. Francesco Saverio (1883–1976), 1907 se je oženil z Marijo (Maria Carrara)
  6. Maria Elisa (1884–1955)
  7. Assunta Casilda (1886–1980);[8] z njo se je 1907 oženil Giovanni Battista Marchesi
  8. Domenico Giuseppe (1888–1888)
  9. Alfredo (1889–1972)
  10. Giovanni Francesco (1891–1956) se je 1919 oženil s Katarino (Caterina Formenti)
  11. Enrica (1893–1918)
  12. Giuseppe Luigi (1894–1981),[9] se je 1922 oženil z Ido Biffi
  13. Luigi (1896–1898)[10][11]

Šolanje in duhovništvo

uredi

1889 je osemletni Angelček sprejel prvo sveto obhajilo in birmo.[12]

1. marca 1896 ga je njegov semeniški spiritual Isacchi vpisal v Frančiškov svetni red; tretjeredniške zaobljube je napravil 23. maja 1897.[13]

1904 je doktoriral iz cervenega prava[14] in prejel duhovniško posvečenje v rimski cerkvi Santa Maria in Montesanto na Piazza del Popolo dne 10. avgusta 1904. Kmalu po tem se je srečal v Baziliki sv. Petra s papežem Pijem X.. Nato je imel novo mašo v svojem rojstnem kraju na Veliki Šmaren.[15]

1905 je postal tajnik pri novem bergamskem škofu Tedeschiju, ki mu je ostal zvest vse do njegovo smrti 22. avgustat 1914, dva dni po smrti papeža Pija X.. Oba cerkvena dostojanstvenika sta si prizadevala, da bi obvarovala človeštvo pred grozečo vojno. Zadnje Tedeschijeve besede Roncalliju so zvenele kot oporoka: "Angelo, moli za mir!" Smrt dveh dobrih pastirjev skoraj istočasno ga je hudo potrla. V tem obdobju je bil tudi predavatelj v bergamskem semenišču.[16]

Cerkvene službe

uredi

Leta 1909 je bil Roncalli imenovan za duhovnika v rimski cerkvi Svete Marije v Monte Santu. Desetletje pozneje je bil med prvo svetovno vojno vpoklican v kraljevo italijansko armado kot narednik, kjer je služil v sanitetnem odredu ter kot kaplan. Leta 1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za predsednika Družbe za širjenje vere. Leta 1925 ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega nuncija v Bolgariji ter ga obenem posvetil v nadškofa ter mu podelil naslovno škofijo Areopolis. Za svoje škofovsko geslo si je izbral »Obedientia et Pax« (»pokorščina in mir«). Leta 1935 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Turčiji in Grčiji, kar je Roncalli izrabil za pomoč številnim Judom in rešitev tisočev beguncev v Evropi. Leta 1944 ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega nuncija v Parizu.

Leta 1953 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem ustrezno povzdignjen v kardinala. Kot izraz svojega spoštovanja ga je francoski predsednik Vincent Auriol sklicevaje se na star privilegij francoskih kraljev osebno okronal z rdečim kardinalskim klobukom na svečanosti v Elizejski palači. Obiska v Franciji se je papež Janez kasneje hudomušno spominjal z anekdoto, da ljudje na sprejemu, kamor je bil povabljen, ob prihodu dame v drzno izrezani obleki niso gledali nje, temveč njega, ali jo on gleda.

Slikovna zbirka iz mladosti

uredi

Povezanost s Slovenijo in Slovenci

uredi

Roncalli je obiskal tudi Slovenijo. 9. novembra 1927, ko je bil na poti iz Rima v Bolgarijo, se je za nekaj dni ustavil v Ljubljani. Najprej je obiskal ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča in si v njegovem spremstvu ogledal Zavod sv. Stanislava ter novo Plečnikovo cerkev sv. Antona Padovanskega v Šiški in katoliško tiskarno. Kakor je zapisal škof Jeglič, mu je vse bilo všeč in jim je čestital. Udeležil se je tudi akademije v čast svetemu Jozafatu Kunceviću, ki so jo 12. novembra pripravili ljubljanski bogoslovci. Opravil pa je tudi letne duhovne vaje pri jezuitih, kjer si je naredil nekaj zapiskov v svoj Dnevnik duše.[17]

Jeseni 1960 je obiskal salezijanske duhovniške pripravnike prvega in drugega letnika križevske gimnazije – bilo jih je čez šestdeset s skoraj celotnega področja nekdanje Jugoslavije, med njimi tudi poznejši beograjski nadškof in metropolit Hočevar – goreč salezijanski ljudski misijonar Kelenc[18] Rojak in ravnatelj Bajuk [19][20] ga je zaprosil, naj po Don Boskovi navadi pove fantom po večernih molitvah nekaj spodbudnih besed za ’Lahko noč!’ Rad se je odzval in govoril o svojem rimskem romanju in srečanjem s papežem Janezom Dobrim in o njegovi prijaznosti, ki je nezaustavljivo osvajala obiskovalce in tudi njega do solz ganila. Bil je čisto v prvi vrsti in ko so papeža prinesli blizu, mu je poljubil ribiški prstan, papež pa mu je namenil nekaj prisrčnih besed ter po očetovsko božal njegovo roko. „V tej moji roki nikoli več ne bo revmatizma!« je do solz ginjen končal svojo zgodbo.[21]

