Šubat-Enlil

Šubat-Enlil, zdaj Tell Lejlan (arabsko تل ليلان, tel lejlan) je arheološko najdišče v porečju Haburja v Guvernoratu Vadi Džarrah v severovzhodni Siriji.

Šubat-Enlil
تل ليلان
Tell Lejlan
Tell Leilan.jpg
Tell Lejlan
Šubat-Enlil se nahaja v Sirija
Šubat-Enlil
Geografska lokacija: Sirija
LokacijaGuvernorat Al-Hasakah,
Sirija Sirija
Koordinati36°57′26″N 41°30′19″E / 36.95722°N 41.50528°E / 36.95722; 41.50528
Tipnaselje
Zgodovina
Ustanovljeno5000 pr. n. št.
Opuščeno1726 pr. n. št.
Kultureakadska, asirska
Druge informacije
Datumi izkopov1979-2008
ArheologiHarvey Weiss
Stanjeruševine
Kraljestvo Gornja Mezopotamija

okoli 1809 pr. n. št.–okoli 1776 pr. n. št.
Glavno mesto Šubat-Enlil
Vlada monarhija
Kralj
 -  okoli 1809 pr. n. št. – 1776 okoli pr. n. št. Šamši-Adad I.
Zgodovinsko obdobje bronasta doba
 -  ustanovitev okoli 1809 pr. n. št.
 -  ukinitev okoli 1776 pr. n. št.
Danes del Sirija Sirija

Mesto je bilo naseljeno od 5. tisočletja pr. n. št. V poznem 3. tisočletju pr. n. št. je bilo znano kot Šekna in spadalo v Akadsko kraljestvo.[1] Okoli leta 1800 pr. n. št. ga je asirski kralj Šamši-Adad I. preimenoval v Šubat-Enlil in ga izbral za prestolnico Asirije. Okoli leta 1700 pr. n. št. je bil Šubat-Enlil zapuščen.

GeografijaUredi

Šubat-Enlil je stal v bližini nekaj drugih cvetočih mest tistega časa. Hamukar je bil približno 50 km jugovzhodno, Tell Brak približno 50 km jugozahodno, Urkeš (Tell Mozan) pa približno 50 km zahodno.

Lejlan, Brak and Urkeš so bili pomembni zlasti v akadkskem obdobju.[2]

ZgodovinaUredi

Mesto je nastalo okoli leta 5000 pr. n. št. kot majhna vas in se do okoli 2600 pr. n. št., se pravi tristo let pred Akadskim kraljestvom, razvilo v veliko mesto. Okoli meter debel sloj naplavin v Tell Lejlanu brez dokazov o človeškem bivanju kaže na vzrok zapustitve akadskega kraljevega mesta. Analize kažejo, da se je okoli leta 2200 pr. n. št. začelo tristoletno sušno obdobje, usodno za obstoj kmetijstva in mesta samega.[3][4][5][6]

Šubat-EnlilUredi

Šamši-Adadova osvojitev regije (vladal 1813-1781 pr. n. št.) je oživila zapuščeno mesto Tell Lejlan. Vladar je prepoznal velik kmetijski potencial regije in Tell Lejlan izbral za svojo prestolnico svojega imperija. Šehno je preimenoval v Šubat-Enlil, kar v akadskem jeziku pomeni "bivališče boga Enlila".[7] V mestu je bila zgrajena kraljeva palača in tempeljska akropola, do katere je od mestnih vrat vodila ravna tlakovana ulica. Zgrajeno je bilo tudi stanovanjsko območje, celo mesto pa je bilo obdano z obzidjem. Mesto je merilo približno 90 hektarjev in na vrhuncu imelo morda 20.000 prebivalcev. Po smrti Šamši-Adada I. je glavno csarstva postal Apum in cvetel, dokler ga ni leta 1726 pr. n. št. opustošil babilonski kralj Samsu-iluna med poskusom razširitve babilonske oblasti na celo Asirijo. Asirski kralj Adasi je premagal Babilonce in jih izgnal iz Asirije, Šubat-Enlila pa ni ponovno naselil, ker je svojo prestolnico preselil v tradicionalno prestolnico Ašur.

ArheologijaUredi

Leta 1979 je začela gomilo Tell Lejlan raziskovati skupina arheologov z univerze Yale pod vodstvo Harveya Weissa.[8][9] Izkopavanja so se končala leta 2008.

Med številnimi pomembnimi odkritji v Tell Lejlanu je arhiv okoli 1100 klinopisnih glinastih tablic iz 18. stoletja pr. n. št., ki so ga vzdrževali mestni vladarji.[10] Zapisi na njih vsebujejo podatke o stikih z drugimi mezopotamskimi državami in delovanju mestne uprave.[11] Najdbe iz Tell Lejlana so razstavljene v Muzeju Deir ez-Zora.[12]

SkliciUredi

  1. F. de Lillis Forest, L. Milano, L. Mori. "The Akkadian Occupation in the Northwest Area of the Tell Leilan Acropolis". KASKAL 4 (2007).
  2. Margreet L. Steiner, Ann E. Killebrew. The Oxford Handbook of the Archaeology of the Levant: C. 8000-332 BCE. OUP Oxford, 2014. str. 398.
  3. Harvey Weiss in drugi. "The genesis and collapse of Third Millennium north Mesopotamian Civilization". Science 291 (1993): 995-1088. Leilan.yale.edu. Arhivirano 21 julija 2010 na Wayback Machine.
  4. H. M. Cullen. "Climate change and the collapse of the Akkadian empire: Evidence from the deep sea". Geology, 28 (2000): 379-382. Leilan.yale.edu. Arhivirano 21. julija 2010 na Wayback Machine.
  5. M. Staubwasser, H. Weiss. "Holocene Climate and Cultural Evolution in Late Prehistoric-Early Historic West Asia". Quaternary Research (special issue) 66 (3): 372-387. Leilan.yale.edu. Arhivirano 21. julija 2010 na Wayback Machine.
  6. Ristvet, L., H. Weiss (2005). The Hābūr Region in the Late Third and Early Second Millennium B.C. V Winfried Orthmann (ur.). The History and Archaeology of Syria. Vol. 1. Saabrucken: Saarbrucken Verlag.
  7. Harvey Weiss. "Tell Leilan and Shubat Enlil, Mari". Annales de Recherches Interdisciplinaires, 4 (1985): 269-292.
  8. Harvey Weiss. "Excavations at Tell Leilan and the Origins of North Mesopotamian cities in the Third Millennium B.C" Paléorient, 9 (2, 1983): 39-52.
  9. Harvey Weiss in drugi (1985). "Excavations at Tell Leilan, Syria". American Journal of Archaeology, 94 (4, 1990): 529-581.
  10. Van De Mieroop, Marc. "The Leilan Tablets 1991 a Preliminary Report". Orientalia, NOVA SERIES, 63 (4, 1994): 305-344.
  11. Jesper Eidem, Lauren Ristvet, Harvey Weiss. The Royal Archives from Tell Leilan. Old Babylonian Letters and Treaties from the Lower Town Palace East (PIHANS 117). The Netherlands Institute for the Near East, Leiden, 2011.
  12. Bonatz, Dominik; Kühne, Hartmut; Mahmoud, As'ad (1998). Rivers and steppes. Cultural heritage and environment of the Syrian Jezireh. Catalogue to the Museum of Deir ez-Zor. Damascus: Ministry of Culture. OCLC 638775287.