Znak Evropske dediščine

Znak evropske dediščine je priznanje, ki ga Evropska unija podeljuje objektom ali območjem, dokumentom, muzejem, arhivom, spomenikom ali dogodkom, ki so mejniki v ustvarjanju današnje združene Evrope in so zgled evropskega povezovanja ali evropskih vrednot. Program izbora in usklajevanje vodi Evropska komisija. V vsaki državi članici so ji v pomoč nacionalni koordinatorji.

Partizanska bolnica Franja, 2007, tri dni pred skoraj uničenjem bolnišnice v poplavi

Zgodovina

Medvladna pobuda

Logotip nekdanje medvladne sheme

Prvotni Znak evropske dediščine se je začel uveljavljati kot medvladna pobuda med zgolj 17 posameznimi državami članicami EU na srečanju v Granadi v Španiji 28. aprila 2006.^[1] Motivi za oblikovanje pobude so bili referendumi leta 2005 v Franciji in na Nizozemskem, zaradi katerih obe državi nista ratificirali skupne ustave za Evropo. Glavni cilj pobude je bil ugotoviti in določiti območja, ki so imela ključno vlogo pri oblikovanju združene Evrope in jih videti in razumeti z evropskega in ne nacionalnega stališča.^[2]

Medvladna pobuda je povezala države članice EU in posamezne države nečlanice, kot je Švica.^[3] Organizacije za ohranjanje dediščine sodelujočih držav so znak podelile območjem s čezmejnim ali vseevropskim značajem.^[4] Države so izbrale lastne kulturne dobrine, bodisi fizične kraje ali bolj abstraktne tradicije, kar pomeni, da so se merila za oznako razlikovala glede na državo. Do leta 2010 je bil medvladni znak podeljen 64 lokacijam v 18 različnih sodelujočih državah.^[5]

Preoblikovanje v pobudi

Svet EU je 20. novembra 2008 sprejel sklepe, namenjene preoblikovanju medvladne pobude v povezano akcijo vse Unije in sicer tako, da je Komisijo pozval, naj ji predloži predlog za ustanovitev znaka evropske dediščine s strani Unije in določi praktične postopke za izvajanje projekta.^[4] Opravljene so bile javne predstavitve in ocene učinka, ki so potrdile nedvomno dodano vrednost sodelovanja EU. Leta 2010 je Evropska komisija objavila načrte za celotno EU shemo, znano kot European heritage label ali Znak evropske dediščine^[6], ki je bila uradno ustanovljena 16. novembra 2011.^[4]

Znak evropske dediščine leta 2013

V skladu z novo, barvito oznako so bila leta 2013 določena prva štiri območja, leta 2014 pa so dodelili še šestnajst oznak.

Mesta, ki kandidirajo za znak, morajo imeti simbolično evropsko vrednost in so morala igrati pomembno vlogo v zgodovini in kulturi Evrope in / ali pri gradnji Unije. Zato morajo dokazati eno ali več od naslednjega:

njihova čezmejna ali vseevropska narava: kako njihov pretekli in sedanji vpliv in privlačnost presegata državne meje države članice;
njihovo mesto in vlogo v evropski zgodovini in evropskih integracijah ter njihove povezave s ključnimi evropskimi dogodki, osebnostmi ali gibanji;
njihovo mesto in vlogo pri razvoju in spodbujanju skupnih vrednot, na katerih temelji evropska integracija.^[4]

V fazi predhodne izbire lahko države EU vsaki dve leti izberejo do dve lokaciji, nato pa v fazi izbire skupina 13 neodvisnih strokovnjakov izbere in spremlja lokacije. Odbor preučuje prijave in priporoča Evropski komisiji, katerim lokacijam je treba dodeliti oznako na podlagi določenih meril. Mesta kandidatke morajo predložiti tudi delovni načrt.^[7]

Sodelujoče države

V programu sodelujejo naslednje države:^[8] Avstrija, Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper*, Češka, Danska, Estonija, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija.