Papeževanje

uredi
 
Ta doprsni papežev kip hranijo v Benetkah

Konklave in izvolitev

uredi

Po smrti Pija XII. se je hitro raznesla ideja o tako imenovanem »prehodnem papežu«. Neki novinar jo je opredelil s sledečimi besedami: »Pij XII. je bil velikan. Toda v zadnjih časih je dopustil, da se je število kardinalov zmanjšalo od 70 na 51 in med temi – ne da bi se pregrešili zoper spoštovanje – ni nobenega, ki bi ga dosegal. Zato se bodo po vsej verjetnosti kardinali odločili za izvolitev starejšega papeža, ki bo spet dvignil število kardinalov na 71, tako da bo izbral med tremi tisoči škofov najbolj razgledane in nadarjene može. Moral bo služiti kot miren vezaj med Pijem XII. in med papežem, ki bo v polni meri podedoval njegovo moč in delavnost.«[22]

V primerjavi s papeškim konklavom leta 1922, ko trije kardinali niso pravočasno prispeli v Rim, ker se je konklave začel predpisno 10 dni po papeževi smrti; ali s papeškim konklavom leta 1939, ko so trije kardinali prispeli v Rim ravno zjutraj na začetek konklave, ki se je po novih pravilih začel 18 dni po papeževi smrti; so v tem konklavu vsi kardinali, ki so potovali, prispeli v Rim do 22. oktobra, torej že nekaj dni pred začetkom konklava, ki se je začel 16 dni po smrti Pija XII. Od 53 kardinalov volivcev sta bila zadržana samo dva: komunistični brezbožni vladi Madžarske in Jugoslavije sta onemogočili prihod v Rim kardinaloma Mindszentyju in Stepincu - prvi je bil v azilu na Ameriškem veleposlaništvu v Budimpešti, drugi pa v hišnem priporu v domačem Krašiću. Obema bi oblasti dovolile odhod iz države, toda brez možnosti vrnitve - kar pa se jima je zdelo nečastno in nesprejemljivo. Newyorški kardinal Spellman, ki je ob smrti Pija XII. ravno potoval z ladjo proti New Yorku, se je izkrcal na Azorih in odletel z letalom v Rim, da je še pravočasno prispel na konklave.[23][24]

Konklave za izvolitev naslednika papeža Pija XII., ki je umrl 9. oktobra 1958, je potekal od 25. do 28. oktobra 1958. Papež Janez XXIII. je bil izvoljen leta 1958 v štirih dneh.[25] V enajstem glasovanju so kardinali 28. oktobra izvolili za papeža beneškega patriarha Angela Roncallija, ki je izvolitev kljub visoki starosti mirno sprejel v skladu s svojim geslom: "Pokorščina (prinaša) mir" - in si vzel papeško ime Janez XXIII. s preprosto razlago, da je tako bilo ime njegovemu očetu in da je sv. Janezu posvečena tudi župnijska cerkev v njegovi vasi.[26]

To je bil za Pijem X. že drugi beneški patriarh, ki je postal papež v 20. stoletju; Jožef Sarto je bil izvoljen v konklavu 1903, po smrti Leona XIII..

Delovanje

uredi

Umestitev, kronanje in prevzem službe je bil med pontifikalno mašo na torek, 4. novembra 1958.

Polagoma je na veselje kardinalov, škofov, duhovnikov in vernikov, pa tudi drugih ljudi, z osebno prisrčnostjo, dobrovoljnostjo in prijaznostjo uspel osvojiti srca takorekoč celega sveta - ne le ljudstva, ampak tudi vladarjev. Papež Pij - njegov predhodnik - je bil sicer izredno priljubljen zlasti med Rimljani kot "Rešitelj Rima"; bil pa je v stiku z javnostjo aristokratsko zadržan in je navadno med fotografiranjem povzdignil roke ter uprl pogled kvišku; včasih tudi Janez, vendar je kot kmečki sin največkrat preprosto pogledal naravnost v kamero in se prijazno nasmehnil.

