Wikipedija

1344

Leto

1344 (MCCCXLIV) je bilo prestopno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na četrtek.

Stoletja: 13. stoletje - 14. stoletje - 15. stoletje
Desetletja: 1310.  1320.  1330.  - 1340. -  1350.  1360.  1370.
Leta: 1341 · 1342 · 1343 · 1344 · 1345 · 1346 · 1347
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

Dogodki uredi

Stoletna vojna uredi

 
Obzidje Vannesa, Bretanja
  • marec - Francoski kandidat za bretonskega vojvodo Karel Bloiški prične oblegati mesto Quimper. Njegov cilj je, da zareže klin med mestoma Brest in Vannes, ki sta pod zasedbo Angležev.
  • 1. maj - Karel Bloiški osvoji Quimper. Francozi si dajo duška in pokoljejo večino prebivalcev (med 1.400 in 2.000). Proangleške bretonske plemiče odvedejo v Pariz, obtožijo veleizdaje[1] in usmrtijo. Za angleške ujetnike večinoma izterjajo odkupnino. Proangleška bretonska stranka popolnoma razpade.
  • Neuspešna finančna reforma angleškega kralja Edvarda III., ki izda tri nove serije zlatnikov, s katerimi poskuša nadomestiti takratno univerzalno plačilno valuto florentinski florin. V primerjavi s florentinskim florinom imajo kovanci visoko vsebnost zlata, vendar le-ta ne ustreza njihovi opredeljeni vrednosti, zato jih do konca avgusta umaknejo iz obtoka in pretopijo.
    • Firence v bankrotu: težavno leto za florentinsko bančništvo. Pa banki Acciaiuoli, ki je bankrotirala štiri let prej, bankrotirata še največji banki Compagnia dei Bardi in Peruzzi. Florentinski kronist Giovanni Villani za propad vse treh največjih bank obtožuje visoka posojila florentinskih bank angleškemu kralju Edvardu III.

Rekonkvista uredi

  • začetek leta - Obleganje Algecirasa (1342–44) doseže vrhunec: muslimanska vojska, ki jo sestavlja koalicija maroških Marinidov in andaluzijskega Granadskega emirata, se po porazu pri reki Palmones poskuša reorganizirati, a so njeni vojaki povsem demoralizirani. Kastiljski kralj Alfonz XI., ki vodi drago in večletno obleganje, je na robu bankrota, a ga rešuje armada križarjev-prostovoljcev iz Evrope. Granadski sultan Jusuf I. zaprosi za mir in tributarno podreditev. Alfonz XI. ga zavrne.
  • januar - Mali in okretni čolni iz muslimanskega Gibraltarja uspešno prebijajo blokado, ki jo krščanska vojska ponovno utrjuje, in dostavljajo zaloge obleganemu mestu.
  • 24. februar - Pet čolnov iz Gibraltarja dostavi zaloge obleganemu mestu. Zatem krščanska vojska hermetično zapre Algeciras, da bi z izsiljeno lakoto prisilila mesto v brezpogojno kapitulacijo.
  • 2. marec - Ko uvidi, da je mesto izgubljeno, granadski emir Jusuf I. privoli v brezpogojno kapitulacijo mesta, ki so se mu po porazu Marinidi povsem odrekli. Krščanski vojaški poveljniki prepričujejo kastiljskega kralja Alfonza XI. naj nadaljuje z obleganjem, vendar kralj privoli v predajo in večino mirovnih pogojev, ki jih je predpostavil že emir Jusuf I.
  • 26. marec - Zavzetje Algecirasa: končna primopredaja mesta kastiljskemu kralju Alfonzu XI., ki poražence sicer izžene, a jim omogoči vsaj neoviran odhod. Zavzetje Algecirasa zaznamuje konec prisotnosti muslimanov iz Maroka na Iberskem polotoku. Edina lokalna muslimanska politična tvorba ostane Granadski emirat. Kastiljska kraljevina pa dobi pomembno pristanišče. 1345 ↔
    • 16. julij - Aragonci pod vodstvom kralja Petra IV. osvojijo sosednje Baleare, ki jim vlada majorški kralj Jakob III.[2]. Razlog za vojno je, da slednji ni želel aragonskemu kralju priseči vazalne zvestobe. Peter IV. nadaljuje vojno proti majorškemu kralju še v južni Franciji proti grofijama Cerdanya in Roussillon, kjer pa ima manj uspeha, saj sta ta dva fevda v vazalni odvisnosti do francoskega kralja in ne aragonskega.

Bizantinska državljanska vojna in smirnska križarska vojna uredi

  • pomlad - Bizantinska državljanska vojna (1341–1347): bizantinski samooklicani cesar Ivan Kantkuzen izgubi podporo turškega zaveznika Umur Ghazija iz bejlika Aydin, ki se mora na drugi strani Egejskega morja v domači Smirni soočiti s križarsko vojsko. Regentski triumvirat[3], ki vlada v imenu cesarja Ivana V. Paleologa uspe na svojo stran poleg Srbov in (upornih) solunskih zelotov dobiti še Bolgare za ceno mesta Plovdiv.
  • maj - Bitka pri Štefaniji, grška Makedonija: manjši oddelek srbske vojske pod vodstvom vojvode Preljuba napade umikajoče Turke iz Aydina, vendar ga Turki porazijo. ↓
  • → Ivanu Kantakuzenu, ki je s svojo vojsko ponovno v težkem in številčno podrejenem položaju, ne preostane drugega, kot da vztraja v defenzivi in ponovno čaka na pomoč aydinskega beja. Položaj mu rahlo olajša defekcija generala Ivana Vataca, ki se mu je vladajoča trojka na nek način zamerila. 1345 ↔
  • 28. oktober - Smirnska križarska vojna: protipiratska koalicija križarjev, ki jo sestavljajo Benečani, rodoški hospitalci in Ciprčani napade in zavzame turški bejlik Aydin z glavnim mestom Smirno. Beju Aydina Umurju Ghaziju, ki je prejšnje leto uspešno asistiral Ivanu Kantakuzenu v državljanski vojni, uspe pred zavojevalci obvarovati edinole mestno akropolo. 1345 ↔
  • Klavrno situacijo v bizantinski Makedoniji izkoristi srbski car Dušan Silni, ki nadaljuje z osvajanjem mest. Razen mest Solun, ki ga obvladujejo antiaristokratski ti. zeloti, Serres, ki ostane zvest regentstvu in Bereje, kjer se nahaja Kantakuzen, osvoji celotno Makedonijo. Kantakuzen izgubi bazo še v Trakiji, kjer mesta, zvesta njemu, zavzamejo Bolgari pod vodstvom carja Ivana Aleksandra.
    • Turki, najverjetneje iz bejlika Karasidov, zavzamejo dele otočne vojvodine Naxos in zasužnijo 7.000 prebivalcev.

Ostalo uredi

 
Grad Kuressaare (Saaremaa, Estonija), ena od številnih utrdb livonskega viteškega reda, iz katerih so vladali lokalnemu prebivalstvu.

Rojstva uredi

Smrti uredi

Opombe uredi

  1. ↑ lèse-majesté
  2. ↑ bratranec Petra IV.
  3. ↑ cesarica vdova Ana Savojska, patriarh Ivan XIV. Kalek, oligarh Aleksej Apokavk
  4. ↑ avtonomna veja vitezov križnikov
  5. ↑ roj. Gvido Lusignanski

Glej tudi uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=1344&oldid=5306348«