Izbrane lokacije

Objekti^[9], ki trenutno imajo oznako, so:

Avstrija

Arheološki park Carnuntum
Cesarska palača Hofburg, Dunaj
Naselje hiš v Evropi - Werkbundsiedlung Dunaj

Belgija

Mundaneum, Mons
Rudnik Bois du Cazier, Charleroi

Hrvaška

Najdišče neandertalcev Krapina, Hušnjakovo brdo, Krapina

Češka

Olomouški grad in nadškofijski muzej, Olomouc
Grad Kynžvart – prostor diplomatskih srečanj
Stanovanjsko naselje v Evropi - Osada Baba (Praga), Nový dům (Brno)

Estonija

Velika cehovska dvorana, Talin
Zgodovinski ansambel Univerze v Tartu, Tartu

Francija

Nekdanji samostan, Opatija Cluny
Hiša Roberta Schumana, Scy-Chazelles
Evropsko okrožje, Strasbourg
Nekdanje koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof (skupaj z Nemčijo)
Spomenik Le Chambon-sur-Lignon

Nemčija

Pogled na grad

Grad Hambach
Münster in Osnabrück - mesti vestfalskega miru
Leipziška prizorišča glasbene dediščine
Naselje hiš v Evropi - Weissenhof (Stuttgart)

Grčija

Akropola, Srce antičnih Aten

Madžarska

Glasbena akademija Franz Liszt, Budimpešta
Panevropski spominski park za piknike, Šopron
Velika sinagoga, Budimpešta
Živa dediščina, Szentendre

Italija

Muzej, Spominska hiša Alcida de Gasperija, Pieve Tesino
Trdnjava Cadine, Trento
Arheološko območje Ostia Antica

Latvija

Trije bratje v Rigi

Trije bratje, Riga^[10]

Litva

Flag of the European Heritage Label in Kaunas, Lithuania

Kaunas, arhitektura modernizma 1919-1940

Luksemburg

vas Schengen, rojstni kraj schengenskega sporazuma

Nizozemska

Taborišče Westerbork
Palača miru, Haag
Maastrichtska pogodba
Kolonija Benevolence

Poljska

Ladjedelnica Gdańsk
Ustava z dne 3. maja 1791, Varšava
Lublinska zveza
Pokopališče vzhodne fronte 1. svetovne vojne št. 123, Pustki
Spominsko območje v Łambinowice
Naselje hiš v Evropi - WUWA (Wroclaw)

Portugalska

Listina zakona o odpravi smrtne kazni (1867), Lizbona
Splošna knjižnica Univerze v Coimbri
Rt Sagres
Podvodna kulturna dediščina Azorov

Romunija

Sighetov spomenik

Slovenija

Španija

Arhiv Aragonske krone, Barcelona
Residencia de Estudiantes, Madrid

Logotip

Novi logotip Znaka Evropske dediščine

Logotip novega znaka evropske dediščine je bil izbran po natečaju leta 2012. Sestavlja ga bela petokraka zvezda, ki povezuje pet barvnih polj.

Sam znak je podeljen kot velika plaketa z napisom v nacionalnem jeziku in angleščini ter majhna ploščica z logotipom. Vse velike plošče vsebujejo skupen element: »Nahaja se na seznamu Evropske dediščine Evropske unije zaradi pomembne vloge, ki jo je imela v zgodovini in kulturi Evrope«.

Sklici

↑ Azihari, Ferghane (27. april 2013). »The New European Heritage Label is Here!«. The New Federalist. Pridobljeno 23. aprila 2016.
↑ "[1]"
↑ "[2]"
↑ ^4,0 ^4,1 ^4,2 ^4,3 "[3]"
↑ "[4]"
↑ "[5]"
↑ "[6]"
↑ "[7]"
↑ "[8]"
↑ »Rīga's Three Brothers awarded European Heritage Label«. Public Broadcasting of Latvia. 3. april 2020. Pridobljeno 3. aprila 2020.

Zunanje povezave

[1] Azihari, Ferghane (27. april 2013). »The New European Heritage Label is Here!«. The New Federalist. Pridobljeno 23. aprila 2016.

[2] "[1]"

[3] "[2]"

[#1-4] 4,0 ^4,1 ^4,2 ^4,3 "[3]"

[5] "[4]"

[6] "[5]"

[7] "[6]"

[8] "[7]"

[9] "[8]"

[10] »Rīga's Three Brothers awarded European Heritage Label«. Public Broadcasting of Latvia. 3. april 2020. Pridobljeno 3. aprila 2020.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]