Kot prvi papež po letu 1870 je zapustil ozemlje Vatikana oziroma posesti, ki so pripadale papežu z Lateranskimi sporazumi. Izhod je namenil obisku zapornikov in jim povedal: »Ker ne morete do mene vi, sem jaz prišel do vas.« 

Sklic koncila

uredi
 
11. oktobra 1962 je Janez Dobri s slovesno mašo odprl 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor

Tik pred začetkom koncila je Janez XXIII. odpotoval v romarski kraj Loreto – prvo potovanje z vlakom, ki ga je opravil kak papež po mnogih desetletjih. Želel je tam moliti za uspeh Vesoljnega cerkvenega zbora – in hkrati prelomiti 62 let staro zaobljubo. Leta 1900 je namreč Angel Roncalli kot mlad bogoslovec romal v Loreto, kjer so ga prostozidarji tistega večera tako hudo ozmerjali, da je ogorčeno zapisal v svoj dnevnik: »Blagoslovljena Madona Loretska! Častim te in te ljubim z vsem srcem. Obljubljam ti tudi, da ti bom vedno zvest kot dober bogoslovec v Rimu; vendar ti z obžalovanjem sporočam, da me tukaj ne boš nikoli več videla.«[27]

Na začudenje svojih sodelavcev je manj kot devetdeset let po prvem vatikanskem koncilu sklical nov ekumenski koncil. Res je sicer, da so v srednjem veku bili koncili pogostejši; na splošno pa so mislili, da še ni potreben nov koncil. Ko mu je kardinal-sodelavec dejal, da bi ga bilo možno sklicati šele 1963, je on menil: "Potem ga pa skličimo kar 1962." Medtem ko je velika večina menila, da bi bilo za njegove priprave potrebnih morda celo deset let, je Janez objabil, da ga namerava sklicati že čez nekaj mesecev. Drugi vatikanski koncil je korenito preobrazil obraz katolištva.

O Janezu XXIII. lahko rečemo, da je poučeval in pridobival ljudi kot dober vaški župnik. S svojo preprosto vernostjo, zvestobi zdravim izročilom, pa tudi z odprtostjo znamenjem časa – koncilskim podanašnjenjem – je Cerkev približal svetu in osvajal ljudi ne glede na njihovo prepričanje – celo nevernike. Z odprtim srcem jih je spremljal na njihovi življenjski poti – in svet je to razumel in mu vračal z enakim zaupanjem. Lep odsev te očetovske skrbi odseva njegov kratki nagovor, ki ga je imel z okna svoje delovne sobe na večer odprtja drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1962. Po sončnem zahodu so romarji v sprevodu prišli na Trg sv. Petra, kjer so iz številnih majhnih lučk oblkovali križ in papež jim je povedal to čudovito misel: "Poglejte gor proti nebu: nocoj je celo luna pohitela in napravila svoj svetlobni prizor, ko da nas boža. Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite: 'To je papeževo božanje'."[28] "In če boste opazili kako solzo, ki bi jo bilo potrebno obrisati, spodbudno recite: ‘Papež je z vami še posebej v trenutkih, ko ste žalostni in vam je hudo.'”[29]

Sprejemanje in izobčenje

uredi

Prvič po 400 letih od izobčenja Elizabete I. se je srečal s canterburyjskim nadškofom – prečastitega Geoffreyja Francisa Fisherja je gostil v Vatikanu 2. decembra 1960 in imel z njim enourni pogovor.

Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po doktrini Pija XII. iz leta 1949, ki je katolikom prepovedala podporo komunističnih režimov, izobčil Fidela Castra.[30]

Anekdote

uredi

O njegovi priljubljenosti pričajo številne anekdote, ki razkrivajo, da je znal z zaupanjem v Boga in človeka najti izhod iz sleherne zagate in sicer mučne ali kočljive okoliščine obrniti tudi na šalo ravnaje se po zdravi kmečki pameti. Kljub temu se najdejo ljudje, ki se nad njegovim - ali drugih papežev - smislom za zdrav humor pohujšujejo; nič čudnega, saj globokoumnih šal ne zastopijo ljudje z nizkim inteligenčnim količnikom in glede takih zajedljivo pravi Shaw: "Čim ožje so pameti, tem širši so predsodki!"

Miren spanec

Neki novoposvečeni škof je Janezu XXIII. potožil, da mu breme njegove službe ne pusti mirno spati. Papež ga je dobrohotno miril in mu dejal, da se je po izvolitvi za papeža počutil enako. Nato pa se mu je v spanju prikazal angel varuh in ga vprašal: »Kdo vlada Cerkvi: ti ali Sveti Duh? Angelo, ne jemlji sebe tako resno.« »Od takrat« - je rekel papež - »spet mirno spim.« [31] Razumljivo, da je papeška služba prinesla s seboj nova bremena ter več vprašanj kot odgovorov zlasti v začetnih dneh papeževanja: “Pogosto se zbudim sredi noči in začnem razmišljati o perečih vprašanjih; rečem si, da bi o tem moral govoriti s papežem. Potem pa se spomnim, da sem ta papež jaz, in si rečem: ‘No, potem pa moram o tem govoriti z Jezusom’.”[32]

Jackie

Ko je Vatikan obiskala prva dama Združenih držav Amerike Jacqueline Kennedy, je tuhtal, kako naj jo ogovori: »Mrs. Kennedy« ali »Jaqueline Kennedy« ali kako drugače. V trenutku srečanja pa jo je na veliko zabavo zbranih časnikarjev kratkomalo poklical: »Jackie!«. Po svoji duhovitosti in dobroti je slovel že dolgo poprej.

