Wikipedija

Žičniška nesreča na Cermisu (1998)

 Žičniška nesreča na gori Cermis, v Italiji znana tudi kot pokol na Cermisu (italijansko Strage del Cermis), se je zgodila 3. februarja 1998 v bližini italijanskega mesta Cavalese, smučarskega letovišča v Dolomitih približno 25 km severovzhodno od mesta Trento. Dvajset ljudi je umrlo, ko je letalo EA-6B Prowler ameriškega mornariškega korpusa, ki je letelo prenizko in v nasprotju s predpisi, da bi se piloti »zabavali« in »posneli video posnetke pokrajine«, pretrgalo nosilni kabel žičnice.[1][2]

Žičniška nesreča na Cermisu
Dve mornariški letali EA-6B Prowler, enakega tipa kot udeleženo v nesreči
Osnovni podatki
Datum3. februar 1998
15:13 po lokalnem času (CET)
NesrečaTrk ameriškega vojaškega letala z žičnico nihalko
Prizoriščev bližini kraja Cavalese, Trentino, Italija
PosadkaRichard J. Ashby, Joseph Schweitzer in še dva člana
Žrtve20 v gondoli na tleh
Vrsta zrakoplovaEA-6B Prowler
UpravljalecKorpus mornariške pehote ZDA
Začetek letaLetalsko oporišče Aviano

Pilotu, kapitanu Richardu J. Ashbyju, in njegovemu navigatorju, kapitanu Josephu Schweitzerju, so začeli soditi v Združenih državah in ju spoznali za nedolžna nenamernega uboja in umora iz malomarnosti.[3][4] Kasneje, na drugem sojenju, so ju spoznali za kriva oviranja preiskave in nečastnega vedenja, ker sta uničila videokaseto, posneto v letalu, in ju odpustili iz korpusa marincev.[5] Nesreča in poznejša oprostitev pilotov sta zaostrila odnose med ZDA in Italijo.[6]

Podrobnosti nesreče uredi

 
Zemljevid Trentina, Italija ; Cavalese se nahaja na severovzhodu avtonomne pokrajine

3. februarja 1998 je letalo za elektronsko bojevanje EA-6B Prowler, BuNo (registrska številka) 163045, 'CY-02', klicni znak Easy 01 v sestavi 2. eskadrilje mornariškega taktičnega elektronskega bojevanja (VMAQ-2) Mornariškega korpusa Združenih držav Amerike izvajalo usposabljanje na nizki nadmorski višini. Ob 15:13 po lokalnem času je zadelo kable, ki podpirajo žičnico (nihalko) iz Cavaleseja. Letalo je v ozki dolini med gorami letelo s hitrostjo 870 kilometrov na uro in na višini med 80 in 100 metri nad nivojem terena.[7]

Ko je letalo doseglo žičnico, je desno krilo letala zadelo kable od spodaj. Kabel se je pretrgal, zaradi česar je kabina na poti iz Cermisa z dvajsetimi ljudmi na krovu, padla več kot 80 m, pri tem pa ni bilo preživelih. Letalo je imelo poškodovano krilo in rep, vendar se je lahko vrnilo v letalsko bazo Aviano.[8][9]

Narodnost Umrli
  Nemčija 7
  Belgija 5
  Italija 3
  Poljska 2
  Avstrija 2
  Nizozemska 1
Skupaj 20

Žrtve uredi

Med dvajsetimi mrtvimi, devetnajstimi potniki in enim žičničarjem, je bilo sedem Nemcev, pet Belgijcev, trije Italijani, dva Poljaka, dva Avstrijca in en Nizozemec.[10]

Odzivi uredi

Ameriški predsednik Bill Clinton se je uradno opravičil[11] in obljubil denarno nadomestilo. Thomas M. Foglietta, takratni ameriški veleposlanik v Italiji, je obiskal kraj nesreče, pokleknil v molitvi ter se opravičil v imenu Združenih držav.

V Italiji, kjer je dogodek dobil ime pokol na Cermisu (Strage del Cermis), so bili nizki leti ostro kritizirani in nekateri politiki so pozvali k ponovni oceni pravil ali popolni prepovedi tovrstnih vaj, čeprav so bili nizki leti že takrat nezakoniti.

