Veliki pajesen

Veliki pajesen
	;
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Plantae (rastline);
Deblo:	Magnoliophyta (kritosemenke);
Razred:	Magnoliopsida (dvokaličnice);
Red:	Sapindales (javorovci);
Družina:	Simaroubaceae (pajesenovke);
Rod:	Ailanthus (pajesen);
Vrsta:	A. altissima;
Znanstveno ime
	Ailanthus altissima; (Mill.) Swingle
Sinonimi
	Ailanthus glandulosa Desf.; Ailanthus cacodendron (Ehrh.) Schinz & Thell.; Ailanthus erythrocarpa Carrière; Ailanthus giraldii Dode; Ailanthus guangxiensis S.L.Mo; Ailanthus japonica K.Koch; Ailanthus japonica Dippel; Ailanthus peregrina (Buc'hoz) F.A.Barkley; Ailanthus pongelion J.F.Gmel.; Ailanthus procera Salisb.; Ailanthus rhodoptera F.Muell.; Ailanthus sinensis Dum.Cours. nom. illeg.; Ailanthus sutchuensis Dode; Ailanthus vilmoriniana Dode; Albonia peregrina Buc'hoz; Choerospondias auriculata D.Chandra; Rhus cacodendron Ehrh.; Toxicodendron altissimum Mill.;

Veliki pajesen (znanstveno ime Ailanthus altissima), znan tudi kot visoki pajesen, navadni pajesen, ailant oz. božje drevo, je drevo, ki izvira iz Kitajske.^[1]

Veliki pajesen zraste do 25 metrov visoko (v 20 letih zraste ok. 15 metrov visoko). Oblikuje široko krošnjo in se občasno pojavlja tudi kot večdebelno drevo. Najraje ima sončne lege z blago klimo. Mladi poganjki so rdečerjave barve in na otip žametni. Lubje je sivorjavo s svetlimi progami, pozneje podolžno razpokano. Listi so do 60 cm dolgi in imajo neprijeten intenziven vonj.^[2] Listje odpade z drevesa razmeroma pozno. Drevo cveti julija in avgusta.^[1] Njegova semena so krilata, podobno kot pri jesenu. Semena in lubje so strupeni. Lubje ima močni odvajalni učinek, drevesni sok močno draži kožo.^[2]

Je zelo odporna drevesna vrsta: izkazal se je za odpornejšega na saje, prašne delce in druge oblike onesnaževanja v urbanem okolju kot je to za drevesa običajno.^[3]^[4]

Veliki pajesen so v Evropo prinesli kot okrasno drevo za parkovne nasade,^[5] vendar se je nato presenetljivo hitro samostojno razširil po celem kontinentu.^[3]

Sklici in opombe

↑ ^1,0 ^1,1 Oleg Polunin, Flowers of Europe, Oxford, 1997, s. 229. (COBISS)
↑ ^2,0 ^2,1 Hans-Dieter Warda, Das grosse Buch der Garten- und Landschaftsgehölze, Bad Zwischenahn, 2002, s. 42, 43. (COBISS)
↑ ^3,0 ^3,1 Ladislav Mucina, Georg Grabherr, Thomas Ellmauer, Die Pflanzengesellschaften Österreichs. Teil 1, Anthropogene Vegetation, Jena, 1993, s. 228. (COBISS)
↑ Michael A. Dirr, Manual of woody landscape plants : their identification, ornamental characteristics, culture, propagation and uses, Champaign, 1998, s. 80. (COBISS)
↑ Konrad Lauber, Gerhart Wagner, Flora Helvetica, Bern, 2001, s. 714. (COBISS)

[Polunin-1] 1,0 ^1,1 Oleg Polunin, Flowers of Europe, Oxford, 1997, s. 229. (COBISS)

[Warda-2] 2,0 ^2,1 Hans-Dieter Warda, Das grosse Buch der Garten- und Landschaftsgehölze, Bad Zwischenahn, 2002, s. 42, 43. (COBISS)

[Ladislav_Mucina-3] 3,0 ^3,1 Ladislav Mucina, Georg Grabherr, Thomas Ellmauer, Die Pflanzengesellschaften Österreichs. Teil 1, Anthropogene Vegetation, Jena, 1993, s. 228. (COBISS)

[4] Michael A. Dirr, Manual of woody landscape plants : their identification, ornamental characteristics, culture, propagation and uses, Champaign, 1998, s. 80. (COBISS)

[5] Konrad Lauber, Gerhart Wagner, Flora Helvetica, Bern, 2001, s. 714. (COBISS)

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]