Jabolka

Kot apostolski nuncij v Parizu se je po službeni dolžnosti moral udeležiti tudi slavnostne večerje. Določen mu je bil sedež desno od gostiteljice, ki je bila žena nekega južnoameriškega veleposlanika; nosila je sicer osupljivo lepo, vendar globoko izrezano Diorjevo obleko, ki morda ni bila ravno najprimernejša v navzočnosti tako odličnih gostov, ki so se v zadregi presedali in radovedno strmeli v nuncija pričakovaje njegove graje; nastala je moreča tišina. Ko so postregli z glavno jedjo, je Roncalli vstal, pozdravil kot dekan diplomatskega zbora navzoče, nazdravil in šaljivo končal: "'Ni mi jasno, zakaj vsi gostje kar naprej buljijo vame, ubogega, starega grešnika, medtem ko niti ne opazijo, da je moja brhka soseda, naša očarljiva gostiteljica, od mene dosti mlajša in privlačnejša ...'" Omizje je izbruhnilo v krohot in stekel je sproščen pogovor.[33]

Kot pomembna cerkvena osebnost pa je nuncij menil, da ne sme oditi brez nauka, ki ga je prihranil za konec, ko so postregli jabolka. Vzel je najlepše rdeče jabolko in ji ga ponudil. Ljudje so postali pozorni in slišali, kako je sramežljivo zavrnila: »Ne, hvala.« On pa je vztrajal in vljudno dejal: »Vzemite, prosim vas!« Ona pa začudena nad tako vsiljivostjo: »Zakaj neki?« On pa glasno: »Ker je Eva šele po tem, ko je pojedla jabolko, spoznala, da je gola.«[34]

Plača

Neki škrlatnik je negodoval, češ da je po povišanju plače v Vatikanu neki delavec dobil enako vsoto kot kardinali. Papež je pri priči dal pojasnilo: »Ta zaposleni družinski oče ima deset otrok; upam, da jih kardinal nima.« [35]

Beneški patriarh in rimski papež

uredi

Bolezen, smrt in spomin

uredi

Mirovnik tudi v bolezni

uredi
 
Kardinal Loris Capovilla na obisku pri hudo bolnem papežu Janezu Dobremu

Že pred odprtjem drugega vatikanskega koncila je papež zaslutil, da z njegovim zdravjem nekaj ni v redu in opažal prve opozorilne znake bolezni na želodcu; taka huda bolezen je že bila prizadela nekatere člane njegove družine.[36]. 23. septembra 1962 pa so zdravniki res ugotovili, da papež boluje za želodčnim rakom. Osem mesecev za tem je občasno krvavel iz želodca in se z velikim naporom redkeje pojavljal v javnosti; pa še tedaj je bil videti bled in izčrpan. Sam je v zvezi s tem o Veliki noči 1963 namignil na svoje težko zdravstveno stanje, ko je obiskovalcem rekel: "Kar se dogaja vsem ljudem, se bo morda kmalu zgodilo tudi papežu, ki vam danes govori."

Čeprav sam hudo bolan, se je vendarle ponudil za posredovanje med ameriškim predsednikom Johnom Kennedyjem in sovjetskim predsednikom Nikitom Hruščovom med kubansko raketno krizo oktobra 1962. Oba državnika sta pohvalila papeževo globoko predanost mirnemu reševanju mednarodnih sporov. Hruščov je kasneje poslal sporočilo prek Normana Cousinsa[37], v katerem je izrazil svoje najboljše želje za papeževo ozdravljenje. Janez XXIII. mu je poslal nazaj osebno natipkano sporočilo, v katerem se mu prisrčno zahvaljuje za pismo. Cousins je medtem odpotoval v New York in zagotovil, da bo Janez postal 'Osebnost leta revije „Time“' in tako je Janez XXIII. res postal prvi papež, ki je od revije Time prejel ta častni naziv; sledil mu je Janez Veliki leta 1994 in Frančišek leta 2013.

7. marca 1963, na praznik vseučiliščnega zavetnika sv. Tomaža Akvinskega, je papež obiskal Univerzo svetega Tomaža Akvinskega Angelicum in jo z motuproprijem Dominicanus Ordo[38] povzdignil na stopnjo papeške univerze.[39][40]

Balzanova nagrada

uredi

10. maja 1963 je v Vatikanu dobil obvestilo, da je prejel Balzanovo nagrado; svoje dosežke pa je pripisal petim papežem svojega življenja, vse od Leona XIII. pa do Pija XII.. 11. maja je italijanski predsednik Segni uradno podelil papežu Balzanovo nagrado za njegovo zavzemanje za mir. Med vožnjo v avtomobilu na uradno slovesnost je trpel zaradi hudih bolečin v trebuhu, vendar se je na vsak način hotel srečati s Segnijem v Kvirinalski palači, da bi tam prejel nagrado. Ni je hotel zasebno prejeti v Vatikanu, češ "da bi bila žalitev častiti papeža na posmrtnih ostankih križanega svetega apostola Petra." To je bil papežev zadnji odhod iz Vatikana.[41]