Prvo sojenje uredi

Italijanski tožilci so želeli, da se štirim marincem sodi v Italiji, vendar je italijansko sodišče priznalo, da Natove pogodbe dajejo pristojnost ameriškim vojaškim sodiščem.

Sprva so bili obtoženi vsi štirje možje na letalu, toda samo pilot, kapitan Richard J. Ashby, in njegov navigator, kapitan Joseph Schweitzer, sta dejansko stala pred sojenjem, obtožena dvajsetih točk nenamernega uboja in umora iz malomarnosti. Sojenje Ashbyju je potekalo v bazi marincev v mestu Lejeune v Severni Karolini, ZDA. Ugotovili so, da zemljevidi v letalu niso prikazovali kablov in da je EA-6B letel nekoliko hitreje in precej nižje, kot dovoljujejo vojaški predpisi. Takrat veljavne omejitve so zahtevale najmanjšo višino letenja 2.000 ft (610 m); Ashby je izjavil, da so na 1.000 ft (305 m). Kabel je bil prerezan na višini 360 ft (110 m). Ashby je nadalje trdil, da je bil višinomer na njegovem letalu okvarjen in da ni vedel za omejitve hitrosti. Marca 1999 je porota Ashbyja oprostila,[3] kar je razjezilo italijansko javnost.[11] Obtožbe za umor proti Schweitzerju so nato zavrgli.

Drugo sojenje in ponovna preiskava uredi

Ashby in Schweitzer sta bila v drugo obsojena na vojnem sodišču zaradi oviranja preiskave in nečastnega vedenja, ker sta uničila videokaseto[12], posneto na letalu na dan nesreče. Za obstoj in uničenje te videokasete so vojaški preiskovalci izvedeli šele avgusta 1998, ko sta druga dva člana posadke, kapitana Chandler P. Seagraves in William L. Raney, sprejela imuniteto za pričevanje in se odločila razkriti "resnico o vsem".[13]

Ashby in Schweitzer sta bila maja 1999 spoznana za kriva; oba sta bila odpuščena iz vojaške službe, Ashby je bil obsojen na šestmesečno zaporno kazen.[14][15] Po štirih mesecih in pol so ga zaradi dobrega vedenja izpustili. Schweitzer je sklenil sporazum o priznanju krivde, ki je prišel v javnost, ko je vojaška porota razpravljala o sodbi. Sporazum mu je preprečil prestajanje zapora, ni pa mu preprečil odpusta.[16][17][18][19]

V svoji pritožbi sta Ashby in Schweitzer zaprosila za ponovno izvedbo sojenja in pomilostitev ter izpodbijala njuni odpustitvi, da bi bila upravičena do vojaških ugodnosti. Trdila sta, da sta se tožilstvo in obramba na prvem sojenju na skrivaj dogovorila, da bosta umaknila obtožbe za nenaklepni umor in umor iz malomarnosti, ohranila pa obtožbo oviranja pravosodja, da bi s tem ugodili zahtevam, ki so prihajale iz Italije. Schweitzerjevo pritožbo so novembra 2007 zavrnili.[20] Odločbe pritožbenega sodišča za oborožene sile so postale dostopne javnosti avgusta 2009.[21][22]

Uradno poročilo ZDA uredi

V uradnem poročilu o preiskavi, izdanem 10. marca 1998, ki ga je podpisal generalpodpolkovnik Peter Pace, se je korpus marincev ZDA strinjal z rezultati italijanskih častnikov. Preiskavo je vodil general Michael DeLong skupaj z italijanskima polkovnikoma Orfeom Durigonom in Fermom Missarinom.[23] Dokument je bil tajen, dokler italijanski časopis La Stampa ni zakonito pridobil kopije iz ameriških arhivov in jo 13. julija 2011 tudi objavil.[24]

Ugotovili so, da je posadka letala letela prenizko in prehitro, s čimer je ogrožala sebe in druge. Preiskovalna skupina je predlagala, da bi morali sprejeti disciplinske ukrepe proti letalski posadki in poveljujočim častnikom, da morajo ZDA prevzeti celotno krivdo za to, kar se je zgodilo, in da so svojci žrtev upravičeni do denarne poravnave.[25]

Komisija je ugotovila, da je bila eskadrilja napotena v Aviano 27. avgusta 1997, preden je italijanska vlada objavila nove direktive, ki prepovedujejo lete pod 2.000 ft (610 m) v Trentino-Alto Adige. Vsi piloti eskadrilje so prejeli kopijo direktive. Pismo so pozneje našli neodprto v pilotski kabini letala EA-6B skupaj z zemljevidi, ki označujejo traso žice žičnice.[24] V tem primeru sicer predpisi niso igrali vloge, saj je bilo letenje pod kabli vselej prepovedano. V poročilu je pisalo, da so se piloti sicer običajno dobro obnašali ter bili zdravi, brez predhodnega primera zlorabe drog ali psihičnega stresa. Kljub temu so 24. januarja prejeli uradni opomin zaradi prenizkega letenja po trening vzletu. 