Potuhnjena bolezen pa je nezaustavljivo napredovala; pri svojem zadnjem javnem nastopu je v sredo, dne 24. maja, s pojemajočim glasom to tudi brez okolišanja povedal stotisočglavi množici zbrani na Trgu svetega Petra, ki je molila za njegovo zdravje:

„Ne skrbite toliko zame. Pripravljen sem se podati na veliko potovanje. Kovčke imam spakirane in lahko odidem kadarkoli.“[42]

Prejem svete popotnice

uredi

25. maja 1963 je papež pretrpel še eno krvavitev in potreboval več transfuzij krvi, vendar je rak predrl želodčno steno in kmalu se je pojavil peritonitis. Zdravniki so se posvetovali in Janezu XXIII. je njegov pomočnik Capovilla odkrito sporočil, da mu zemeljska znanost ne more nič več pomagati; obiskali so ga tudi vsi njegovi še živi bratje in sestre. 31. maja mu je vročina poskočila na 42˚Celzija in ga je bolezen priklenila na posteljo. Vatikanski državni tajnik Van Lierde[43] mu je bil prišel podelit svete zakramente za umirajoče. Papež je takrat še zadnjič spregovoril:

"Imel sem veliko milost, da sem se rodil v krščanski družini, skromni in revni, v kateri pa je vladal strah Gospodov. Moj čas na Zemlji se bliža koncu. Toda Kristus živi naprej in nadaljuje svoje delo v Cerkvi. Duše, duše, ut omnes unum sint."[a]

Van Lierde mu je tedaj podelil bolniško maziljenje [44] Ker je bil preveč ginjen, je Lierde pomešal vrstni red in papež mu je prijazno pomagal, da se je držal predpisanega reda.[45]

Smrt in pogreb

uredi
 
Truplo Janeza Dobrega vozijo v Baziliko sv. Petra
 
Prvotna grobnica (do 2000) papeža Janeza XXIII. v Vatikanskih jamah

Rak je opravil svoje in začel se je smrtni boj, ki je trajal 91 ur. Papež Janez XXIII. je umrl zaradi notranjega vnetja, ki ga je povzročila perforacija želodca, 3. junija 1963 ob 19:49 po krajevnem času v starosti 81 let. Končalo se je njegovo uspešno, vendar sorazmerno kratko papeževanje štirih let, sedmih mesecev in šestih dni. Umrl je na samo Binkoštno nedeljo ravno takrat, ko se je na Trgu svetega Petra končala zanj maša, ki jo je daroval kardinal Traglia. Kardinal-kamerleng - nadškof Centoz [46]je uradno in obredno ugotovil in razglasil smrt; navzoči pa so molili za pokoj njegove duše. Ko so nato sobo razsvetlili, so ljudje vedeli, da je umrl njihov ljubljeni duhovni nadpastir.

Pet minut po papeževi smrti je Vatikanski radio skupaj z italijanskimi postajami sporočil novico o papeževi smrti v 30 jezikih posebej poudarivši papežev koncilski prispevek in splošno žalost zaradi izgube ponižnega in prijaznega duhovnega pastirja ter končal z izredno pohvalo:

Die Botschaft über den Tod des Papstes [47] Sporočilo o papeževi smrti

„Er besuchte die Gefangenen, die Kranken, die Kinder, die Demütigen und begab sich mitten unter das Volk. Er schenkte der Menschheit die Enzykliken ‚Mater et Magistra‘ und ‚Pacem in Terris‘. Für ihn, der in der Kirche den ökumenischen Geist neu belebte und unter den Menschen Gefühle der Güte und Brüderlichkeit weckte, erflehen die Gläubigen und die gesamte Christenheit die ewige Glückseligkeit, die Christus den Erbauern des Friedens verheissen hat.“

„Obiskoval je zapornike, bolnike, otroke, zapostavljene in se podal med ljudi. Človeštvu je podaril okrožnici ‚Mater et Magistra‘ ter ‚Pacem in Terris‘. Zanj, ki je znova poživil v Cerkvi ekumenski duh in spodbudil med ljudmi občutek dobrote in bratstva, želijo izprositi verniki in celotno krščanstvo večno blaženost, ki jo je obljubil Kristus usmiljenim in miroljubnim.“

Italijanska vlada je razglasila tri dni žalovanja z zastavami na pol droga in z zaprtjem pisarn in šol.[48]General Franko je najavil desetdnevno žalovanje;[49]Filipini devetdnevno;[50] Brazil petdnevno;[51] Portugalska,[52] Paragvaj in Guatemala sta razglasila tridnevno žalovanje za rajnim Janezom Dobrim;[53][54] Kongo pa je razglasil en dan spomina.[55]

Pogrebna maša je bila 6. junija v Baziliki sv. Petra ob navzočnosti kardinalov, diplomatskega zbora in številnih vernikov; pokopan pa je v Vatikanskih jamah, čeprav je nekdaj izrazil željo, da bi bil najraje pokopan v Lateranski baziliki.[56][57]

Dva venca ob njegovem grobu so darovali zaporniki zapora »Regina Coeli« v Rimu in zapora »Mantova« v Veroni. 22. junija 1963, dan po svoji izvolitvi, je njegov prijatelj in naslednik Pavel VI. molil na njegovem grobu. Grobnica Janeza XXIII. Je bila do 2000 v bližini groba papeža Pija X..

Spomin

uredi
 
Relikvije - izredno dobro ohranjeno truplo Janeza XXIII.
 
Kanonizacijo papežev Janeza Dobrega in Janeza Pavla Velikega je vodil 27. aprila 2014 Frančišek.

»Dobrega papeža Janeza«, kot so ga mnogi klicali, je papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za »blaženega«, kar je zadnji korak pred razglasitvijo za svetnika. Ob beatifikaciji so njegove posmrtne ostanke prenesli iz prvotnega groba v katakombah pod baziliko svetega Petra bližje oltarju ter ga izpostavili v javno češčenje.

Ugotovili so, da je bilo njegovo telo izjemno dobro ohranjeno, kar nekateri pripisujejo balzamiranju in pomanjkanju kisika v zapečateni trojni krsti,[58] drugi pa čudežu, za kar so ga brez dvoma imeli številni oboževalci.

Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil isti grob pozneje uporabljen za pokop papeža Janeza Pavla II.. Po njegovi prestavitvi ob beatifikaciji bliže grobu apostola Petra pa so po lastni želji vanj pokopali zaslužnega papeža Benedikta XVI.

Češčenje je opazno tudi pri drugih kristjanih, tako na primer pri anglikancih; pa tudi številne protestantske skupnosti ga častijo kot spodbujevalca ekumenizma in cerkvenega prenovitelja.

Godovni dan papeža Janeza XXIII. je v Katoliški Cerkvi 11. oktober – začetek Drugega vatikanskega koncila. Anglikanski in protestantski kristjani pa obhajajo njegov god na dan njegove smrti dne 3. junija, ali pa naslednjega dne.[59]