2. februarja je Schweitzer načrtoval pot leta za misijo usposabljanja na nizki nadmorski višini z uporabo zastarelih dokumentov. Dokazano je bilo, da poveljnik eskadrilje, podpolkovnik Muegge, in njegovi pomočniki, kapitani Roys, Recce, Watton in Caramanian, navigatorja niso opozorili na nove omejitve višine leta, verjetno zato, ker je imel predlagani let zadostno višino 1.000 ft (300 m), kar bi bilo dovolj za varno prelet vseh kablov v bližini. Poročilo je vsebovalo intervju s poveljnikom 31. lovskega krila, ki je izjavil, da mu je Muegge priznal, da so on in njegova posadka, razen Ashbyja, vedeli za trenutne omejitve letenja. Po odobritvi poročila je Pace predlagal, da se sprejmejo disciplinski ukrepi tudi proti poveljnikom. 

Zjutraj na dan nesreče je bilo letalo na servisu zaradi napake v "G-metru", ki meri g-sile; napravo so zamenjali. Radarski višinomer je bil preverjen in potrjen, da je v normalnem stanju. Po neseči je Ashby poročal, da ga višinomer nikoli ni opozoril na nizko nadmorsko višino, vendar je to sporno in zelo neverjetno - v času nesreče je bil višinomer nastavljen na opozorilo na 800 ft (240 m), letalo pa je letelo manj kot 400 ft (120 m) visoko.[24]

Ashby je bil kvalificiran za lete na nizki nadmorski višini in se je zavedal prepovedi letenja pod kabli. Njegovo zadnjo tovrstno misijo za usposabljanje je opravil šest mesecev prej, 3. julija. Poročilo vključuje sledenje leta bližnjega letala AWACS. Dokument poroča o videokameri na letalu, vendar je bila prazna, potem ko je Schweitzer vzel originalno kaseto in jo zažgal.[26] Schweitzer je leta 2012 priznal, da je po vrnitvi v letalsko oporišče Aviano zažgal trak z obremenilnimi dokazi.[5]

Odškodnina uredi

Do februarja 1999 so družine žrtev prejele US$65.000 ($99.759 v 2024) na žrtev kot takojšnjo pomoč italijanske vlade.[27] Maja 1999 je ameriški kongres zavrnil predlog zakona, ki bi ustanovil 40-milijonski odškodninski sklad za žrtve.[28] Decembra 1999 je italijanski parlament odobril načrt denarne odškodnine za družine (1,9 milijona dolarjev na žrtev). Pogodbe Nata so vlado ZDA zavezovale k plačilu 75 % te odškodnine, kar je tudi storila.[29]