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 Cogley J. Encyclopædia Britannica
  2. 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. International Music Score Library Project — 2006.
  4. 4,0 4,1 Иоанн XXIII // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. Lesser Feasts and Fasts 2018 (v angleščini). Church Publishing, Inc. 17. december 2019. ISBN 978-1-64065-235-4.
  6. »San Giovanni XXIII Papa Patrono dell'Esercito«. ordinariatomilitare.chiesacattolica.it. Ordinariato militare. 12. oktober 2017. Pridobljeno 15. oktobra 2017.
  7. Journal of a Soul, Pope John XXIII, tr. Dorothy White, Geoffrey Chapman (a Continuum imprint), 1965 (2000), p. xxxv, "Chronology 1881–1963"
  8. »Spokane Daily Chronicle« – prek Google News Archive Search.
  9. »Spokane Daily Chronicle - Google News Archive Search«. news.google.com.
  10. »Pope John XXIII«. Rome, IT: Vatican. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. avgusta 2010. Pridobljeno 12. septembra 2010.
  11. Kerdreux, Michel de (1970). Jean XXIII. Editions Beauchesne. ISBN 978-2-7010-0404-4. Pridobljeno 12. septembra 2010.
  12. »Biography of John XXIII«. Holy See. Pridobljeno 28. aprila 2014.
  13. »Rito della Canonizzazione e Celebrazione Eucaristica« [Rite of Canonization and Eucharistic Celebration] (PDF) (v italijanščini). Holy See. Pridobljeno 25. aprila 2014.
  14. »Pope John XXIII«. The Papal Library (biography). Saint Mike. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2013. Pridobljeno 23. junija 2013.
  15. Hebblethwaite, Peter (1994), John XXIII, Pope of the Council (rev izd.), Glasgow: Harper Collins, str. 46
  16. Hebblethwaite, Peter (1994), John XXIII, Pope of the Council (rev izd.), Glasgow: Harper Collins, str. 76–77
  17. Jože Pavlič, Vera, ubrano petje in poštenost; v: Družina, številka 17, 27. april 2014, stran 36.
  18. Tomaž Kelenc (1920-1969) iz Prlekije je bil salezijanski duhovnik, vzgojitelj in ljudski misijonar. Znana je bila njegova pobožnost do sv. Jožefa. V njegovo priprošnjo pri Bogu je čezmerno zaupal, češ da ga bo čudežno ozdravil v njegovi borbi z gangreno, ki je bila posledica sladkorne bolezni; ni se dal pravočasno operirati in tako mu zdravniki niso več mogli pomagati.
  19. Salezijanski duhovnik Anton Bajuk (1913-1979) rodom iz Bele Krajine je bil prvi ravnatelj salezijanskega zavoda oziroma semenišča v 64km od Zagreba oddaljenih Križevcih in je bil hudo poškodovan v partizanskem napadu na procesijo v čast Mariji Pomočnici v Marijinem Dvoru pri Badljevini 24. maja 1945
  20. Bogdan Kolar (2002). Njih spomin ostaja. In memoriam III. Ljubljana: Salve. str. 25.
  21. Janez Jelen (2022). Bog vse obrača na dobro. Mužlja: Samozaložba. str. 89.
  22. Teresio Bosco, Carlo de Ambrogio, Papež Janez Dobri, Ognjišče, Koper 1967, stran 94.
  23. »The Papacy« (PDF). The New York Times. 12. oktober 1958. Pridobljeno 6. novembra 2017.
  24. Cortesi, Arnaldo (23. oktober 1958). »Cardinals Visit Suites in Vatican« (PDF). The New York Times. Pridobljeno 6. novembra 2017.
  25. Milana Milošević (8. maj 2025). »Crni dim iz dimnjaka Sikstinske kapele: Nema odluke o novom papi nakon trećeg glasanja« (v srbščini). nedeljnik.rs. Pridobljeno 8. junija 2025.
  26. Snježana Majdandžić-Gladić (11. oktober 2015). »Sveti papa Ivan XXIII« (v hrvaščini). Zagreb: Vjera i djela. Pridobljeno 8. junija 2025.
  27. Alexander Brüggemann (3. junij 2023). »Anekdoten um Papst Johannes XXIII. - "Wenn die Pferde nicht mehr können, nimmt man Esel"« (v nemščini). domradio.de. Pridobljeno 16. junija 2025.
  28. Csaba Török (11. oktober 2014). »XXIII. János pápa – Egy ember, aki engedte, hogy az Úr vezesse« (v madžarščini). Budimpešta: Magyar Kurír. Pridobljeno 16. junija 2025.
  29. »Zabavne izjave papeža Janeza XXIII«. Zavod Iskreni. 26. april 2014. Pridobljeno 16. junija 2025.
  30. »La excomunión de Fidel Castro cumple cincuenta años«. abc (v španščini). 2. januar 2012. Pridobljeno 11. septembra 2022.
  31. Alexander Brüggemann (3. junij 2023). »Anekdoten um Papst Johannes XXIII. - "Wenn die Pferde nicht mehr können, nimmt man Esel"« (v nemščini). domradio.de. Pridobljeno 16. junija 2025.
  32. »Zabavne izjave papeža Janeza XXIII«. Zavod Iskreni. 26. april 2014. Pridobljeno 16. junija 2025.
  33. »Ausgewählte Anekdoten über Johannes XXIII« (v nemščini). Kirche zum Mitreden. 6. oktober 2000. Pridobljeno 16. junija 2025.
  34. Andreja Barat (24. julij 2016). »Papeži, katerim s(m)o se smejali«. domovina. Pridobljeno 16. junija 2025.
  35. Petra Bouve. »Szent XXIII. János fergeteges humora« (v madžarščini). etcetera.hu. Pridobljeno 16. junija 2025.
  36. Marco Roncalli, Giovanni XXIII. Angelo Giuseppe Roncalli. Una vita nella storia, Torino, Lindau, 2012, pp. 699-700
  37. Norman Cousins (1915-1990) je bil ameriški časnikar, akademik in mirovni posrednik v meddržavnih sporih
  38. »Acta Ioannis Pp. XXIII« (PDF), Acta Apostolicae Sedis, Rome, IT, 55: 205–208, 1963, pridobljeno 9. septembra 2012
  39. Interviste [Interviews] (v italijanščini), zv. 83, Rome, IT: Vatican, 2008, c. 1, pridobljeno 5. februarja 2013
  40. Meneghetti, Antonio 'Tonino', »Io bloggo«, Ontospychology, pridobljeno 5. februarja 2013, On 8 March 1963, Pope Giovanni XXIII came to the Angelicum to celebrate the passage from Ateneo Angelicum to University: Pontificia Universitas Studiorum Sancti Tomae Aquinatis in Urbe.
  41. Hebblethwaite, Peter (1994), John XXIII, Pope of the Council (rev izd.), Glasgow: Harper Collins, str. 502
  42. Hubert Gaisbauer (3. junij 2013). »„Die Zeichen der Zeit erkennen". Vor 50 Jahren starb Papst Johannes XXIII« (v nemščini). Dunaj: religion.ORF.at. Pridobljeno 8. junija 2025.
  43. Petrus Canisius Jean van Lierde, OSA (1907 - 1995) je 40 let (19511991) opravljal službo državnega tajnika, kar je najdaljše obdobje službe kateregakoli papeškega visokega uradnika.
  44. po tedaj veljavnem obredniku je bilo treba poleg določenega besedila maziliti tudi vseh pet čutov: oči, ušesa, usta, roke in noge. Po priporočilu Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora je Pavel VI. cel obred poenostavil in je ostalo maziljenje le na čelu in rokah. Po izbruhu korone pa se podeli maziljenje le še na čelu.
  45. Peter Hebblethwaite: John XXIII, Pope of the Council (rev. ed.), Glasgow: Harper Collins 1994, s. 502
  46. Luigi Centoz (1883-1969) je bil nadškof in kardinal ter kamerlengo pri papežu Janezu XXIII. Kot tak je uradno ugotovil in razglasil papeževo smrt 3. junija 1963 udarivši ga s kladivcem po čelu.
  47. Hubert Gaisbauer (3. junij 2013). »„Die Zeichen der Zeit erkennen". Vor 50 Jahren starb Papst Johannes XXIII« (v nemščini). Dunaj: religion.ORF.at. Pridobljeno 8. junija 2025.
  48. »WORLD MOURNING DEATH OF PONTIFF; Periods of Grief Declared-- Italy Closes Schools Newspaper Reports Home Town Draped in Black French of All Faiths Grieve W.E.U. Session Suspended Spain Displays Black Portuguese Flags at Half-Staff Prayers Offered in Britain Macapagal Declares Mourning 3 Days of Mourning in Cuba Bells to Toll in Mexico Episcopal Bishop in Tribute«. The New York Times. 5. junij 1963.
  49. »BOE.es - Sumario del día 04/06/1963«.
  50. »Proclamation No. 116, s. 1963 | GOVPH«. 4. junij 1963. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. avgusta 2021. Pridobljeno 22. maja 2022.
  51. »D52088«.
  52. »06549.087.18345«. casacomum.org.
  53. »Acordada número 5 de fecha 03/06/1963«. www.csj.gov.py.[mrtva povezava]
  54. »1963: El mundo llora a Juan XXIII, el Papa bueno«. Junij 2018.
  55. »Daily Report, Foreign Radio Broadcasts«. 1963.
  56. M. Manzo, Papa Giovanni vescovo a Roma. Sinodo e pastorale diocesana nell’episcopato romano di Roncalli, Cinisello Balsamo, 1991
  57. "Esprimo però il vivo desiderio e la fervida preghiera che [...] le mie povere exuviae vengano pietosamente trasferite dalla cripta di S. Pietro alla cappella interna – che non potrà certo mancare – dello stesso Vicariato. [...] Questa carità come opera di misericordia mi permetto di chiedere perché il mio tenue ricordo rimanga a San Giovanni, a segno di protezione e di benedizione precipua sopra la diocesi di Roma, che ho sempre sentito di amare tanto, sulle tracce di San Pietro apostolo, primo suo vescovo, e come tale erede del supremo Pontificato urbis et orbi, che nonostante la mia indegnità, il Signore si è degnato di affidarmi".
  58. Phil Stewart: Vatican not afraid to show Pope’s face of death (4. 6. 2005) Arhivirano 2012-03-21 na Wayback Machine. (angleško)
  59. Lesser Feasts and Fasts 2018 (v angleščini). Church Publishing, Inc. 17. december 2019. ISBN 978-1-64065-235-4.

Notes

uredi
  1. '...da bi bili vsi eno.'

Glej tudi

uredi

Nadaljnje branje

uredi
(slovensko)
  • Silvester ČUK: Blaženi Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.

Zunanje povezave

uredi
(slovensko)
(hrvaško)
(angleško)
(italijansko)
(madžarsko)
(nemško)
(italijansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Paolo Emilio Bergamaschi
Naslovni škof Areopolija
3. marec 1925 – 30. november 1934
Naslednik: 
Michael Joseph Keyes (maristi) SM
Predhodnik: 
/
apostolski vizitator v Bolgariji
16. marec 1925 – 16. oktober 1931
Naslednik: 
/
Predhodnik: 
/
apostolski delegat v Bolgariji
16. oktober 1931 – 30. november 1934
Naslednik: 
Giuseppe Mazzoli (nadškof)
Predhodnik: 
Carlo Margotti
naslovni nadškof Mesembrije
30. november 1934 – 12. januar 1953
Naslednik: 
Silvio Oddi
Predhodnik: 
Carlo Margotti
apostolski delegat v Grčiji
30. november 1934 – 23. december 1944
Naslednik: 
Giovanni Mariani
Predhodnik: 
Angelo Rotta
apostolski delegat v Turčiji
30. november 1934 – 23. december 1944
Naslednik: 
Alcide Giuseppe Marina (lazaristi) CM
Predhodnik: 
Carlo Margotti
apostolski upravitelj v Carigradu
30. november 1934 – 23. december 1944
Naslednik: 
Alcide Giuseppe Marina CM
Predhodnik: 
Valerio Valeri
Apostolski nuncij v Franciji
23. december 1944 – 12. januar 1953
Naslednik: 
Paolo Marella
Predhodnik: 
Carlo Agostini
Beneški patriarh
15. januar 1953 – 28. oktober 1958
Naslednik: 
Giovanni Urbani
Predhodnik: 
Pij XII.
Papež
28. oktober 1958 – 3. junij 1963
Naslednik: 
Pavel VI.