Sklici uredi

  1. ↑ »20 die after plane clips tram line«. Spokesman-Review. Spokane, WAW. 4. februar 1998. str. A4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  2. ↑ Tagliabue, John (13. marec 1998). »Marine fliers to get hearing in ski accident«. Spokesman-Review. Spokane, WA. str. A4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  3. ↑ 3,0 3,1 Vogel, Steve (5. marec 1999). »Pilot acquitted in skiers' deaths«. Spokesman-Review. Spokane, Washington. Washington Post. str. A1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  4. ↑ Griffin, Anna (5. marec 1999). »Marine pilot is found not guilty in ski tragedy«. Wilmington Morning Star. (North Carolina). Knight-Ridder/Tribune News Service. str. 1A. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  5. ↑ 5,0 5,1 »Cermis, il pilota confessa«. 20. januar 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  6. ↑ Scaliati, Giuseppe (2006). Dove va la Lega Nord: radici ed evoluzione politica di un movimento populista. Zero in condotta. str. 67. OCLC 66373351.
  7. ↑ »How wayward pilot sliced cable«. Tampa Bay Times (v angleščini). 18. februar 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2021. Pridobljeno 24. maja 2021.
  8. ↑ John Tagliabue with Matthew L. Wald, "Death in the Alps: a special report.; How Wayward U.S. Pilot Killed 20 on Ski Lift" Arhivirano 28.7.2018, na Wayback Machine., The New York Times, 18.2.1998.
  9. ↑ Italian outrage over cable car tragedy Arhivirano 2013-11-02 na Wayback Machine., BBC News, Wednesday, 4.2.1998.
  10. ↑ Le Vittime Arhivirano 2007-10-07 na Wayback Machine. (list of the names of the victims) by the Comitato 3 Febbraio per la giustizia (3 February Committee for Justice), from valdifiemme.it (italijansko)
  11. ↑ 11,0 11,1 Mary Dejevsky (5. marec 1999). »Cable car pilot not guilty of killings«. The Independent. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. oktobra 2017. Pridobljeno 25. avgusta 2017.
  12. ↑ Rizzo, Alessandra (8. februar 1998). »Italian Government Calls American Pilots Criminal«. Rome, Italy: ABCNews. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. aprila 2020. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  13. ↑ Judgement of the U.S. Navy-Marine Corps Court of Criminal Appeals Arhivirano 2012-10-17 na Wayback Machine., 27 June 2007
  14. ↑ »Marine pilot found guilty of obstruction«. Wilmington Morning Star. (North Carolina). Associated Press. 5. avgust 1999. str. 1A. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. februarja 2022. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  15. ↑ »Jury gives pilot 6-month sentence for video swap«. Wilmington Morning Star. (North Carolina). Associated Press. 5. november 1999. str. 1A. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. februarja 2022. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  16. ↑ Jury Sentences Marine in Ski-Lift Incident to Dismissal Arhivirano 2018-07-28 na Wayback Machine. New York Times, 3 April 1999
  17. ↑ Lee, Misti (3. april 1999). »Marine's ouster called for«. Pittsburgh Post-Gazette. Reuters News Service. str. A6. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. februarja 2022. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  18. ↑ »Marines eject flier from military«. Eugene Register-Guard. (Oregon). Associated Press. 3. april 1999. str. 5A. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. februarja 2022. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  19. ↑ »Navigator dismissed from Corps for destroying videotape«. Wilmington Morning Star. (North Carolina). New York Times News Service. 3. april 1999. str. 1A. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. februarja 2022. Pridobljeno 3. februarja 2022.
  20. ↑ Andrea Visconti, "Cermis, patto segreto dietro il processo" Arhivirano 2008-02-06 na Wayback Machine., la Repubblica.it, 2 February 2008. (italijansko)
  21. ↑ "United States v. Ashby, 08-0770/MC (C.A.A.F. 2009)" Arhivirano 2016-04-06 na Wayback Machine., Court of Appeals for the Armed Forces, 31 August 2009.
  22. ↑ "United States v. Schweitzer, 08-0746/MC (C.A.A.F. 2009)" Arhivirano 2016-04-06 na Wayback Machine., Court of Appeals for the Armed Forces, 31 August 2009.
  23. ↑ »Investigators Blame Marines for Cable Car Accident«. American Forces Press Service. 16. marec 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2012.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 Maurizio Molinari and Paolo Mastrolilli (13. julij 2011). »"È colpa nostra, dobbiamo pagare" ["It is our own fault, we have to pay"]«. La Stampa (v italijanščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. februarja 2020. Pridobljeno 13. julija 2011.
  25. ↑ »Il rapporto finale sul Cermis [The final report on the Cermis]« (v italijanščini). Il Post (Italian Post). 13. julij 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2011. Pridobljeno 13. julija 2011.
  26. ↑ "Seconds From Disaster", National Geographic documentary S04 E05, 2011 (Schweitzer interview).
  27. ↑ "America's Obligation in Italy" Arhivirano 2018-07-28 na Wayback Machine., The New York Times, 10 March 1999
  28. ↑ "US Congress decision not acceptable for Cavalese victims' lawyer", Agence France Presse, 1999-05-17
  29. ↑ "Families of victims in Italian ski-lift disaster compensated", Agence France Presse, 26 April 2000
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Žičniška_nesreča_na_Cermisu_(1998)&oldid=6104650«